Smrt, v temo zavita (odlomek)

Moram umreti? Da bi živel? – Falco

 

Pri stari mami sva s Tilnom preživela skoraj vsak vikend. Radeče so bile moje najljubše mesto na svetu. Stara mama je živela v ogromni beli hiši z rumenimi polkni, nasproti nje je stala svinjska štala, desno od svinjske štale je bila ta velika štala s pojato, naprej od nje garaža za traktor in še naprej velik kozolec. Pod hišo je bila velika češnja, na kateri sva se s Tilijem vedno igrala, kdo bo više splezal. Tili ni bil tako spreten kot jaz, mogoče zato, ker je bil tudi dosti manjši, ali pa zaradi bolezni, ki jo je prebolel, ko je bil še majhen, ni imel močnih mišic, zato sem mu morala dostikrat pomagati ali pa se pretvarjati, da me je prehitel.

Pod češnjo je stala miza, kjer so vedno sedeli ljudje, ki so prišli na obisk. Velikokrat je prišel Poldi, ki je bil atejev star prijatelj in je stari mami dosti pomagal pri delu z živino, pa od stare mame brat Cveto, s katerim sta s staro mamo vedno pela stare pesmi. Tudi mene je stara mama učila peti stare pesmi. Povedala mi je, da so te pesmi starejše od sto let in da jih je tudi ona pela s svojo staro mamo, ko je bila še čisto majhna. Svojo staro mamo je imela zelo rada, saj ji je njena mamica umrla, ko je bila stara eno leto, ker jo je piknila muha. Najlepša od pesmi, ki sta jih pela stara mama in Cveto, je bila Sinoči sem pojsto zapustil, šla pa je takole:

 

»Sinoči sem pojsto zapustil, 

ob zori domov sem prišel. 

Oči od bedenja rudeče,

na prsih sem šopek imel.

 

Me karajo očka in mamca, 

dolžeč me ponočnih grehov. 

Zakaj da prihajam jaz vedno 

tak pozno ponoči domov.

 

Se varate, očka in mamca, 

dolžeč me ponočnih grehot! 

Jaz hodim od groba preljube, 

ne pa iz zaljubljenih sob.

 

Na očeh mi je jutranja rosa, 

od solz mi je šopek rosan, 

utrgan na ljubljenem oknu, 

na grobu predrage je ubran.«

 

Stara mama me je naučila ogromno pesmi, ki so bile stare več kot sto let, in potem sva skupaj sedeli pod češnjo in peli. Všeč so mi bile predvsem Med cvetlicam je sedela, Tri dekleta so se zbrale in Na Šmohor, najbolj žalostna pa je bila Pšenička na polju. Ta pesem je govorila o detetu, ki je ostalo brez mamice in jo je šlo iskat na grobek, ko pa jo je izkopalo, mu je mamica rekla, naj gre nazaj domov, k mačehi. Mačeha pa mu ni dala pijače in hrane, ampak ga je šibrala, dokler ga ni kri polivala. Ne vem, kaj pomeni, da te nekdo šibra, ampak če te zato kri poliva, mora biti res grozno.

Najbolj sem se razveselila, kadar je na obisk k stari mami skupaj z atijem prišel Trešnja. In ko je sedel pod drevesom in z atijem pil vino, sem vedno splezala na češnjo in ga klicala:

»Trešnja, kje sem? Trešnja, kje sem?«

Ati mi je potem vedno rekel: »Nemoj sine, nemoj biti dosadna.«

Ati se je z mano po bosansko pogovarjal samo takrat, ko je bil zraven Trešnja, pa še to ne vedno, ampak meni se je to zdelo zelo fino.

Vedno pa mi je udarila vročina v lica, ko me je ati pred Trešnjo poklical sine. Nisem hotela, da me ati kliče, kot da sem fantek, da ne bo Trešnja mislil, da sem kot fantek, čeprav to v Bosni vsi tako delajo.

Preden je odšel, me je Trešnja vsakič pobožal po glavi in mi rekel: »Budi dobra!«

Pod češnjo, tam, kjer so bile lesena miza in dve klopi, na katerih sta po navadi sedela ati in Trešnja, sta bili še dve drevesi, mislim, da je stara mama rekla, da sta jablani. Bili sta manjši, visoki kake tri metre in zelo lepo oblikovani, da sva se lahko s Tilijem spravila vsak na svojo, tako da so naju objele veje, in potem sva se streljala in igrala Power Rangerse.

Najboljši od vsega pa mi je bil Karlijev gozd. V gozdu sva se igrala, iskala zaklad in plezala po drevesih. Tam je bilo tudi divje odlagališče, kamor so ljudje vozili smeti, in tam sva našla ogromno stvari, ki so nama prišle prav, sploh ko sva se odločila, da bova naredila bunker. Najbolj mi je bilo zanimivo, da so ljudje tja vrgli vece školjko. Nikoli še nisem videla školjke kje drugje kakor v kopalnici. Tukaj pa je ležala sredi gozda, narobe obrnjena. S Tilijem sva jo obrnila pokončno in se pretvarjala, da kakava vanjo, to se nama je zdelo blazno smešno.

Bunker sva nato začela graditi za garažo, pod vinogra­dom, tam je bilo veliko drevja in zelenja, tako da si se lahko lepo skril. Sredi bunkerja pa je bil star vodnjak. Zraven vodnjaka je bil postavljen star ajmer, ki je bil privezan na vrv. S tem so včasih zajemali vodo iz vodnjaka. Bilo nama je žal, da nisva mogla tega nikoli početi tudi midva. Mami nama je vedno govorila, da ga ne smeva odpirati, ker je ta vodnjak nevaren. Na njem je bil samo kos lesa, ampak vedno sva ga pustila pri miru, saj sva dobro poznala zgodbo o vodnjaku in teličku. Mami nama je povedala, da je imela, ko je bila majhna, malo večja od mene, majhnega telička, ki mu je umrla mamica, zato ga je hranila na flaško. Ko se je teliček končno postavil na noge in je izgledalo, da si bo lepo opomogel, in ko so mamico vsi pohvalili, kako lepo je poskrbela zanj, je ta teliček nekoč pobegnil in utonil v tem vodnjaku. Ob misli na to sem vedno začela jokati. Ker mi je bilo hudo za telička, pa tudi za mojo mamico, saj vem, kako zelo rada ima živali. Ko je bila majhna, je zato hotela postati veterinarka, in še zdaj večkrat pove, da bi bila to prava služba zanjo.

Mamici sem tudi vedno povedala, kadar sva se šla igrat v bunker, zato da je ni skrbelo, kje sva.

»Stara mama, igrat se greva v bunker!« sem zakričala vedno, kadar sva s Tilijem stekla iz hiše v bunker, zato da je tudi stara mama vedela, kdaj greva v bunker.

V bunkerju sva se lahko igrala samo, ko je bil kdo doma. Ko ni bilo nikogar, sva se raje igrala v hiši, na dilah, in nisva hodila ven, saj naju je stara mama vedno strašila, da bo po naju prišla debela ciganka in naju odnesla v vrečki.

Tisti poletni dan, ko je šla stara mama s teto Jolando v trgovino in naju po zelo dolgem času pustila sama doma, sva bila dovolj pogumna, da sva prvič sama stekla iz hiše. Najprej do svinjske štale, kjer sva se skrila v prostor, kjer so odrasli vedno shranjevali lopate in motike. Nato sem jaz stekla do ta velike štale in začela Tilija zafrkavati, da je prpa. Potem je Tili stekel še malo naprej od mene in tako sva se naenkrat znašla v bunkerju.

»Tu nama niti ciganka nič ne more!« sem se odločila, a vseeno pogledovala naokoli, ali bo treba slučajno na hitro zbežati.

Ko sva bila v bunkerju, sva se odločila, da bova nadalje­vala z opremljanjem. S peskovnika sva skupaj prinesla štiri opeke in jih postavila na sredo bunkerja, dve za mizico in dve za stola.

»Av!« sem zakričala, ko sem se z roko opraskala na eni izmed opek.

»Fuj, kri!« je na roko pokazal tudi Tili.

Hitro sem se obrisala v majico. Majhne praske me še nikoli niso ustavile.

 »Lepo bi bilo, če bi imela leseno mizo,« sem na glas raz­mišljala.

»Kaj pa tole?« je vprašal Tili in pokazal na desko na vod­njaku.

»Ne! Te ne smeva, greva pogledat okoli!« sem mu rekla. Medtem ko sva iskala naokrog, kaj bi lahko postavila na vrh najine mize, sem ugotovila, da nikjer v najinem dosegu ni mogoče najti tako popolnega zgornjega dela, kot ga je predlagal Tili.

»Okej, Tili, kaj pa, če vzameva to desko in potem rečeva stari mami, da nama da drugo, ko bo prišla domov?« sem predlagala.

»Jaaaaa! Bravo, Lena,« je bil vesel Tili.

»Počasi …« sem govorila, medtem, ko sva vlekla desko z vodnjaka. Komaj nama jo je uspelo spraviti do opek. Že z njimi sva se pošteno namučila.

»Še malo!« sem vpila, medtem ko sva jo polagala na opeke.

»Av! Si nor?« sem ga nahrulila, ker je prehitro spustil desko.

»Še dobro, da nisem imela prstov direktno nad opekami, zaradi tebe bi lahko ostala brez prstov!«

Hitro sem se potolažila, ko sem videla, da je najina miza videti kakor čisto prava miza.

Pogledala sem proti vodnjaku. Stopila sem na prste in pogledala vanj.

»Vau!« sem bila očarana. Tili je skakal naokoli in posku­ šal pogledati vanj.

»A lahko jaz tudi vidim? Lahko, lahko, lahko?!« je bil neučakan.

Tako sva enega od najinih »stolov« odvlekla čisto do vodnjaka, da sva lahko stopila gor in laže videla v vodnjak.

»Vau, kako črna voda!« je bil navdušen Tili.

»Vaaau, pa kako odmeva!« sem kričala v luknjo.

»Glej naju,« je Tili pokazal na najin odsev v vodi.

»UUUUUUUU! AAAAAA! UUUUUU!« sva nekaj časa kri­ čala na vse grlo in oponašala volkove.

»Ubogi teliček, misliš, da je še notri?« je vprašal Tili, ko je prišel do sape.

»Eh, kakšne imaš. Kje pa, mamica je povedala, da so ga potem vlekli ven, ampak je bilo prepozno. Utopil se je,« sem mu povedala.

»No, nehaj, da ne padeš,« sem mu rekla, ko sem videla, da se preveč nagiba v vodnjak, »jaz grem zdaj kuhat kosilo!« 

Najino kosilo v bunkerju je bilo po navadi narejeno iz pe­ska in vode in kakšne trave, ki je predstavljala solato. Nato sva se pretvarjala, da jeva, in potem vse skupaj polivala za

garažo. Tili je nekoč celo res pojedel pesek.

Najprej sem v bližini nagrebla pesek, nato pa odšla do vogala štale, kjer je stal sod, kamor je tekla deževnica. Ko sem mešala pesek in vodo v najinih posodicah, sem na­enkrat zaslišala krik.

Posodico, ki sem jo držala v rokah, sem spustila na tla in stekla nazaj v bunker.

»Lena!« je odmeval Tilijev jok nekje v daljavi.

Takoj mi je bilo jasno, kaj se je zgodilo. Stekla sem do vodnjaka in se nagnila not.

»Tili!« sem klicala.

»Aaaa!« je kričal Tili. »Pomagaj mi!« Zagledala sem ga, kako krili po črni vodi.

 »Tili, plavaj, Tili! Tako kot na morju! Grem po Karlija!« sem kričala kot nora.

»Ne it, strah me je!« je kričal nazaj. Iz vodnjaka je grozno odmevalo.

Naenkrat sem zagledala privezan ajmer, ki je stal ob meni, in ga vrgla v vodnjak, zraven Tilija, ki je z rokami panično opletal okoli sebe.

»Primi se!« sem kričala. »Po Karlija grem!«

»Lena! Strah me je! Lena!« mi je odzvanjalo v ušesih, medtem ko sem tekla po Karlija.

»Karli! Karli! Pomagaj mi!« sem kričala, medtem ko sem tekla po hribu. Sploh nisem čutila nog. Če bi padla, bi se najbrž odkotalila direktno do Karlijeve hiše.

»Kaj je?« Karli je prišel iz štale in me zaprepadeno gledal z lopato v rokah.

»Tili je padel v vodnjak!« sem kričala. »Tili bo umrl!«