Mrtvaški prt

Niti najmočnejši vihar
ne odpihne vonja po smrti,
ki se neopazno vali po ozebniku.

Nestrpno sem se presedal na edini prosti klopci kranjskega kolodvora. Vsaj dve uri sem že čakal. Cene mi je v pismu napisal, da pride s prvim jutranjim vlakom, ki iz Ljubljane preko Jesenic pelje proti Mojstrani. V množici neprespanih, rahlo zdolgočasenih obrazov, ki jih je čakal naporen delovnik, sem izstopal. Oblečene sem imel svetle platnene hlače, karirasto srajco, francoski puhast jopič, ki sem si ga izposodil na planinskem društvu, ter čevlje okovanke. Poleg pa obilen nahrbtnik, otovorjen z derezami in cepinom, da so lahko vsi videli, da sem namenjen v hribe.

To bo najina prva tura po vojni. Bila sva bratranca, on nekaj let starejši, alpinist od nekdaj, tisti, ki me je tudi vpeljal v čarobni vertikalni svet. Sprva sem sramežljivo stopical za njim. Sčasoma pa sva postala enakovredna partnerja – to sem si vsaj domišljal. Vsekakor pa najboljša prijatelja. Ničkoliko deževnih noči sva preždela pod previsi, se stiskala kot dva zaljubljenca, da je minilo neurje. Imela sva visoke cilje, toda najine načrte je prekinila kruta vojna vihra.

Spomnim se, kako so Cenetu vročili vpoklic v zloglasni sedemnajsti pešpolk. Tistega dne sva po prvenstveni smeri v severni steni Triglava vstopila v lokalno oštarijo v Bohinju, kjer sva tedaj živela. Ceneta so prestregli že na vratih. Star je bil dvaindvajset let, ravno dovolj, da so ga mobilizirali. Kasneje smo izvedeli, da je s tretjim korpusom odšel na rusko bojišče. Vrnil se je povsem drug Cene. Nikoli ni govoril o tistih štirih letih. Le enkrat mu je ušlo. »Pol mene je za vedno ostalo v Rusiji,« je stisnil skozi zobe.

Sam sem imel več sreče. Ker je na tretji fronti primanjkovalo vojakov, še bolj pa nosačev, in ko so starostno mejo za mobilizacijo znižali na osemnajst let, so za potrebe oskrbe enot na Krnu začeli novačiti tudi domačine. Iz Bohinjske Bistrice do Ukanca je tedaj vozila železnica. Do Savice smo uporabljali vozove, dalje do Bogatinskega sedla pa je bilo treba opremo s pomočjo konj prenesti peš. Kot poštar sem dan za dnem nosil pakete mimo Komne do Planine Govnjač, kjer je bil poleg naselja barak tudi oficirski dom. Nevarnosti ni bilo, saj so se boji odvijali daleč stran. Hkrati pa sem vseskozi vzdrževal telesno pripravljenost, saj sem malodane vsak dan naredil dobrih tisoč metrov vzpona. Ker pa je bila pošta v glavnem za oficirje, sem od njih dobil tudi kako konzervo in včasih celo vino.

Vlak številka šest prihaja na tretji peron iz Ljubljane, smer Jesenice, je donelo iz zvočnika. Nestrpno sem se prerinil skozi množico ljudi na peronu, ki so se trudili, da bi prišli do boljših sedežev. Na prejšnjih dveh vlakih Ceneta ni bilo, moral je biti na tem zadnjem, ki je pripeljal tistega dopoldneva.

Res je bil. »Rado, Rado,« se je drl nekje z zadnjega dela vlaka. Komaj sem ga slišal, saj ga je preglašal ropot železnice. »Joj, kako sem te pogrešal. Pa hribe. Daj, da te objamem,« se me je razveselil, ko sem se prerinil do njega.

 

Izstopila sva že v Mojstrani. Sicer bi se lahko peljala še dlje, vse do Rateč, vendar tisti dan tako ali tako nisva imela namena iti na vrh, obenem pa bova privarčevala, sva razmišljala. Vsak dinar nama je prišel prav. Počasi – nikamor se nama ni mudilo – sva se odpravila dalje. Do kolen se nama je udiralo, ko sva bredla po globokem snegu, tako da sva že skoraj opustila misel na vzpon, ki naju je čakal naslednji dan.

»Kaj bosta jedla?« naju je takoj napadel gospodar v Gostilni Kapavnik v Ratečah, pri katerem sva nameravala prenočiti.

»Ah, veste, da nama prav nič več ne paše. Ravnokar sva se nažrla,« naju je spretno rešil Cene, čeprav nisva jedla od jutra. Skupaj sva imela deset dinarjev. Osem jih bova potrebovala za spanje, enega za vožnjo nazaj, zadnji dinar pa nama ostane za vsak slučaj. V sobi sva nato pojedla vse, kar bova lahko na vzponu pogrešala. Opremo sva, kot vedno, razdelila na dva dela, tako da je imel vsak v nahrbtniku pol svoje in pol prijateljeve prtljage. To sva počela z namenom. Če bi po nesreči ostala brez enega nahrbtnika, bi iz drugega v skrajni sili še vedno oba dobila najnujnejše – nekaj klinov, oponk, polovico hrane in pijače. Žrebala sva in štrik je šel v Cenetov nahrbtnik.

Kot vedno je tudi tokrat obveljala Cenetova. »Zarana kreneva proti Tamarju in nato skozi ozebnik na vrh Jalovca. Tisti kuloar, ki pripelje na sedelce Jezerca, je precej strm, od tam pa imava še uro do vrha. V ozebniku se ne bova ustavljala. Paziti bova morala, saj tam vse skupaj izgleda, kot bi hodil med dvema ogromnima gorama, s katerih se nenehno proži kamenje. Šele ko bova prišla na izravnavo nad ozebnikom, si bova lahko privoščila počitek.«

Še v temi sva odrinila. Gostilničarju sva pustila listek z najinim ciljem in stopila v hladno jutro. Čeprav je že ponoči prenehalo snežiti, naju je vseeno razjedal dvom, ali bova zmogla.

»Kaj misliš, Cene, je preveč snega?«

»Ne vem, pojdiva, bova pozneje videla, kako in kaj. Če bo nevarno, se še vedno lahko obrneva.«

Počasi sva se vzpenjala mimo Planice in Tamarja. Vmes sva občudovala nazobčani greben Mojstrovk. Nad nama so se veličastno dvigali pobeljeni vrhovi. Ogromne opasti napihanega snega so naju nemo opozarjale. V takih razmerah sva se še vsakokrat obrnila. Ne tokrat, saj sva se po več letih vračala v hribe. Vse zamujeno sva hotela nadoknaditi. Naenkrat in takoj.

Po urah napornega gaženja sva prispela pod ozebnik. Nadela sva si dereze, nato pa vsak s svojim cepinom previdno krenila naprej.

Plahte skorjastega snega, ki ga je veter trgal z grebenov, nama je nosilo v obraz. Korak za korakom sva se vzpenjala proti vrhu. Vseskozi sem bil spredaj. Trudil sem se sekati v sneg čim večje stopinje, da je bilo Cenetu laže. »Dajva, še pol ure, in sva ven iz tega kuloarja,« sem ga vzpodbujal.

Pred izstopom iz ozebnika je bila strmina največja. Pot je prekrivalo dvajset centimetrov novega snega, zaradi vetra, ki ga je sproti nasipavalo v lijak, še kak centimeter več, spodaj pa ledena podlaga. Dereze so komaj prijele, štiristo metrov prepiha med nogami je še povečalo najino tesnobo. Pred nama se je v izteku bočila skalna gmota, ki že stoletja kot čuvar preži na mimoidoče. Še nekaj metrov naju je ločilo od izravnave, ko je močno zabobnelo. Zdelo se mi je, kot da je celo pobočje rahlo vzvalovilo.

»Zabij cepin,« je zavpil Cene.

 

Seveda sem že ob prvem poku klože trdo zagrabil cepin, se z vso težo vrgel na pobočje in ga zabil v sneg, kolikor je bilo mogoče, vendar mi ga je že začetni val plazu izbil iz rok. In me začel vrtinčiti. Vseskozi sem se trudil, da bi ostal na površju. Mahal sem z rokami, poskušal čim več dihati skozi nos, da mi v usta ne bi prišlo preveč snega. Skoraj sem že obupal, ko sem se naenkrat ustavil. Dobrih štiristo metrov niže sem priletel v skalo. Počilo je od silnega udarca telesa ob kamen. Vsaj na površju sem bil. Lovil sem sapo. Težko bi opisal tiste breztežnostne trenutke. Prevzela me je evforija zaradi podarjenega življenja, po drugi strani pa šok, nezmožnost realnega dojemanja, kaj se je pripetilo.

Ko sem se ovedel, sem zatulil: »Cene!« Poskušal sem kričati, a iz mojih ust ni prišlo drugega kot nerazločno momljanje. Seveda, ves sem bil krvav. Izpljunil sem sneg, obarvan s krvjo. Leva roka mi je nenaravno visela v komolcu. Razgledal sem se po pobočju. Nobene sledi za prijateljem. Ker na desno nogo nisem mogel stopiti, sem se začel plaziti. Desni gleženj sem si verjetno zlomil, kajti peklensko me je bolel. Vedel sem, da je vsaka sekunda pomembna, če je Cene ostal pod snegom. Panično sem ga klical … poslušal, da bi ujel kak zvok … nobenega odgovora … in se spet drl … nemočno padal v sneg … In spet kričal.

»Rado,« sem končno zaslišal šibak glas.

Kolikor hitro se je dalo, sem se vlekel prijatelju naproti. »Cene, Cene!« sem tulil. Popolnoma sem pozabil na bolečine. Končno sem zagledal pramen rdečih las, ki je štrlel izpod snega.

Kljub zlomljeni roki sem kot v transu kopal okrog rdečelasega otočka. Sneg je bil težak, zato je trajalo precej časa, da sem ga odkopal. Tedaj sem si ga šele dobro ogledal. Ves je bil raztrgan, brez čevlja, nogo v levem gležnju je imel povsem skrivljeno, nos zlomljen, obraz pa je bil ena sama krvava kepa. V šoku sem mežikal vanj in ga neprepričljivo bodril: »Vse bo v redu.«

»Ja,« je komaj slišno odgovoril. »Tako boli. Nahrbtnik mi je takoj odtrgalo, spodaj pa sem z glavo priletel v skalo.«

»Ah, nehaj, marsikaj sva že preživela,« sem poskušal biti optimističen. »Hoditi pa tudi jaz ne morem. Mislim, da sem si zlomil gleženj.«

»Potem sva v kurcu. Nocoj ne bo nikogar sem. Gostilničar je edini, ki ve za naju. Težko bo pred večerom obvestil reševalce. V najboljšem primeru bodo šele zjutraj tukaj.«

»Eno noč bova pa že še lahko čakala, saj veš, koliko si imava povedati.«

»Ne vem, če bo šlo,« je zašepetal Cene.

Prvič do zdaj je bil v slabšem stanju kot jaz. Tokrat je bila odgovornost, da preživiva, na mojih plečih.

Še vedno sva bila v strmini. Trudoma sem izkopal zasilno polico, na kateri bova lahko vsaj sedela. Tisto bore malo opreme, kar nama je je ostalo, sva položila na tla, da nama bi bilo topleje. Noge so nama bingljale navzdol v prazno. Na srečo sva imela platno, s katerim sva se pokrila. Od hrane nama je ostalo nekaj prepečenca, mesna konzerva, malo slanine, od pijače pa morda liter vode ter pljunek ruma. Dan se je počasi nagibal h koncu.

»Poglej,« sem mu dejal. »Ozebnik z vzorci napihanega snega spominja na prt.«

»Ja, mrtvaški,« je odvrnil.

Svetloba naju je še zadnjič objela, preden je izginila na vrhu ozebnika in naju prepustila dolgi, turobni noči.

Izredno hladno je bilo. Suvala sva se in se stresala, si prigovarjala, naj ne nehava migati s prsti, da nama ne zmrznejo. Ko je komu omahnila glava od utrujenosti, ga je drugi dregnil: »Daj no, zdrami se. Zdrži. Če boš zaspal, boš omahnil v prepad.«

Edina vrv je ostala v Cenetovem nahrbtniku, zakopanem pod snegom. Z njo bi se vsaj lahko navezala in za kak trenutek zaprla oči. Tako pa sva sedela na ozki polici, vsak s svojimi mislimi in bolečinami.

Cene je ves čas stokal in počasi mi je začel iti na živce. Saj sem vedel, da ga boli, a vseeno. »Cene, pa daj že, nehaj jamrati, no. Poln kurac te imam.«

»Saj vem, vendar me tako boli,« je komaj slišno odgovoril. »Oprosti, bom nehal.«

Naslonjen na Cenetova ramena sem začutil njegove solze. Moj najboljši prijatelj, neštetokrat mi je pomagal, me reševal iz neugodnih situacij, mi nosil opremo, bil vedno na voljo. Sram me je postalo.

»Ne, Cene, ti oprosti. Kar tuli, stokaj, delaj, kar želiš, še nekaj ur morava zdržati, pa bova rešena.«

Drgetala sva. Daleč spodaj v dolini so bile vidne luči. Ljudje si brezskrbno pripravljajo večerjo, zgoraj pa bijeva bitko za preživetje, sem pomislil.

»Ej, leto mine takoj, noč nikoli,« je navrgel Cene in trenutek zatem rahlo zdrsnil s police.

Hitro sem ga potegnil nazaj: »Daj no, pizda, a misliš, da lahko izrečeš tako legendarno misel, potem pa mirno odideš? Nikamor te ne pustim. Vsaj malo se skregajva. Se spomniš, včasih sva se po nekaj ur prerekala, pa potem objeta šla dalje?«

»Rado, a ti veš, kaj sem počel v Rusiji?«

»Ne, nikoli mi nisi povedal. Pa tudi – ali ne bi tega rajši obdelala jutri, na toplem?«

»Ne. Rad bi še to povedal, preden grem.«

»Kam boš šel, ne seri, sem ti rekel, nikamor te ne pustim.«

»Takrat so me potegnili direktno iz gostilne,« je začel z rahlo tresočim glasom.

»Cene, poslušaj, ni ti treba.«

»Ne prekinjaj me,« je jezno dvignil glas, kar me je navdalo z upanjem, da se vrača moj stari, odločni Cene. »Tole bom povedal do konca. Ne vem, zakaj so me poslali v Rusijo. S ceste. Brez vprašanja. Nikoli nisem doumel, za kaj se sploh katerakoli stran bori. Kaj sem imel jaz z Rusijo? Čemu so umirali slovenski kmetje tisoč kilometrov od doma? Že prvi mesec so me zajeli, ampak ne bom dolgovezil …«

»Ne, ti kar govori. Saj če ne boš končal do jutra, bodo pač reševalci malo počakali. Kar nadaljuj. In zraven migaj s prsti.«

»Poslali so me v taborišče nekje na severu Rusije. Gradili smo železnico od Murmanska do Moskve. Prve mesece sem se obnašal še človeško. Zeblo me je, lačen sem bil, tepli so me. Ampak vedno sem vsaj košček krompirja dal tistim švohnejšim. Ko je bilo možno, sem težja dela opravljal sam. Potem sem staknil grižo. Bolj ko me je pobiralo, manj hrane so mi dajali. Umiral sem. Z vsakim izgubljenim kilogramom, vsako novo modrico sem kanček svoje morale in načel vrgel čez most svojih prepričanj. Najprej sem nehal deliti hrano med druge, na koncu sem kradel nemočnim. Najprej sem bil tiho, na koncu sem ovajal za pol krompirja.«

»Cene, glej, vsi smo v vojni počeli grozote.«

»Pa daj, ne prekinjaj me,« je v solzah zatulil. »Koji kurac me stalno ustavljaš. A lahko enkrat povem do konca? Prosim!« je že ihtel: »Vse sem počel za ščepec hrane, za dodaten dan življenja. Nekega starca, ki mi je ponudil požirek kurčeve brozge, ki smo jo dobili za novo leto, sem zadavil in mu vzel še tisto, kar mu je ostalo. Tolažil sem se, da bi itak umrl v naslednjih dneh. Za rezino prepečenca sem mižal, ko so posiljevali mladeniča poleg mene. Nikoli si ne bom oprostil. Nikoli!«

Na ozki polički sem se še bolj stisnil k njemu: »Cene, rad te imam. Nimaš si kaj očitati, vojna žre najboljše duše.« Prijel sem ga za roko: »Drek, no, saj imaš vse zmrznjeno.«

»Ja, rokavico sem izgubil, druge nimam. Pa saj je vseeno, na tale štrcelj tako ne spravim več ničesar.«

Iz polsna naju je vsake toliko časa prebudilo zamolklo grmenje plazu. Vse dokler se ozračje ni popolnoma umirilo, sva vsakokrat v strahu molila, da se naju plaz ogne, pozneje pa si želela, naj že pride in konča najino agonijo.

»Rado, se spomniš, ko sva v knjigah brala, da so alpinisti vohali smrt?«

»Seveda se. Ampak nehaj. Pozitivna morava biti.«

»Samo jaz jo vseeno voham.«

»Tudi jaz, Cene, pa nehajva. Povej rajši, kaj bova jedla, ko prideva v dolino. Šla bova v tisto novo gostilno, se mi zdi, da se imenuje Stara pošta. Najprej si bova privoščila vsak po liter vina. Potem bova začela s tolčeno ribjo juho in s krompirjevimi klobasicami. Za glavno jed jerebice z marelično peno, za posladek malinova in vaniljeva torta. Če pa ne bo dovolj, bova vse skupaj ponovila.«

Noč se je počasi poslavljala. Najprej sem pomislil, da se mi blede, ko sem v daljavi zagledal luči. Od navdušenja sem z desno roko potolkel po Cenetu. »Glej, prihajajo, lučke vidim spodaj.«

Rahlo je vzdignil glavo. Iz ust je prišel samo piskajoč glas. Nato mu je glava omahnila v sneg.

Skušal sem ga spraviti k sebi: »Cene, Cene, daj no, reševalci so blizu, zdrži še malo.«

»Ne morem več,« je sedaj povsem jasno odgovoril. In zdrsnil s police.