A zdaj bi tekla! Tekla čez cvetlične travnike in se nikdar ne ozrla nazaj!

Veter je že ves dan uničeval spomladansko idilo in sleherni duši, ki je trenutek svojega dne preživela zunaj, pomrznil prste in pognal srh v kosti. Zlovešče je zibal mogočen topol, ki je že leta trdno stal ob potoku skozi vas. V obraz mu je burja zadala sprva le mile udarce, a mogočno drevo se ni dalo. Zrlo je mrzlemu vetru v oči in še naprej trmasto stalo in se z vso močjo upiralo mogočnemu gospodarju doline. Že so kamni padali s streh, in cvetlični lonci, polni nekoč sijočega spomladanskega cvetja, so prevrnjeni stali ob dvoriščih, mogočno drevo pa se je še borilo in nepremično stalo, ko mu je naposled mrzli nasprotnik s silo le odpihnil vejico in jo zabrisal v plitke vode potoka.

V hiši nasproti potoka se je zaključevalo dopoldne. Vonj po krompirju je že napolnil kuhinjo in prijetna aroma rožmarina je že prodrla v jedilnico. Blago pokritemu loncu pa je trepetalo srce, ko je vretje juhe glasno treslo nežno položeno pokrovko. Še bi drhtela nad vročo paro juhe, če ne bi takrat za štedilnik prišlo dekle in razdraženo zaprlo plin. Oddahnili sta si. Skoraj bi se dekle sesedlo na stol in mislilo na vse razen na kosilo, a veter ni pojenjal. Oče je na udobnem naslanjaču že trikrat prelistal včerajšnji časopis in neumorno zahteval kosilo. Pobrala se je s stola, zaprla pečico, iz katere je že nekaj časa dišalo po preveč pečenem, in pogrnila mizo v jedilnici. Mati je privihrala v jedilnico in pikro očitala vonj po zažganem krompirju in glasnost topotajoče pokrovke minuto pred tem. Skoraj bi mlado dekle že komentiralo materine zvoke in vonjave, ki jih je ta čas ustvarjala tam, kamor gre še cesar sam, a se je ugriznila v jezik. Navsezadnje ji je zavidala tako dobro prebavo.

Ni se ji ljubilo prikupno pogrinjati in urejati krožnikov, kot je to rada počela ob praznikih. Igrala se je natakarico. Vedno je sanjala o tem poklicu. Všeč ji je bila njihova uglajenost in prijaznost. Bila je še majhna in nihče je ni kritiziral. Ni bila tako trmasta. Morda je bila še bolj. Kdo ve. Vsak veter bi jo prevrnil takrat. Ali pa ne. Preveč razmišlja za nedeljo.

Presekala je miselni tok in se odzvala materinemu klicu na pomoč. Mati je pograbila zajemalko, ona pa je prijela lonec, ki ga je nekaj minut tega rešila pred gotovo smrtjo. Bil je težek in do mize je bilo daleč. Z eno roko je prijela ročaj, z drugo pa je držala plutovinasto podlogo in z njo podpirala dno lonca. Mati je obsojajoče opazila, da bo hčerka na poti do mize izgubila vsaj dva krožnika juhe.

»Daj mi ta lonec, ker vidim, da si nerodna,« je misli natanko povzel materin jezik.

Ni se ji ljubilo prerekati, zato ji ga je dala in iz materinih rok vzela zajemalko.

»Primi, a pazi! Je pluta pod kozico.«

Glavna kuharica pa je prijela le oba ročaja in trdno prijela skrbno skuhani lonec goveje juhe. A bilo je prepozno. Uresničilo se je, kar je bilo napovedano. Živčno dihanje obeh je v trenutku presekal padec podloge na bele ploščice. Nemo sta obstali in se gledali.

Vejo topola je hipoma zlomil veter in pristala je na dovozu hiše.

Dekle je vzrojilo: »Sem ti rekla, da primi še pluto! Zakaj nisi prijela?!«

Pluta je nemo ležala na tleh, nad njo pa so se nemo bili zamerljivi pogledi.

»Ne bom tega pobrala.« V njenem tonu je bilo zaznati silno užaljenost in potrtost. Iz globine duše je dekle vleklo spomine in potlačenja še iz otroštva. Od takrat, ko je še rada lepo pogrinjala mize.

Mama je prhnila skozi ustnice. »Saj ni meni padla. Ti si jo spustila. Jaz je tudi ne bom pobrala,« je mirno dejala in se sprehodila do mize.

Srepo in brezciljno je zrla za materjo. Žrlo jo je. Skoraj tako, kot bo oče čez nekaj trenutkov krompir, če ni ta preveč zažgan. A bi se jokala? Preveč jo je sram zdaj. Pa nič ni kriva, a vseeno čuti sram. Kot da jo ves svet obsoja. Ni pustila solzam, da ji napolnijo oči. Pogledala je strop, pošmrcnila, kot počne, že odkar so prve cvetlice, in stopila v jedilnico z zajemalko. Pluta pa je kar ležala na tleh.

Tiho so srebali juho. Očetu je bila odsotnost govora neprijetna. Začel je govoriti o vremenu in prešel na inflacijo, pozneje pa še na nekaj. Ni ga slišala. Bila je v svojih mislih. A bi jokala? Pa saj je samo plutovinasta podloga. Preponosna je, pa še kriva ni. Trmo je verjetno podedovala po mami. Oče bi gotovo podlogo že zdavnaj pobral.

Še kar je trmasto ležala tam. Nihče je ni premaknil.

Začeli so s krompirjem. Očetovi monologi s cinično kritiko sodobnega sveta so se nadaljevali, njene misli pa so bežale drugam. Sprijaznila se je, da ni kriva, in se bila pripravljena prepirati za svoj prav. Kaj pa ji more, stara? Ona ni prijela plute kljub rečenemu.

Pa nihče ni ničesar dejal o pluti sredi kuhinje.

Nihče.

Ležala je tam ves dan in vsak, ki je prišel mimo, jo je prestopil, zaobšel ali preskočil. A dami se nista dali. Vztrajali sta vsaka pri svojem in proti večeru že skoraj pozabili, ko sta skupaj na kavču sedeli in brali vsaka svojo knjigo.

»A ne boš pobrala podloge za kozico?« je na dan privrelo iz materinih ust.

Tekla bi stran, da ji ne bi bilo treba biti tu. Tekla bi. Pa ne mara teka. Res ne. Pa če bi šla ven, bi cvetni prah vonjala, pa ji res ne dene dobro. A zdaj bi tekla! Tekla čez cvetlične travnike in se nikdar ne ozrla nazaj! Svobodna. Neobremenjena. Pomirjena. Brezbrižna.

Naj šmrca, naj jo bolijo mišice …

Samo tu ni hotela biti. Ni hotela več slišati za to pluto. Bila je izčrpana. Dovolj ji je bilo vsega in vseh. Vstala je, glasno izdihnila in nemo, skoraj neslišno stopila v kuhinjo.

Na tleh je ležala pluta. Zrla je vanjo pičle tri sekunde. Zamižala je in poslušala. Veter se je umiril in zopet se je zaslišalo petje ptic, ki so se pred tedni vrnile z juga. Skozi stene je lahko miže vonjala češnje in slišala smeh otrok, ki se igrajo.

»Tole ti je padlo,« jo je predramil oče in ji v roke pomolil plutovinasto podlogo. Obrnila jo je in prebrala napis na drugi strani:

»2,59 EUR«