Včasih rodim nič

Včasih rodim nič.
Nabreknejo mi prsi
in slabo mi je.
Postanem lačna
in dotikam se vseh stvari
kot same sebe,
kadar sem sama.

Včasih se mi napne telo
in jaz mu ne pustim,
da bi izdihnilo.
Rada se pretvarjam,
da se bo nekaj zgodilo,
da tam nekaj je;
ideja, ki vrši mitozo,
smisel, ki se uteleša.

Včasih sanjarim o tem,
da v rokah držim
zemljevid svojega življenja.
In dozdeva se mi,
da so na njem ceste
in postojanke
in ravnine
in velika mesta.
Ne znam ga brati.
V resnici ne potrebujem 
natančnih informacij,
nazivov, meril in opozoril.
Zgolj zagotovilo,
da tam nekaj je;
pot, ki povezuje točke
mesto, kjer se nekaj zgodi.

Včasih rodim nič.
Nekaj se mora zgoditi.