Drevo nostalgije

Še isti dan, ko se je vrnil iz kartuzije Pleterje, me je povabil na sprehod. Pesem, ki sem mu jo prebrala, ga ni navdušila. Pravzaprav mu ni bil všeč zgolj zaključek. Brutalno-analno, je rekel. Tudi on je pesnil zame. Zapomnila sem si zadnja dva verza … tvoje oči so rjave, žalostne / utapljam se v tolmunih pozabe. Sede sredi travnika sva se zmenila, da bo bolje za oba, če se razideva.

Avto se vzpenja po blagih ovinkih pobočja. Z vrha griča me motri samotno drevo bujne krošnje in širokega, oblega debla. V njegovi duplini bi bilo lahko bivališče prabitja. Tako je neznano poimenovala pesnica BK. Zame je vsak drevesni osamelec stvarnost in metafora. Mera intimne izbire. Bi se prileglo ustaviti in skupaj sesti pod drevo, ki samotno vabi? Ne. Že mnogo let nikogar nisem imela rada na ta način.

Verjetno sem neposrečena in prenagljena ponudnica same sebe, svojega telesa, čustev, pameti, skrbnosti, sposobnosti za ljubezen. Po drugi strani, pravijo, je zame značilna nekakšna vzvišenost. Ne zavedam se je. Morda izhaja prav tako kot zloraba lastnega telesa iz šibke samopodobe. Z njo sem povezala tudi nedavno opaženi madež, svetlo rjavo liso v obliki elipse na desnem licu. Na otip se ne razlikuje od zdrave povrhnjice.

Z znanko zdravnico sva gledali v ekran in na medmrežju preverjali diagnostične možnosti, kajti v njeni medicinski knjigi o tvorbah ni bilo melanoma ali česa benignega, kar bi imelo podoben videz in strukturo.

Vseeno mi je. Brezbrižna do diagnoze nečesa, kar se je nenadno pojavilo, sem odklonila napotnico za onkologijo. Kaj mi bo, če pa sem samo sebe uročila z nečim, kar je treba še raziskati.

Že spet dežuje, tako kot dežuje skorajda vsak dan letošnjega septembra. Kljub oblakom in deževnem pršcu, ki je ostal za nalivom, upam. Zaželim si, da bi ga obiskala. Prvega fanta, s katerim sva začela in se razšla v Tivoliju.

Pesek pod nogami škriplje. Pot je ozka, potka. Sledim navodilom na Google Maps. H 5. Še višinska fotka. Smer bom prepoznala po visokem drevesu z razkošno krošnjo. Zagledam ga in pospešim korake.

D K

Točno tam je. Dve iluminirani začetnici njegovega imena. Oblikovalka sem, estetika je erotična.

D-jeva privlačnost je bila v odklonskosti. Nakazoval jo je z rezom dolgih svetlih las, na rame so mu padali kot dež. Z očali branda Srečko Kosovel. Šibkost kot adut, pravzaprav občutljivost.

Kadar je bil vznemirjen, je pojecljaval. Tako kot njegova mama. Z njim sem se počutila sočutno in močno. Ko gledam samo sebe v preteklosti, se vidim prej sentimentalno kot sočutno. Nevedno sem se napajala iz hendikepa drugega.

‡‡‡

Všeč mi je, da je marmor repenški, poznam ta najtrdnejši kraški kamen. Z dlanjo pogladim črke. Blazinice prstov se izognejo datumu rojstva in smrti. Po letih zapijanja in horsa je utonil v Ljubljanici. Utapljam se v tolmunih pozabe, verz zame. Ko pišem, me ta vzporednica zadene.

Bralo se bo patetično, toda kot bi v meni videl sebe in svojo prihodnost. V meni, tedaj še otročji, neuki ljubezni, odrezavi in uporni. Vidim naju pod oblo upognjenimi vejami tivolskega drevesa, segale so do tal. Neugodno mi je podrobneje opisovati prizor, kar pa mu dolgujem. Moji prsti prepleteni z njegovimi, in jaz, neumnica, sem v zanosu ponevedoma poljubila hrbtišče svoje roke. Pozorna na nič razen na lastno vznemirjenost. Niti dotika svoje lastne kože nisem zaznala. D se je zasmejal. Svojo roko poljubljaš. Na desno lice mi je pritisnil poljub v znak, češ, gesta ni vredna komentarja.

Oblomovščino tolčem, je obelodanil stanje preteklo jesen, ko sva se po naključju srečala. Bil si moj prvi fant, sem se mu skušala približati; reči karkoli drugega bi bilo še manj spontano. Nadaljeval je z dolgim traktatom o Ivanu Gončarovu. Rad je imel literaturo, tako kot jaz.

Tipaje se zadržim na kaligrafsko vklesanem D-ju. V hladu repenškega marmorja je ključ. Bele reliefne valovnice na sledi trpkemu eksperimentu ljubezni. V nezavednem je pustil sledi. S prsti, kot slepa, berem črke imena moškega, ki je umrl.

Lahko me vidite, kako se vračam proti izhodu. Opazite, da se nehote dotaknem madeža na desnem licu, kot sledi njegovega poljuba izpred dveh desetletij. Obenem odtisa krivde, tako čutim. V Pleterje je šel, da bi mi dokazal svojo izjemnost. Ob povratku sem ga pustila, soglasnost razhoda je bila navidezna.

Milost, ne krivda, si prigovarjam na obronkih viškega pokopališča. Glas je moje najmočnejše psihično orodje; prav lahko, da sem besede izrekla naglas.

Misli, ki sledijo, mi zadrgnejo grlo. Krivda je povezana tudi z omamo poljuba in mojo izgubljenostjo v občutjih. Poljubiti samo sebe, ne zavedati se druge osebe. Ne razumeti dejanj drugega. Dolgo potrebujem, da razumem tančine odnosov …

Zadnje čase se mi nemalokrat zgodi, da se menim sama s sabo. Tako si tudi v vsakem trenutku stiske dopovedujem, kako iz nje. Če besed ne izgovarjam, misli brnijo, stavki se ponavljajo kot po neumnem avtomatizmu. V hrepeneči fantaziji sem pod oddaljenimi drevesi iskala možnost ponovitve. Nedolžno ljubeči poljub na lice. In samo sebe, ki dvignem božajočo me roko drugega k ustnicam. Jo poljubim.

Ob pokopališkem zidu bom naletela na staro kovinsko pipo, izliv vode bo močen in osvežujoč. Ko si bom z njo hladila lica, bom ena sama zavest o madežu na koži. Brisala ga bom s plehko željo, da bi izginil. Nekje pod površino je vednost, da ima svoj smoter. Varoval me bo pred pozabo.