Kar je za nekoga (starega od 8 do 13) vesel adrenalinski park, je za nekoga drugega (vse izven omenjenega starostnega razpona) vojna cona.

Tri leta nazaj sem preživljal del porodniške na majhnem balearskem otočku, v hiški angleške frendice iz Barcelone. V dolgčasu sem s police pograbil star pejperbek Frankensteina in ga požrl v vsega par urah. Odpihnilo me je.

Zadnje čase me niste imeli prilike nič brati, ker sem se samo svaljkal po mrežah in sinjih plitvinah. Ker te sorte svaljk redko rojeva dobre zgodbe, tudi prvi zapis ob vrnitvi ni posvečen toliko spokoju kot nenadejano stresnemu sestopu iz njega.

En leno poleten stripek o zaupanju in očitkih med zinovi in očetki.

S poletjem me nosi. Plavam od kave do mize do zavetja v gnezdu. Sparina, nevihta, sparina: krog tiho žene moj drift.

Špasna dežela, tale Namibija. Divji zahod neke sorte, igrišče južnoafričanov, ki se podijo po neskončnih ravnih cestah sto petdeset na uro v poltovornjakih.

Če je barcelonski strip festival s ponudbo domače bere rahlo razočaral, pa je bil seznam eminentnih tujih gostov jako impresiven. In ker sem si s pomočjo tega bljoga priskrbel novinarsko prepustnico, sem dobil že prvi dan odlično šanso za privatno avdienco z zvezdami, medtem ko so jih intervjuvali nacionalni mediji.

O stabilni, blagodejni, a šibko produktivni klimi na Španjolskem in en opozorilni primer poblaznele pozitive v okolju protestantske etike, ki pa je kljub divjim izgubam dejansko proizvedel par presežkov.

Ko je že ravno minil največji krščanski praznik, tale scenarij na temo starševstva in sinovstva še iz let Založenega raja.

Minuli teden so se zvrstili trije navadni, a nenavadno lepi dnevi. Ime jim je bilo tako kot temu bljogu. Tu jih delim z vami, mehke kot živali za božanje.