O predahih, Matissu in knjižnih kazalkah

Knjiga je Lapvona Ottesse Moshfegh, knjižna kazalka pa črno-bela fotografija dveh smejočih se žensk. Fotografija je bila najbrž posneta nekje v začetku šestdesetih, ženski srednjih let sta konservativno, a okusno oblečeni (obe v suknjičih svetlih barv, ena z biserno ogrlico in belo srajco, druga s kratkimi, urejenimi kodri). Na desni strani je za njima videti del podolgovate stavbe s črtasto platneno markizo, ob katerem so bele vrtne klopi in mize razporejene tako, kot da gre za gostilniški vrt; ne vem, zakaj – morda zaradi črtastega platna – se mi je že takoj zazdelo, da ženski sedita nekje ob jezeru ali stoječi vodi, čeprav te na njuni levi ni videti. Ženski se smejita, prešerno in prisrčno, veseli sta dneva in druga druge ter družbe skrivnostne osebe za objektivom, morda šale, ki jo je pred trenutkom povedal nekdo izmed njih, veseli jezera, ki ga ne vidimo, pa se vseeno blešči, veseli praznega gostilniškega vrta, veseli klobas in piva, ki sta jih pravkar pomalicali. 

Knjigo sem kupila v Berlinu sama sebi za lanski rojstni dan, medtem ko je močno deževalo in sem se, ker sem bila sredi avgusta seveda brez dežnika, šla skrit v Dussmannovo knjigarno, potem pa vedrila v podvozu postaje metroja pri Friedrichstraße, pila Berliner Kindl in brala. Bil je eden tistih redkih trenutkov preprostega zadovoljstva, ki že med samim trajanjem vzbuja zavedanje, da se bo spremenil v prijeten spomin. Fascinantno je opazovati spomin, medtem ko nastaja, in z leti se mi to dogaja čedalje bolj pogosto. Zdaj že vem, da se bosta njegovi aroma in atmosfera v polnosti formirali šele tedaj, ko se bom dogodka prvič spomnila po naključju in mi bo denimo v neki trgovini med konzervami in čistili pod nos znova prineslo vonj berlinskega dežja in piva. Potem bo trenutek z vsakim spominjanjem postal malce drugačen, dobil bo svojevrstno patino in skozi prizmo pretečenega časa bo videti lepši, prijetnejši, jaz pa bom tudi čedalje bolj popustljiva do svoje preteklosti in same sebe. Morda bo takrat spomin šele zares postal takšen, kakršen bi moral biti že od vsega začetka: neobtežen s skrbmi in večno negotovostjo sedanjosti.

Fotografija je prišla nekaj dni kasneje, v Potsdamu sem brskala po antikvariatih in naletela na celo škatlo starih razglednic in črno-belih fotografij (30 centov za kos), med njimi na nasmejani ženski, ki sem ju najprej odložila nazaj v škatlo (ne boš si ja kupovala takšnih neumnosti), potem pa se čez nekaj minut skoraj obupana vrnila nazaj v prodajalno in se zakopala v škatlo v strahu, da fotografije ne bi več našla. Bilo mi je, kot bi zapustila dve dragi, stari prijateljici, kot bi se s tem, da zapuščam njuno veselje, temu tudi sama odpovedala – vedno sem bila pretirano sentimentalna. Spet je sijalo sonce, sedla sem v kavarno in pregledala knjižni izplen dneva, potem pa fotografijo vtaknila v Lapvono in sedla na vlak nazaj proti Berlinu. 

Knjiga je Pozorni pripovedovalec Olge Tokarczuk, knjižna kazalka pa odprta in prazna kuverta z mojim naslovom – glede na znamko in motiv na papirju bi lahko presodili, da je bila v kuverti nekoč novoletna voščilnica. Pisava brez dvoma pripada moji sestri, ovojnico je zalepila s pisanim papirnatim selotejpom, a voščilnica manjka. Najbrž sem jo pospravila k preostalim; zbrane v sveženj čepijo na polici med knjigami, oznanjajo srečno novo leto 2018, 2019, 2020 … in vse najboljše za 28. rojstni dan, za 29., pa 30., 31. … Koliko praznovanj, koliko smrečic, silvestrskih poljubov, praznih steklenic penine se je že nabralo! Toliko, da jih več ne znam ločiti med seboj, kot da mi sploh niso nikdar pripadali. In kdo ve, katera voščilnica je nekoč tičala v tej kuverti, ki je zdaj v knjigo vložena na samem začetku; dobila sem jo šele včeraj, prebrala šele prvi esej, pa vendar sem si že označila odstavek o občutku praznine po minulem potovanju: »Takrat se, potem ko odložimo kovčke v vežo, vprašamo: Ali je to že vse? Ali je to tisto pravo? Za to je torej šlo?« 

Ko opazujem nastajanje spominov, sem vedno bolj prepričana, da je sprotno zadovoljstvo veščina, ki se je je treba priučiti, tako kot se priučimo kolesarjenja ali zavezovanja vezalk. Če tega ne storimo, nam grozi, da bo življenje minilo, mi pa bomo obstali v neki veži, v preddverju vic, s polnimi kovčki neozaveščenih trenutkov, in rekli: Ali je to že vse? Ali je to tisto pravo? Za to je torej šlo? 

Knjige imajo to prednost, da jih lahko v vsakem trenutku odložimo na kavno mizico in si od njih odpočijemo ali pa razmislimo o prebranem. Ne glede na to, kaj se nam zgodi vmes – ali knjigo znova vzamemo v roke čez nekaj minut ali pa čez nekaj let –, se bo zgodba nadaljevala natanko tam, kjer smo jo prenehali spremljati. Morda pa bomo malce drugačni mi, zapisano bomo razumeli na nov način in liki se nam bodo morda zdeli kompleksnejši, bolj poznani. Mar ne bi bilo sijajno, če bi tudi za življenje obstajale nekakšne kazalke, ki bi jih lahko vtaknili med liste dni in označili posebno ljubo mesto? Ali pa bi takrat, ko potrebujemo malce predaha, malce razmisleka, življenje enostavno zaprli, da bi tlesknilo s platnicami, in se k njemu vrnili kasneje, ko bi za to znova zbrali moč in koncentracijo?

Ne vem, kdo sta ženski z razglednice, kaj ju je nasmejalo in kako je fotografija nazadnje pristala v škatli, iz katere sem tuj spomin kupila za 30 centov. A vsakič, ko ju zagledam v kakšni knjigi, sem jima hvaležna, da me opominjata na preprosto veselje, na tiste drobce lastne radosti, ki ostajajo z mano. 

Knjiga je Little Virtues Natalie Ginzburg, knjižna kazalka pa razglednica z reprodukcijo Matissove Le Fenêtre Ouverte. Slednjo sem novembra kupila v narodnem muzeju umetnosti SMK v Kopenhagnu med obiskom pri sestri, ki zdaj tam živi in študira. (Saj res, kaj pa, če sta ženski s fotografije sestri? Lahko bi bili, po malem ju izdaja nagib glave, krivulja nosu.) Rahlo skrokani od pretekle noči sva dansko prestolnico prehodili po dolgem in počez, se ustavili v botaničnem vrtu, čez katerega je na drobno rosilo, potem pa v SMK gledali Matissa, gledali skozi odprto okno danske zime v neko poletje južne Francije, v zibajoče se jambore na rožnati gladini, nastavljali lica prijetnemu slanemu pišu. Bila sem zoprna in utrujena, bolele so me noge in glava, v kavarni so bile vse mize zasedene in kava predraga in zaželela sem si domov. Ne spomnim se, kaj točno sem rekla, a s sestro sva se na kratko sporekli zaradi neke malenkosti, zaradi moje tečnobe. Tja bi, če bi šlo, vstavila življenjsko kazalko: povsem običajen samolepilni listič, na katerega bi, če bi znala, zapisala najprej opravičilo, pod njim pa kakšen moder opomin. Če bi šlo, bi spomin v moji zavesti dozorel v črno-belo fotografijo, na kateri s sestro nasmejani sediva v kavarni SMK-ja in se veseliva dneva in druga druge in Øresunda, ki ga ni videti, pa se vseeno blešči. 

Razglednica z Matissom označuje knjigo nekje ob koncu prvega eseja z naslovom »Winter in the Abruzzi«, potem ko smo z Natalio Ginzburg preživeli njen gnev in njeno dolgočasje ob izgonu iz Rima v spokojno enoličnost italijanskega podeželja, ob odstavku, ki se glasi: »V tistem času sem verjela v preprosto in srečno prihodnost, polno izpolnjenih upov, polno skupnih izkušenj in načrtov. A prav tisto je bilo najboljše obdobje mojega življenja, in šele zdaj, ko je za vedno ostalo v preteklosti – šele zdaj se tega zavedam.« 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS