Februar

I.

hodiš po novozapadlem snegu
samo pes ti sledi
zvesto
nobene stopinje še ni pred teboj
nobena gaz ni kažipot

ali je moja roka dovolj mehka
dovolj bela
se lahko pogrezneš vame
kot v sveže pobeljeno ravnino

lahko tvoja prisotnost sproži
plazove, divje zamete
bo prekrila dotike
ki so se vtisnili v pore

boš ostal in prehodil
dolžino starajoče se kože,
kjer sneg od utrujenih korakov
postaja rumenkast, rjav

ko bo zemlja hotela priti skozi
boš sprejel njeno rodovitno smrt?

II.

vstopim v tvoje stanovanje
v eni od sob rahlo sneži
grem bosa
udira se mi do kolen
nato do bokov
sneg prodira vame z ostrimi kristali

zagledam odtise

tu je hodil pes ali morda volk

koža se mi naježi
pomislim, kako sva plesala
vsak s svojo masko

skozi priprto okno zapiha

rada bi ostala

še bi poslušala naletavanje snežink
sliši se skozi tvoje dihanje
skozi dihanje naju obeh
v enem tistih trenutkov, ko hkrati
sneži zunaj in v naju

čas se strjuje, pod njegovo skorjo
sem mogoče že mrtva
vseeno mi je
nasmehnem se

strmim v vrata, postaja hladno
pritisnem na kljuko, a je zaklenjeno
ta prostor je v meni
tu bo vedno, vedno
padal sneg

III.

moja roka ne bo nikoli tako bela
kot ravnina, ki jo gaziš
ko prehajaš na drugo stran

snegu dovoliš, da se te dotika
te zmoči
se ti zažre pod nohte

moja roka ne more tako blizu
pretopla je
ko te božam, se tvoja koža
topi in odteka

kar ostane
je majhna luža
kristalno čista

na mirni gladini
zrem v svoj odsev