mikroskopske strukture posušenih človeških solza

pri dveh letih sem pogoltnila kovanec
in teta je morala z roko v moje grlo.
pri treh sem odšla z doma
po nekaj urah so me našli na zapuščeni parceli
skrito pod priklopnikom.
pri štirih sem zaspala s piščančkom
v naročju in zjutraj
je bil le še madež na rjuhi.
pri sedmih sem ugotovila da ljudje umrejo
kot mačke.
oče mi je povedal da je v tej sobi videl črva v dedkovem
truplu in da je v vsaki sobi nekdo umrl.
tudi oni so prav tako posadili drevesa.

v filmu nekdo tetovira truplo in otrok si zariva
nohte v veke zatem ko je pogoltnil tablete.
spominjam se obraza ženske katere deklica leži
paralizirana na bolniški postelji. vsak dan
pride domov ob dveh zjutraj in ugasne luč.

povezujem jo z razbito ustnico in novorojenčkom v omari.
učila me je kako dati injekcije medtem ko je govorila o bogu.

nekdo je fotografiral police v nekdanji norišnici.
pacientov niso pokopali temveč sežgali in
dali v konzerve. spravili so jih v zaklenjeno
omaro kjer so desetletja ostali neoznačeni:

ko sta dvojčka začela kričati sta hotela le zbežati
pred čarodejem papigo zajcem in tistimi ki so ju silili da
samó stojita pri miru in gledata. nista vedela zakaj so jima
odrasli to počeli in se zraven smejali:

bila sem telo s katerega so padale stvari
kot bi za roko držala strašilo ki ga
že dolgo ne ljubiš več
in strašilo to ve.

»nihče ne stopi s križa«
a zdaj sem resnično jaz.
ne mislim. ne slišim.
s stopnic v 1. nadstropju
razpadajoče stavbe gledam
kako zunaj v črni temi
dežuje.
zdaj sem resnično jaz.
poskušam uporabiti
vse kar se da.

šala pravi da smo smrtonosne in neozdravljive
spolno prenosljive bolezni.
otroci ki se rodijo z vrolikovo boleznijo ali osteogenesis
imperfecta congenita
živijo le nekaj deset minut saj so njihove kosti
kakor preperela nit. ne moremo pritisniti
uninstall. za tumor
smo mi rak:

mikroskopske strukture posušenih človeških solza
so podobne apokaliptičnim pejsažem. kanali izkopani
vzdolž ozemlja ki več ne podpira življenja.
nekatere vrste krtov si natrejo telo s solzami
da bi se zaščitile pred napadalnostjo drugih.
naša nasilnost pa izgine le takrat
ko mislimo da smo enaki.

Prevod: Leonard Ciocan in Klemen Lah