Vdihniti neponovljivost v tisto, kar je ponovljivo

Ugledna kritika in urednika, ki sta pretresala vprašanja uspešnosti sodobne prozne produkcije in njene uveljavitve pri bralcih in žirijah, sta uvodoma spregovorila tudi o nedavno podeljeni Dnevnikovi fabuli. Pri tem sta opozorila na njeno domnevno poslanstvo, v naš prostor lansirati predvsem nova imena. Urban Vovk je pri tem poudaril nujnost glede doslednosti žirije in njenih izhodišč, brez česar pač nobena nagrada ne more imeti velike vrednosti: “Bolj ko so pravila jasna in vnaprej določena, večjo težo ima nagrada,” je kritično pripomnil Vovk, sicer sam tudi član žirije za Kresnika.

Ne nazadnje sta se oba govorca strinjala, da je v zadnjem času tako pri podeljevanju nagrad kot tudi pri kritiških in drugih branjih na splošno mogoče opaziti nekoliko večjo težnjo po ‘všečnosti’. Tako po mnenju Mitje Čandra večina domnevno zahtevnejših knjig dandanes sploh nima več pravega bralstva, ki bi se s tovrstnimi deli sploh še hotelo spopadati, kar je razvidno tudi iz nabora nominacij.

Ena izmed tem, ki zadnje čase dokaj redno zaposluje tukajšnje kritike in druge spremljevalce sočasne literarne produkcije, je tudi vprašanje žanrskosti in žanrske hibridnosti. Obe temi sta povezani med drugim s komentarji ali pomisleki glede določenih nominacij in nagrad, kar drži tudi za prozo Vesne Lemaić, letošnje nagrajenke Dnevnikove fabule. Ob njenih zgodbah se je v splošnem veliko govorilo o žanrskosti, kar pa je Mitja Čander po svoje poskušal postaviti v kontekst skozi primerjavo možnosti, ki jih ponuja roman. Po njegovem mnenju je kratka zgodba, predvsem zaradi zgoščenosti, nemara “pravi teren za žanr za intelektualce”. V širšem smislu bi bilo oz. bo o tem mogoče razpravljati šele znotraj možnosti, ki jih kot daljša, protejska oblika ponuja roman:

O žanrskosti bomo lahko govorili šele na polju romana; šele tam se vidi, kako se nek žanr pri narodu ‘prime’.

Urban Vovk pa je, po drugi strani, prodorno opozoril na čedalje večje prilagajanje vsaj dela literarne produkcije potrebam trga:

Količino žanrskih izdelkov je naplavil tudi trg, kvaliteta pa s tem ni nujno napredovala.

Četudi nam še manjka potrebna časovna distanca, da bi lahko dokončno ocenili trenutno stanje slovenske proze, pa imamo, tako Čander, glede na kritično maso pravzaprav dobro reprezentanco. Ta bi ob večjem sodelovanju avtorjev in urednikov kot trenerjev lahko bila samo še boljša. A če je res tako dobra kot tiste iz preteklih desetletij, se bo šele izkazalo. Živimo namreč v času eklektike, avtorjevo poslanstvo pa je, s Čandrovimi besedami, v tem, da “vdihne neponovljivost v tisto, kar je ponovljivo”.