Znan moški glas reče: slepo koleno.

Leživa v poltemi, zaspal je, jaz pa si privoščim ostanke vina. Stojim ob oknu, kadim. Kupi nepomite posode za svobodo. Vsi se staramo, vsi postajamo nemočni. Taki smo celo, ko se ne staramo.

Michel je leto, dve starejši od mene. Končal je nižjo strojno, poklicno menda, zato dela kot nekakšen tehnik. Na železniški postaji riše načrte, tako mi je razložil. Me sploh ne zanima. V bistvu mi ni preveč všeč, všeč mi je v glavnem to, da sem jaz njemu. Kadar pa sva sama, zna biti prijetno, ker se dobro poljublja. Peljem ga na obisk presenečenja k očetu, ker se mi zdi, da mu to dolgujem.

1 

Že na prvi pogled mi ni všeč, mogoče ker se tako samoumevno razkreči pred mano na stolu in njegove na pol strgane leviske valovijo v vse smeri. Še najbolj proti meni, česar enostavno ne morem spregledati. Mimogrede mi pokaže eno od kosmatih nog, ki me neprijetno opomni, kako nisem več tako mlada. Vsaj ne tako, da bi me to lahko ganilo, še sploh pa ne tako, da bi se odločila za tipa s strganimi kavbojkami, kot bi se zlahka zgodilo svoje dni. KončnoPreberi

Mirjam Gostinčar (1969), po srcu in tudi poklicu socialna delavka, se je po preizkušanju na različnih področjih socialnega dela, našla na Društvu za nenasilno komunikacijo. S srcem je seveda še pri marsičem; literaturi, filmih, glasbi in umetnosti nasploh ter neštevilnih drugih hobijih, ki ji osmišljajo življenje in ga delajo (skoraj) popolnega. Najraje izmed vsega ima kratke zgodbe.Preberi

Boljši konec je unikatna knjižica izbranih sloganov in kratkih kratkih zgodb z natečajev Prepišnega uredništva 2016: probralni slogan in dve vaji iz knjige Pisanje kratke zgodbe Andreja Blatnika – zgodba po fotografiji in novi konec za že natisnjeno kratko zgodbo iz zbirke Stopinje.