Okno

Poznaš tisti občutek, ko zvečer hodiš po mestu, nebo v soju uličnih svetilk preko belega hrbta ogrne nočno haljo, in greš mimo okna, odprtega le toliko, da za tisti trenutek prehajanja slišiš jazz, ki skupaj s toplo svetlobo preplavlja majhno in udobno sobo tujega stanovanja; v kuhinji te črno-bele keramične ploščice in pastelni grelnik za vodo spomnijo na trenutke, za katere sploh nisi prepričan, da si jih doživel – morda si si jih le tolikokrat zaželel, da so postali del tebe, vlakno, nit tvoje tkanine, v katero se zaviješ še malo tesneje – na ulici je namreč hladno in jesenski mraz se plazi v tvoje kosti, ko za sekundo obstojiš pred bledo osvetljenim oknom. Za odsevom knjig, zloženih na notranji strani okenske police – nekaj naslovov prepoznaš –, vidiš dekle, ki za pultom reže zelenjavo in v vrelo vodo stresa riž; neskončnost tega, kdo je – kakšno je bilo njeno otroštvo, kaj študira, kdaj je izgubila nedolžnost, koga ljubi, s čim se bori –, je za trenutek skoraj neznosna. Sproščeno čeblja z nekom izven kadra, vse je domače in udobno in bil si že tam, živel si že to. Nenadoma želja – da bi potrkal na okno in ona bi se obrnila, presenečena, nato bi te spoznala, se nasmejala in pomahala, odprla bi okno in vate bi puhnila toplina malega stanovanja in prižel bi se k okenski polici, se kopal v rumeni svetlobi, ki bi uhajala mimo drobne silhuete. Kako si? Kaj delaš te dni? Še igraš v tistem bendu? Povedal bi nekaj kratkega in zanimivega, morda bi si kaj izmislil, z desne bi k oknu pristopila tudi druga oseba: Pridi okoli do vrat, pridi noter, riža in zelenjave je dovolj. In objel bi te dom mladih ljudi, ki se cel dan iščejo in zvečer v toplini najetega studia odločijo, da je iskanja dovolj in da je življenje predolgo in da za danes zadoščajo riž z zelenjavo, soft jazz in cigarete, ki jih še vedno skrivajo pred mamo. In sedeli bi varno zabubljeni v gostoto starega kavča in govorili o vsem in ničemer, polni nekega čudnega miru in tople preprostosti, prekriti s puhasto odejo obetajočega se večernega spanca. In zunaj bi se spustila noč in bilo bi hladnó in med pogovorom bi ti odtavale misli in oči bi pristale na tujcu, ki gre mimo okna in za trenutek upočasni svoj korak, da bi se ogrel ob pogledu na vas, in pomislil bi: To sem bil jaz in zdaj sem na drugi strani, življenje me je sprejelo in našel sem smisel za danes.

Poznaš ta občutek? Ko stojiš pred oknom in se spomniš, da moraš dalje …