Spraševal sem se, kako izgledajo Kristinina jajčeca, ali bi opazil kaj nenavadnega, če bi pod mikroskopom spremljal delitev njenih celic. Moji spermiji gotovo izgledajo običajno. Kot spermiji kateregakoli moškega. Obstal sem in se zamišljeno zazrl v vrsto piškotov, preden sem se skupaj s tatarskim biftkom in steklenico črnega pinota odpravil proti samopostrežni blagajni.

“Dam ti šestdeset sekund! Niti sekunde več!” “Kaj?!” “Si gluh? Ali neumen?”

Spustil se je na levo koleno, me pobožal po laseh in rekel: Zapomni si, mala, nikol v žiulenju se ne pusti zjebat nobenemu moškemu, da se neo končalo takot s tvojo materjo!

Noč ne more pokriti dneva s plaščem pozabe. Dneva, kot je bil ta, ki leži na tleh, kakor truplo obkroženo s policijsko kredo, pa niti v sanjah. No, v sanjah še posebej! Še posebej ne! Naše majhno življenje je obkroženo s spanjem, in ko v sanjah iščemo pozabo, tam najdemo sebe in svoj lastni spomin.

»Zakaj pa je ta stric tukaj? Gugalnice niso za debele strice,« je izustila deklica in pri tem očitno ignorirala dejstvo, da niti njena mati ne spada v lahko kategorijo. Obenem je Jaki namenila pogled, ob katerem ga je od jeze zaskelelo po vsem telesu. Če bi imel v tistem trenutku pri sebi kakršenkoli oster predmet, bi ga mali avši zapičil naravnost v vrat

Prebudil sem se na levem boku in se zvalil z ženine fotografije. Zametek glavobola me je pripeljal do spoznanja, da se bo omotična sedanjost, ki se je začela že zjutraj, podaljšala v zdajšnji zgodnji večer.

Bedak me je imel zares rad. Ne vem, zakaj si je to zaslužil. Verjetno zato, ker so ga moje zlovešče skrivnosti nenavadno privlačile. Ker jih je hotel razsvetliti. In ker je bil tako otroško naiven, da je mislil, da jih lahko.

Seveda vzorci iz družine v tebi pustijo posledice. So nekaj, kar ti je domače in udobno. Lahko jih sicer obsojaš in poskušaš čim bolj ozavestiti, a prav daleč od njih ne boš šel.

In pomisliš na besede, toliko besed, nekatere izrečene, druge ne, mnoge izrečene zgrešeno, pri čemer je vrzel med sinapsami in usti tako pogosto zapolnjena z napačnimi občutji, z napačnim naslovnikom, besede zaradi besed, kako izpadejo v knjigah, in vsa skozi leta zgrešena branja, tvoja nič manj kot kogakoli drugega.

Mogoče ima Kristina prav. Mogoče je res postal veliko bolj podoben tem vase zagledanim vaškim pomembnežem, kot bi si želel priznati. Mogoče res samo sam sebi laže, da ni prevzel očetovih vrednot.