Premiki v Kantasti

1

Predstavljajte si pogled z višine na Kantasto. Seveda dovolj visoko, da vas smrad ne bi omamil. Le tako bi lahko dobro opazovali, kaj se je godilo v tem neprijetnem srednjeveškem mestu. Najprej bi opazili kmetije in polja, ki so se razprostirala daleč naokoli. S te razdalje se skoraj ne bi videlo, da ima večina hlapcev več prstov kot zob, in tudi ne slišalo, kaj na njih vpijejo gospodarji. Ne bi mogli videti niti koščenih reber niti tumorjev, skritih pod raskavimi oblekami.

Krog in krog Kantaste je stalo visoko kamnito obzidje, ki je na videz ločevalo bogate od revnih, čiste od umazanih. V svojem gradu sta se kralj in kraljica predajala vsakršnim užitkom, varno obdana s posestvi vitezov in plemičev. Blizu so stali domovi duhovnikov in samostani z vrtovi. Lepe so bile še hiše trgovcev in notarjev, med katerimi je denar tekel sem ter tja v potočkih. Globlje v mestu so živeli kovači in prodajalci, mojstri in vajenci, berači in sužnji, vse se je gnetlo v tej majhni ogradi, pa vseeno je vsakdo vedel, kje mu je mesto.

Najbolj so se meje zabrisale v nenehnem hrupu na mestnem trgu. Prodajalci so vpijoč oglaševali svojo ponudbo. Slinili so se vsakemu premožnemu meščanu, ki ga je zaneslo mimo. Če se je kateri od njih res ustavil pred kako stojnico, je prodajalec hitro nagnal stran vse manjvredne stranke. Nato se je sladko vrtel okoli počaščenega kupca, poskrbel za vsako njegovo muho, samo da je kupčija uspela. Nasprotno je berače in zamazane vajence odgnal s kletvicami, včasih tudi z brco, da mu ne bi skazili blaga in ugleda.

Pogled od zgoraj je bil čaroben. Na trg so se stekali vedno novi ljudje. Reveži so nosili rjave cunje iz jute, vajenci in njihovi mojstri zamazane platnene kombinezone. Le premožni trgovci in plemstvo so si lahko privoščili barvne obleke in razkazovali so jih z največjim ponosom. Kupci in tatovi so tavali med stojnicami, kaj kupili, kaj ukradli. Prodajalci so vpili naprej in uprizarjali svojo igro vedno znova in znova, kot da bi navijali svet. Naposled je zašlo sonce in so lahko pospravili svojo robo v skladišča ob robu trga. Predstava se je zaključila, do naslednjega dne.

Utrujen od dela, a zadovoljen z izkupičkom, je hodil Jakob po tesnih ulicah proti domu. Ta dan je bil prodal tri svežnje jute, vsakega za tri pfenige. Najbolj je bil vesel za balo zelenega platna, ki ga je za cel zlatnik kupil kraljev odposlanec. In da bi ga skoraj uničil neki mali umazanec, ki se je zraven njegove stojnice spotaknil in padel v blato! Ni čudno, da je bil Jakob utrujen, ko pa ga je tako opsoval. Ulica je bila prazna, zato je Jakob pospešil korak. Škoda bi bilo, ko bi ga kdo zdaj oropal dobička.

Prispel je do svoje hiše, lesene dvonadstropne zgradbe, ukleščene med dve enaki. V pritličju sta bili tkalčevi delavnica in spalnica, v prvem nadstropju je živel Jakob z ženo Cecilijo in sinom, v drugem prodajalec kožuhov Slavoljub. Ceciliji je Jakob med jedjo namenil komaj kako besedo. Objel je sina za lahko noč in se potopil v globok spanec.

2

Kljub jutranjemu mraku je Jakob vedel, da v sobi nekaj ni prav. Skrinja je dotlej vedno stala tik ob postelji, zdaj pa je vmes zijala za ped velika vrzel. Njegovi čevlji so ležali na nasprotnem koncu sobe kot zvečer. In nočne posode ni bilo ob oknu! Sklonil se je k tlom in jo našel pod posteljo. Odvihral je v kuhinjo, da bi okaral ženo. Našel jo je enako zmedeno, kot je bil sam. V kuhinji je ležalo vse povprek. Kuhalnice so bile v koritu, krožniki na ognjišču, skrinja pred vrati. Bilo je, kot bi nekdo vdrl in vse premešal. A zakaj bi to storil in ničesar ne vzel? Časa za premislek ni bilo, moral je postaviti stojnico. Z ženo sta skupaj odrinila skrinjo nazaj na njeno mesto, Jakob je pojedel nekaj ostankov večerje in šel na trg.

Medtem je v pritličju tkalec preklinjal desetine svitkov niti, ki so se zavozlale med seboj. Nekaj ulic naprej je Alba objokovala tepke, ki so se raztresle iz posode in so jih zdaj obirale miši. Kovač je še celo dopoldne iskal svoje orodje po delavnici. Kamorkoli v mestu bi pokukal tisto jutro, bi našel čudaški nered. A nihče ni drugemu črhnil niti besede, saj je bila reč tako nedoumljiva, da jih je bilo strah spregovoriti o njej. Kantastanci so šli po običajnih poteh, odsotno opravljali svoje delo in se zvečer pogreznili v nemiren spanec.

3

Zjutraj so meščani skočili iz postelj in nestrpno iskali po svojih hišah, ali se je spet kaj zamešalo. A ni bilo nič narobe. Vse pohištvo je stalo na pravem mestu, delavnice so bile pospravljene kot prejšnji večer, nočne posode vse vestno ob oknih. Veselja, da življenje spet teče kot po starem, niso mogli na veliko razkazovati, a nekaj dobre volje je meščanom le ušlo. Jakob je fantiča, ki je brez dovoljenja vzel odrezek jute, samo odpodil stran. Vsak drug dan bi ga udaril po ušesu, tokrat pa je bil res dobrodušno razpoložen.

Koliko huje jim je bilo zato naslednji dan, ko se je nočna mora ponovila. Spet je pohištvo odtavalo po sobah in je delavnice preplavil nered. Meščani so vili roke, molili k bogu, preklinjali hudiča in nesrečo. Ker nič od tega ni postavilo skrinj in loncev nazaj na njihova mesta, so to storili sami in se odpravili v še en nemiren dan. Še vedno so o zadevi molčali, čeprav jim je na obrazih pisalo, da se je pri vseh dogodilo enako.

Od tedaj nikoli ni bilo gotovo, kaj jih bo pričakalo zjutraj. Včasih je bilo vse po starem, drugič so morali iskati sklede pod posteljo. Gotov je bil samo strah, s katerim so zvečer zaspali. Nihče ni vedel, kaj je vzrok njihovih tegob. Nikoli jih ni zbudil hrup, ki bi ga pričakoval od premikanja težkih skrinj in kladiv, niti niso pogrešili dragocenih predmetov, kar bi namigovalo na tatu. V resnici so imeli mestni zmikavti doma enake težave kot vsi drugi. Edino tesar Joc je zatrjeval ženi, da je neko noč čutil, kako se tresejo tla, a se mu je Alba vsakič le smejala. Vedela je, da je bil tistega večera tako pijan, da je poskušal iz masla rezbariti ladjico.

4

Bilo je spet eno od čudaških juter, ko je Jakob odklenil skladišče. Bil je posebno slabe volje, saj je njegova srajca ponoči odtavala do ognjišča, tako da je zdaj ves čas kašljal zaradi pepela. Njegovi čevlji so bili umazani od masti in za zajtrk je jedel kruh, ki je bil večino tedna skrit za omaro. A vse to je zbledelo spričo groze, ki ga je prevzela v skladišču. Izginili so trije svitki finega lana, ki jih je tkalec zanj predel cel mesec! Zanje mu je škof obljubil šest zlatnikov, dovolj denarja za dva meseca hrane. Jakob je mrzlično kopal po balah. Prepričeval se je, da je blago le založil, a svitkov ni bilo nikjer.

V skladišče je prišel Ahac, tudi prodajalec blaga. Oprtal si je balo vrečevine, da bi jo odnesel na trg. Ob tem so se z Ahačevega kupa skotalili trije čudoviti svitki lana. Še preden mu je uspelo kaj reči, ga je Jakob popadel s pestmi. Ahac ni vedel, zakaj, a mu ni ostal dolžan, saj Jakoba od nekdaj ni maral. Zavalila sta se po tleh in udrihala drug po drugem. Če sta padla na Jakobovo balo, je ta še bolj ponorel, in Ahac prav tako. Ravno ko je Ahac sedel na Jakobu in mu mazal eno klofuto za drugo, so tla začela nežno drhteti.

Ne tresti se, ne zibati se. Drhtenje je edina beseda, ki lahko opiše to, kar so počela. Čisto drobno so šumela gor in dol, tako hitro, da se je komaj videlo. Mimo jeznih prodajalcev blaga je pritrkljal svitek lana. Osuplo sta opazovala, kako se premika po skladišču, kot bi ga nesla nevidna sila. Potoval je počasi, pa vendar je vztrajno poskakoval po tleh in si utiral pot med večjimi balami. Malo se je ustavil, spet začel, poskočil, kakorkoli že je narekovalo drhtenje tal. Premikal se je skoraj neslišno, tako majhni so bili tresljaji.

Drhtenje je ponehalo enako nenadno, kot se je začelo. Svitek se je še parkrat zazibal sem ter tja in obstal pred izhodom. Jakob in Ahac sta se drug na drugem onesvestila.

5

Saj ne, da bi Kantastanci razumeli, kaj je potres. Za teorijo tektonskih plošč je bilo še tisoč let prezgodaj. Jasno pa jim je bilo, da se zemlja trese in da je to tresenje tako nežno in ubrano, da lahko prostodušno prestavlja njihovo imetje z enako lahkoto, kot otrok frca frnikole.

Zdaj, ko so sunki prihajali tudi podnevi, so se meščani končno lahko nehali pretvarjati, da ni nič narobe. V katedrali so se zbrali na veliki zemljopomirjevalski maši. Škof je iz Biblije izbral odlomke o naravnih nesrečah in jih združil v večurno prošnjo bogu, naj se usmili dobrih ljudi Kantaste in pomiri Zemljo. V prvi vrsti so pobožno prikimavali kralj in najvišji plemiči, v drugi vitezi in visoki dvorjani, in tako naprej do vajencev, ki so se skupaj s kmeti gnetli v ozadju.

Škofu je šlo dobro, gromki glas mu ni niti za hip opešal. Prebil se je že skozi poplave, požare, roje kobilic in sušo. Zbor je naredil glasbeni premor, nakar je škof ponovno odprl Biblijo in začel recitirati iz Zahvalne pesmi odrešenih:

 

Spremenil je reke v puščavo,
izvire voda v suho pokrajino;
rodovitno deželo v solno pustinjo
zaradi hudobije prebivalcev v njej.

 

Dlje ni prišel, saj so v tistem trenutku spet zadrhtela tla. Po cerkvi so odjeknili ogorčeni vzkliki. Ikone so se nežno zatresle in skupaj s svečami odpotovale proti zahodni ladji. Škof se je pognal za njimi, in to je pomenilo tudi konec maše, saj mu je potres medtem odnesel podstavek z Biblijo vred skozi vrata.

6

Ker v Kantasti drugih rešitev niso poznali, so se morali sprijazniti z Zemljino muhavostjo. Posebej dobro se je potresom prilagodil Bogdan, prodajalec loncev. Ugotovil je, da se eden od majhnih bakrenih loncev vedno vrne v njegovo izbo, komurkoli ga proda. Včasih je čakal več dni, lahko pa je lonec pritrkljal že istega večera. Prodal ga je desetkrat, preden so ga odkrili. Odpeljali so ga k vislicam, a so se te na Bogdanovo srečo ob posebej močnem potresnem sunku razmajale. V Kantasti so začasno opustili usmrtitve.

Razen takih prebliskov je v mestu vladal kaos. Sunki so prihajali vedno pogosteje. Na trgu se je Jakob že navadil novega delovnega ritma. Zjutraj so s kolegi razdelili kose blaga, ki so se ponoči premešali po skladišču. Nato so se približno vsakih pet ur preganjali po trgu, ko je Zemljino drhtenje mešalo njihovo imetje med stojnicami.

Enako hudo je bilo meščanom doma. Obedovali so kar na tleh, saj jih je sicer lahko presenetil potres in pometel hrano z mize. Predmeti so ostajali na najbolj nemogočih krajih. Kuhalnice so se znašle v nočni posodi, kladivo na okenski polici, nož na robu stopnice. Joca je nekoč skoraj zmečkala skrinja, ko je okajen zaspal na kuhinjskih tleh.

Potres ni delal razlik med revnimi in bogatimi. Škof je pred vsako mašo molil, da bi lahko končal obred. Podstavek je z žeblji pritrdil na tla, pa še Biblijo je čvrsto privezal nanj. V gradu so služabniki obupovali, ko so morali vedno znova prinašati nakit iz konjušnice ali pozlačene kelihe iz ječe. Čeprav mu je nadležno trepetala na glavi, je kralj vztrajal pri nošenju krone. Z vsakim potresom je postajal bolj mrk, zunaj svojih soban se je prikazal le za najnujnejše zadeve.

Ne le da so sunki prihajali pogosteje, tudi daljši in močnejši so bili. Naokoli so lahko nosili težje predmete, ki so prepotovali tudi daljše razdalje. Pohištvo se je mešalo med hišami in celo med nadstropji, tako prefinjeno so se tresla tla. Če se je to zgodilo podnevi, so meščani preprosto sledili svojim stvarem v naslednjo hišo. Večjo težavo so imeli, kadar je stvar izginila ponoči. Prenaporno bi jih bilo iskati pri vseh sosedih, saj so si muhasti potresi izmišljali vedno nova skrivališča. V vsaki četrti Kantaste so zato ustanovili bazar raztresenih reči, kamor so prinesli vse tuje pohištvo, orodje, hrano, obleke ali karkoli drugega, kar se je zjutraj znašlo v njihovih domovih. Da bi nepridipravi kaj zadržali zase, ni skrbelo nikogar, saj bi potres to slej ali prej spet odnesel naprej.

7

Potresi so kmalu postali tako močni, da so lahko prestavljali tudi ljudi. Kot že kdaj prej se je Joc nekega jutra zbudil na kuhinjskih tleh. Razbolel se je odmajal v spalnico, da bi se še za nekaj ur stisnil k Albi. V postelji ni našel le žene, ampak tudi kovačevega vajenca. Joc je zarjovel in pograbil ubogega vajenca za ovratnik. Fant je hlastal za zrakom. Prestrašeno je begal z očmi po sobi, ki je še nikoli ni videl. Joc ga je potegnil iz postelje in videl, da ima vajenec oblečene le spodnje gate. Mali je spal z njegovo ženo brez hlač! Usekal ga je po ušesu in ga zvlekel skozi vrata v kuhinjo. Hkrati se je Alba končno iztrgala iz šoka. Predirljivo je zakričala, kar je Joca spodbudilo, da je malega še bolj grobo zagnal po tleh.

Fant je bil nem od šoka. Komaj se je upiral, ko ga je Joc povlekel dol po stopnicah na ulico. Najraje bi ga premikastil in potem odvlekel k straži. Že je dvignil pest za prvi udarec, ko je opazil druge ljudi.

Naslonjen ob steno si je oči mel mesar Grozdan. Deset metrov naprej je bil na blatnih tleh zleknjen Feliks, čevljarjev pomagač. Kljub Albinemu kričanju in trdim tlom je še spal, tako zelo ga je namučil mojster prejšnji dan. Joc ju je začudeno opazoval, s hropečim vajencem v roki.

Odprla so se vrata tkalčeve delavnice. Ven ni prišel tkalec, ampak krčmarica Duša iz gostilne na koncu ulice. Bila je zavita v plahto jute. Kaj je imela spodaj, je lahko Joc le ugibal. Ko ga je zagledala, je obstala kot vkopana. Njen obraz je bil bel od strahu. Iz delavnice se je zaslišal tkalčev glas: »Pa še kdaj pridi!« Duša je stekla po ulici proti gostilni. Joc je od začudenja izpustil vajenca. Fant se je hlastajoč za zrakom odplazil stran. Njegove spalne hlače so ležale na stopnicah v Jocovo hišo, zataknjene ob dolgo trsko.

8

»Izgini iz moje postelje! Nisem še mrtev!« je vpil kralj na sina. Sam se je zbudil v konjušnici.

Mizar Ištvan in Jakob sta si utrujeno odzdravila. V zadnjem tednu sta se tolikokrat znašla v postelji drug drugega, da sta že zamenjala blazini.

Prodajalca kožuhov Slavoljuba je v samih spodnjicah odneslo iz kurbišča v samostan.

 9

Čeprav so prestavljali tudi največje debeluhe, so bili potresi tako nežni, da je včasih odneslo speče dojenčke z zibelkami vred. Tako kot je lastnina menjala lastnika, je tudi pojem »moja soba« izgubil pomen.

Novemu neredu se je poskušal upreti Jakob, ki se je vsak večer privezal na svojo posteljo. Včasih mu je zares uspelo in se je v njej tudi prebudil, večino noči pa so potresi zrahljali njegove vozle in ga nesli, kamor se jim je zljubilo.

Ljudi sprva ni prestavljalo za več kot nekaj ulic. Trgovec z blagom se je znašel med tesarjevim orodjem, kovačev vajenec v mojstrovi kamri, škofov sluga v grajski ječi. Pravi šok je prišel, ko je skozi mestna vrata zaneslo prvega kmeta. V svoji postelji ga je našel škof. Ubožca je postavil pred vrata, od zemlje umazane rjuhe pa je dal zažgati. Pobožno je molil, da umazanca nikoli ne bi bilo nazaj.

Bog škofa ni poslušal, saj se je kmet vsako jutro znašel v škofovi sobi, podobno kot prej Bogdanov lonec. Spet in spet so ga nagnali, na kar je vsakič odvrnil: »Saj pridem spet jutri.« Škof je sumil, da umazanec vdira v škofijo, da bi lahko spal na njegovih lanenih rjuhah. Pred hišo je postavil nočno stražo.

10

Še isto noč je Zemlja spet vzdrhtela. Stražarji so se čvrsto držali oprimkov na steni. V daljavi so zagledali kmetov obris. Približeval se jim je s polžjo hitrostjo. Spal je. Minila je minuta, neslo ga je pol metra naprej. Stražarji so bili čisto napeti. Še en meter, še ena minuta. Pot mu je prekrižal kraljev kuhar, ki ga je nosilo proti samostanu. Kmet je bil že tako blizu, da so lahko stražarji vohali gnoj na njegovih čevljih. Še malo, pa bo prispel do vrat.

Kmet je z lahnim skokom pristal na škofovi zemlji. Stražarji so spustili oprimke, da bi ga prijeli, a takoj ko so bili brez opore, jim je potres zamajal noge in jih pometal po tleh. Nemočno so grabili za kmetom, ki je še naprej nedolžno spal.

Zemlja se je stresla, da so se odprla vrata v škofovo hišo, in zaspanec je izginil v notranjosti. Ven je prineslo škofa, ki mu je bil to noč namenjen spanec v meniškem vrtu. Stražarji so le nemočno preklinjali, ko jih je potres odnesel skozi mestna vrata in čez most v reko.

11

Škof se je zbudil v nasadu paradižnikov, z usti, polnimi zemlje. Vsakič znova ga je presenetilo, kje vse se je znašel. »Tokrat bom imel vsaj čisto posteljo,« je pomislil, potem ko je izkašljal vso prst. Previdno je stopal čez speče ljudi na cesti. Zvit v klobčič je v prahu ob grajskem kuharju ležal kraljev sin.

Škofa ni čudilo, da pred njegovo hišo ni bilo straže. Umazanca so najbrž že oddali v grajsko ječo in si zasluženo odpočili. Zmago se je odločil proslaviti s spancem v mehki postelji.

Skozi priprta vrata je zaslišal smrčanje. Škof je obstal. Oprijel se je svoje molilne ogrlice. Prebiral je kroglice, ko je stopal po hiši. Ena kroglica, en korak. Bil je tik pred spalnico, smrčanje je postajalo glasnejše. Škof je odsunil vrata v spalnico in spet zagledal razcapanega kmeta med novimi rjuhami. Z gromkim glasom je mantral naprej, oklepal se je verižice in vpil k bogu. Kmeta je vrglo pokonci. Zagledal je škofa, ki se je z blaznimi očmi sklanjal nadenj. Bogaboječi ubožec se je prekrižal in stekel ven iz hiše, ven iz mesta. Škof je zaloputnil vrata za njim.

Kot v odgovor je zadrhtela Zemlja. Škof je preklel, da ne more užiti niti malo miru v lastni postelji. Sesedel se je na tla in se pripravil, da ga spet odnese skozi vrata. Najprej so se zbudile rjuhe. Nežno so šelestele in migotale kot v blagem vetru. Pridružili so se jim krožniki v kuhinji, nato še omarice. Škof je začutil rahlo drgetanje v nogah. Premaknila se je skrinja ob postelji. Nazadnje je vzdignilo še škofa, ki je zdolgočasen drsel sem ter tja po hiši.

Silovit sunek je vrgel škofa ob steno. Od bolečine je zastokal. Potres je spremenil značaj. Krožniki so zaropotali, vrata omare so se s pokom odtrgala. Tla niso nič več nežno drhtela. Sunkoma je trgalo na vse strani. Pohištvo je s truščem padalo po tleh. Škofa je zabijalo ob stene in metalo v zrak. Tik ob njegovi glavi se je razletela ikona. Zemljino bobnenje je postajalo še glasnejše. Prešlo je v hiter ritem, ob katerem so zadrgetala vhodna vrata. Potres se je krepil, vrata so brnela na tečajih. Glasno je počilo. Vrata so zgrmela na tla in škofa je vrglo v mesto.

12

Škof je padel v reko ljudi in polomljenega pohištva, ki je tekla skozi Kantasto. Kot velika povodenj so meščani pljuskali sem ter tja po ulicah. Skušali so se oprijeti hiš, a jih je vsakič odtrgalo. Sunki so jih samovoljno metali naokoli, vedno hitreje, vedno močneje. Vanje so z vseh strani butali posode, slike, orodje, omarice, stoli. Z vsakim udarcem so se stvari spreminjale v trske, za katere so se Kantastanci brezumno pulili. Zemlja je oglušujoče grmela.

Skozi mesta vrata je pljusknil val kmetov, živali in gnoja. Zalil je zgrožene meščane. Kričali so od groze, ko so se znašli v objemu s hlapci. Odrivali so kmete, a jih je potres vedno znova združil. Blatni hudournik je tekel vedno hitreje, v vse smeri naenkrat.

Najprej so padle najbolj uboge hiše. Trhle deske kurbišča so se še zadnjič zamajale, preden se je zgradba sesula sama vase. Ostal je samo oblak prahu. Nato so padale četrti druga za drugo. Vdrle so se strehe, upognile stene, razpadla so tla. Še temelje je izvrglo iz zemlje. Podrli so se hiše trgovcev, hiše obrtnikov, delavnice, samostan. Kmetije okrog mesta so padale kot domine. Daleč okoli mesta jih je potres zravnal z zemljo, vse je bilo le zmešnjava blata in lesa.

Vdale so se še najmogočnejše stavbe. Vitraže v katedrali je razbilo na tisoč koščkov, da je lesketajoče se steklo deževalo na vreščeče ljudi spodaj. Po ladjah so frčali relikvije in kosi oltarja, prižnice, spovednice. Skozi stene katedrale so se pognale razpoke. Bliskovito so se vzpenjale proti svodu in razbrazdale obraze svetnikov na freskah. Obokani strop je zaječal in se vdal. Zvonik je zgrmel v globino, dol na ulico.

Ostalo je le še obzidje. Potres se je trmasto krepil. Kantanstanci so v lokih leteli po zraku, se v letu zabijali drug v drugega, v živino, v skale. Kamni v obzidju so se zbudili. Živčno so trkali drug ob drugega. Obzidje je šklepetalo, mesto je obkrožil blazen orjaški inštrument. V globino so popadali nadzidki, drogi z zastavami so se razbili v trske. Obzidje se je še zadnjič zatreslo in se razpustilo v slap kamenja.

13

Potres je ponehal. Kantastanci so ležali zveriženi drug čez drugega pod kosi lesa, živalmi in kamni. Z muko so se pobirali na polomljene noge. Od pet do glave jih je vse prekrivala zemlja. Imeli niso več ničesar, potres jim je vzel domove in razsul imetje. Ostale so jim le še raztrgane obleke. A te so bile tuje! V velikem potresu so se morale premešati. Jakob je nosil kraljičin plašč, Joc haljo kovaškega vajenca, škof kmečko suknjo. Nekateri na sebi sploh niso imeli obleke.

»Vrni mi haljo!« je kraljica zavpila Jakobu. »Bom, ko mi Feliks da nazaj suknjo!« ji je zabrusil. Vsi so hoteli imeti nazaj svojo obleko, a nihče se ni hotel prvi sleči. Med ruševinami Kantaste se je vnel prepir. Meščani in kmetje so psovali drug drugega. Pulili so se za srajce, da so se te še bolj razparale.

Zemlja se je še zadnjič zbudila. Kralju je zanihala krona. Sunki so ubrano naraščali, krona je poskakovala na mestu. Kralj je zaprl oči in čakal, da mine, toda krona je vedno bolj divjala. Tresla se je in vrtela, da je kralju bobnelo v glavi. Zemlja je počila in krono je odneslo v zrak.

Pristala je na glavi, a ne na kraljevi. Nosil jo je Joc, ki je komaj dihal od presenečenja. Ljudje med ruševinami so se nehali prerivati, mesto je obnemelo. Potres krone ni pustil stati. V lokih jo je nosilo po Kantasti, vsakdo jo je imel vsaj za trenutek. Začarano so opazovali, kako je zlati obroč poskakoval od kraljice do kovaškega vajenca, do škofa, do kmeta. Prepotovala je vse ruševine, izpustila ni nikogar.

Krona je obstala na Jakobovi glavi. Bil je zadnji. Ni si upal niti premakniti se, le občudujoče je škilil navzgor proti zlatu. Zemlja je zagrmela in močno sunila. Krono je izstrelilo v nebo. Jakobu se je iztrgal prestrašen vzklik. Skušal je zgrabiti krono, a zaman. Vrtela se je vedno hitreje, dvigala se je z neznansko silo. Ko se je oddaljevala, se je njen zlati sij vse bolj šibil. Kantastanci so ji sledili s pogledi, bila je le še majhna pika v daljavi. Kraljici so po obrazu tekle blatne solze.

Končno je krona izginila v modrini neba. Nikoli ni padla nazaj v Kantasto.