Odlomek iz nastajajočega romana

Podobnosti z resničnimi dogodki, kraji in ljudmi so naključne.

Kosovska Mitrovica, 2018. Na severu Srbi. Na jugu Albanci. Med njimi most čez reko Ibar. Bošnjaška mahala v obeh delih mesta – prostor vsakodnevnega srečevanja in trgovanja Albancev in Srbov. V mahali se prodaja in kupuje vse, od oblačil in obutve do hišnih aparatov, cigaret, celo bencina. Tam so tudi Zara, Bershka, Stradivarius ipd. Cene variirajo, od dveh do dvestotih evrov. Gre za kopije raznih dizajnerskih oblačil. Bagatela.

Largomu, plakush!* mu je nekdo zakričal iz avta. Ni razumel, kaj mu je bilo rečeno. Dvaintrideset let je živel v Švici, pozabil je še tistih nekaj osnovnih besed, ki jih je znal povedati po albansko.

Ko se je zavedel, da stoji sredi ceste, je avto že zapeljal mimo njega.

Iskal naju je na peronih. Medtem ko ga je mama vztrajno klicala in mu mahala, sem čakala, da mi Šaban Šaulić v slušalkah odpoje zadnji triler. Vedela sem, da bo srečanje z njim mučno. V mislih sem se že pripravila na uvodno rokovanje, ki se bo končalo s polobjemom in ljigavim nasmehom.

Z eno roko je takoj dvignil moj kovček. Drugo je stegnil predse. Ohlapno sem pridržala konice njegovih prstov in prislonila svoje lice k njegovemu. Potem sem se odmaknila in gledala, kako ga je mama objela.

Prižgal si je cigareto. Nato spraševal, ali je bilo med potjo vse v redu, kdaj sva se odpeljali iz Ljubljane, kaj počnejo ostali – Azra, midžo in babo. Jaz sem molčala.

V minulih dveh letih se ni preveč postaral. Malo so ga utrudile razjede na diabetični nogi. Prišel je neurejen. Blaten. Verjetno od stikanja okrog dreves v sadovnjaku za hišo. In skoraj shiran.

Z avtobusne postaje smo se odpeljali s taksijem. Pustil nas je na začetku naše ulice, kot ji še vedno pravi mama. Stranci so si tu v zadnjih letih zgradili ogromne hiše. Ja! Tu nam zdaj tako pravijo. Lepe, z barvitimi fasadami in alarmnimi sistemi. Drugje zaslužijo dovolj, da si tu lahko privoščijo karkoli jim pade na pamet. Drugje životarijo in varčujejo. Tudi. Pri Bošnjaški stranki jim vsake volitve obljubljajo, da bodo dali ulico asfaltirati v zameno za njihove glasove.

Mi iz Slovenije veljamo za dokaj slabo situirane strance. Z dvema kreditoma so si moji starši komaj komaj kupili stanovanje. Tu se vedejo, kot da smo se zaman preselili. Saj ne rečem, da nimajo prav. Doma v Sloveniji si še nismo povsem zaslužili. To si moraš izboriti. Narediti nekaj iz sebe. Se spremeniti. Zatajiti.

Nekje na drugi polovici ulice, ko smo že šli mimo albanske polovice, so nam že mahale in nas pozdravljale najine nekdanje, njegove zdajšnje sosede. Tu pa tam se je mama s kakšno pošalila, da sva utrujeni od poti, da bova tu še dolgo, da bova prišli kdaj drugič na kavo. Ne ozirajoč se, seveda, na moja vnaprejšnja naznanila, da v tem času ne nameravam obiskati nikogar.

Pred hišo nas je pričakala zbledela zelena ograja. Nekakšen cement in neobdelano kamenje je nasul pred garažo. Nekako smo se prebili do česme, da nama je pokazal vrano, ki jo je izrezbaril iz nekega temnega lesa. Predstavil jo je kot Skenderbega. Še vrtna miza, ki jo je izrezbaril pred petnajstimi leti, se je bolje držala od nje. Nabavil si je tudi novega psa in ga skoraj do smrti izstradal, ker ga je hranil s tistim, s čimer je hranil sebe.

Postregel nama je kavo, ki jo je namesto njega skuhala mama.

Sedeli sva vsaka na svojem robu sedežne, on je ležal med nama in gledal televizijo, pojačanu do daske. Ne vem, o čem sta se pogovarjala. Ona. Vidiš li ovo, tata? To je danas moderno. In on. A, đavo ih odnio. Zdelo se mi je, da vsekakor ne bosta kar tako ostala brez besed. To je bil tudi glavni razlog, zakaj sem prišla sem z mamo. Zdi se ji, da se mora tu vedno znova dokazovati kot dobra snaha, ki poskrbi, da je hiša očiščena, kosilo skuhano, perilo oprano, tast animiran. Kot dobra hčerka in sestra. Zato pozabi na zamere do svoje družine, dokler je tu. Potem kot dobra nekdanja soseda, ob kateri naj bi njene nekdanje sosede imele občutek, da se še vedno lahko vživi v njihovo kožo nezaposlenih, od svojih možev ekonomsko odvisnih gospodinj, ne glede na to, da živi in dela v Sloveniji, vozi avto in se lahko poljubno dobiva na kavi z ženskami in moškimi. Do določene mere, seveda. Vse delo in vsi pogovori tako padejo nanjo. Ne gre za to, da ji ne bi želela pomagati. Enostavno ni potrebe po tem, ker mi je vseeno, kaj si o meni mislijo ljudje, ki so me poznali do mojega sedmega leta.

Pri nas obstaja nekaj, čemur pravimo posedak ali posjedak, odvisno od tega, v katerem dialektu kdo govori. Slovenci temu rečete obisk, čeprav ne gre za isto stvar.

Recimo, da imamo dve sestri Slovenki. Eriko in Vesno. Erika ima dva sina. Najstnika. Vesna hčerko in sina. Tudi najstnika. Zmenita se, da bo Erika na poti iz službe pobrala svoja in Vesnina otroka, potem bodo vsi skupaj pojedli kosilo pri Vesni. Erika se pripelje do Vesnine hiše, Vesna jih takoj vse povabi k jedilni mizi. Med jedjo se Vesna in Erika pogovarjata o Vesnini sodelavki, ki si je prejšnji petek kupila set krožnikov s čebulnim vzorcem. Vesni se to zdi kmetavzarsko. Ona ima raje navadne bele krožnike, da se lahko vsaj skoncentrira na to, kar jé.

Erika je ravno predvčerajšnjim dobila novo sodelavko. Mirelo iz Bosne. Preveč tiha je. Zgrbljena. Nekako pokorna. Pa saj one so vse take. Doma jo mož verjetno stalno tera, naj nekaj dela. Ma ne bi Erika tega prenašala. Ni šans. Takoj bi se pobrala.

Pojejo. Otroci se zaprejo v sobo. Vesna in Erika spijeta še kavo. Vmes pride domov tudi Vesnin mož. Prisede. Začne jesti. Poje. Čas je, da se Erika in njena dva odpravijo domov. Ajde, čau čau. Se vidimo naslednji teden. Naslednji teden je Vesna na vrsti, da pobere otroke, in Erika, da skuha kosilo.

Predstavljam si, da se Slovenci tako obiskujete?

Njemu nikoli nihče ne napove svojega obiska. Ko zasliši zvonec, vstane s sedežne, zategne pregrinjalo za sabo, nekajkrat potapka blazine, umakne tablico z mize in gre odklenit vrata. Odkar je sam, so sicer obiski v njegovi hiši vse bolj redki. Ljudje ga ne želijo spravljati v zadrego s kuhanjem kave, nalivanjem soka, prinašanjem meze na mizo … Služenje gostiju je tu kljub vsemu žensko opravilo. Mene in Azro je Slovenija na srečo pravi čas obvarovala pred tem. V Sloveniji nas vedno obiskujejo eni in isti. V glavnem muslimani. In to taki, ki so se navadili, da morajo poklicati, preden se narišejo pred vrati. Niso več seljaci, v Sloveniji veljajo drugačna pravila kot tu. Malo posedijo. Toliko, da spijejo kavo. Potem odidejo. Streže pa jim moja mama.

Samo enkrat smo imeli v stanovanju Slovence – ko so nam trije prišli naštimat radiatorje in jim je moj oče, da bi se pokazal kot dober gostitelj, nalil rakijo, potem pa so se začeli dušiti, ker jim je bila premočna. Mogoče bi vas imeli večkrat, če bi se v kolektivu mojih staršev kdaj pojavil kdo izmed vas, a ste med čistilkami in fizičnimi delavci precej redek pojav.

Ko je kdo od nas pri njem, se znajo posedki zavleči v nedogled. Medtem ko moški vodijo glavni pogovor, se ženske med sabo pogovarjajo tiše. Predvsem o otrocih, receptih, drugih ženskah in njihovih otrocih, receptih. Pri tem moja mama ponavadi sedi na tleh ali na tabureju, ker je tako ali tako večino časa na nogah in zanjo drugje ni prostora.

Če imajo majhne otroke, jih lovijo po hiši, da mu ne bi česa zlomili. Alergičen je na take zadeve. Vse, kar je prej prinašal iz Švice, je nametal na vrh omare že takrat, ko smo z njim živeli še mi, da midve z Azro tega ne bi mogli doseči. Švabo nije ko ovi ljudi ode. Zna da cijeni svaku paru. Podobna modrovanja smo poslušali vse, dokler se nismo preselili v Slovenijo. Izgleda, da smo se mu potem kolikor toliko zazdeli podobni njemu.

Dolgo sem mislila, da je edina stvar, ki veže mojega očeta z njim, izkušnja izseljenstva. S tem, da je moj oče vzel s sabo tudi nas, on pa je odšel sam in jih pustil, naj se sami znajdejo na Kosovu. Moj oče mu to še danes zameri. Če bi ga peljal v Švico, bi se tudi tam mučil, ja, a bi se vsaj mučil v Švici. Midve z Azro pa njemu mečeva pod nos, da si ni izbral vsaj Avstrije. Dve uri vožnje sta nas takrat ločili od drugačnega razpleta dogodkov. Azri se sicer zdi, da je v Sloveniji dobro to, da izstopava, ne glede na to, kaj narediva. V kaki večji državi naju nihče ne bi opazil. Po njenem imava tako več možnosti, da kaj doseževa. Doseganje česa je tako ali tako glavni cilj vseh nas, ki se nismo rodili v Sloveniji, smo se pa v Sloveniji šolali. Samo nadpovprečen tujec se lahko primerja s povprečnim Slovencem.

Tako malo so mi govorili o njem, da še vedno ne vem, ali je bila Elena samo njegova ljubica ali dejansko njegova druga žena. Najprej smo jo poznali samo prek telefonskih klicev. Halo, šaci. Iz tega so se tu vsi norčevali. Oponašali so ga in se tako pozdravljali med sabo. Tepali jedni drugima. Nato se je zmeraj zaprl v sobo in ji nekaj govoril po nemško.

Spoznavali smo jo prek nakita in parfumov, ki jih je pošiljala moji nani, mojemu očetu in mojim stricem. Očitno je ni motilo, da nekje vendarle obstajamo. Konec koncev, kaj je Kosovo proti eni Švici?!

Spoznali smo jo tudi v živo. Nekoč pri njej doma. Nič posebnega ni bila. Stara pač. Morali bi videti mojega očeta. Kako se je trudil, da bi ji kaj povedal po nemško. Vedno je imel manjvrednostni kompleks. Ni se torej vse slabo začelo s Slovenijo.

Da bi spregovorile o politiki, se ne spodobi. Tekočih zadev niti ne spremljajo, ker je bošnjaških programov na albanski televiziji malo, albanskih ne razumejo, bosanski, srbski in drugi pa poročajo o dogodkih v Bosni, Srbiji in drugod. Mamina služba je neke vrste popestritev takih pogovorov. Govori jim o svojih sodelavkah. Omeni, da ji je včasih težko. Da pri nas ni vse tako, kot si predstavljajo. Pritožuje se predvsem, ko se bližajo kakšne poroke, babine, sunećenja. Takrat naši sorodniki pričakujejo, da bodo moji starši iz žepa potegnili najdebelejšo kuverto. Nikoli nam niso pokazali kakega pretiranega razumevanja. Kje so bili, ko je moja mama vsako jutro vstajala ob pol petih, da je lahko pravočasno prišla v službo? Ko je nato sedem ur čistila za razvajenimi otroci in so njeno delo zviška motrili prav vsi? Od vzdrževalcev, natakarjev in kuhinjskih pomočnikov do raznih kadrovskih delavcev. Ko je prihajala domov utrujena, kuhala v loncih, ki jih je našla pri kontejnerjih pred našim blokom, razredčevala jogurt in milo z vodo. Kje so bili, ko je moj oče dvanajst ur na dan z lopato iztovarjal sojo iz kontejnerjev? Ko je hodil okoli v strganih čevljih, ker je imel samo ene. In kje so bili, ko sta naju z Azro silila, da zvečer sediva v dnevni sobi z ugasnjeno lučjo in nama prepovedovala splakovanje vece školjke po mali potrebi? Glavno, da smo se nekako prebijali skozi leta. In, da oni tega niso mogli videti.

* Umakni se, starec!