Peace, ljubav

Na platnici romana sta naslikani dve češnji, ena v temni, druga pa v svetlejši barvi. Okrog so narisani strelski metki bele in temno rdeče barve, ob naslovu Češnje, bele in rdeče, pa je opaziti še malo manjši dopis, da gre dejansko za roman o spravi. Na prvih knjižnih straneh sledijo pohvale uglednih bralcev v smislu »bere se odlično« in »pripoved govori o življenju, ki teče svojo pot.« Ob vsej tej začetni slikovni in jezikovni ljubkosti me kot še nikoli do zdaj prevzame slutnja nečesa grozljivega, kar se ima šele zgoditi.  

Ne gre tajiti, da je roman Tanje Tuma zastavljen karseda velikopotezno; o tem priča že dejstvo, da zajame širok časovni okvir vse od daljnega (in usodnega) 1943. leta do sodobnosti. Ker gre pisateljici v prvi vrsti in predvsem za spravo, poskuša vzpostaviti čim bolj nevtralno držo in prek pestrega nabora romanesknih oseb prikazati usodo ljudi, ki so – vse od najbolj  nedolžnega otroka do kar se le da izobraženega meščana – s svojimi dobrimi in slabimi značajskimi lastnostmi vred predvsem žrtve časa, v katerem živijo. Pohvalno, ni kaj. Kako se vsa zadeva bere, je pa druga zgodba. 

Če si lahko dovolim najprej na kratko povzeti sicer kot že rečeno precej razvejano dogajanje, seveda ne morem zaobiti dejstva, da je glavnina posvečena resnični osebi, torej pisateljičini teti Valeriji, Primorki, ki jo je vrvež zgodovine šele sedemnajstletno najprej prisilil do bega v Ljubljano in kasneje v enega od kočevskih gozdov. Tam se zaljubi v neustrašnega partizana Borka, zanosi, a po sili nesrečnih razmer tragično izgubi oba, tako moža kot komaj spočetega otroka. Da je Valerija goreča partizanka, je jasno že od samega začetka; enako pa se zelo hitro razkrije tudi dejstvo, da njeni najtesnejši prijatelji, torej Ada (precej previdna, ko pride do političnih stališč), Andrej (domobranec) in Marjana (nekdanja interniranka italijanskega taborišča na Rabu in kasneje še nekaj časa duševno slabega zdravja) z njo ne delijo enakega mnenja. Še najbolj podobna v navdušenju nad komunizmom ji je Andrejeva sestra Sonja, ki pa kot nadarjena umetnica ob življenju v Rusiji še prehitro spozna, da ideologija ni šala.  

Roman me v marsičem spominja na nekakšno ceneno večerniško povest; med drugim tudi ali predvsem zaradi pisateljičine silne želje, da bi pripoved obogatila s kar največ metaforičnega izrazja. Sam višek patetike predstavljajo ljubezenska čustva, ki se pletejo med romanesknimi junaki; med prvimi se zaljubita Ada in  Andrej, psihiater, sicer pa »angelski moški« s svetlimi kodri in čutnimi ustnicami. Z opisi ljubljene Ade naj vam postreže kar sam: »Že dolgo ni srečal tako očarljive mlade ženske. […] Še vedno je pred seboj videl njen ovalni obraz s tenkimi ustnicami in velikimi svetlo rjavimi očmi, polnimi vročih solz. Lica so ji obkrožali ravni plameni rjavih las, postriženih na modnega paža. Njeno telo je bilo polno, prsi izrazite, pas ozek. Všeč mu je bilo, kar je videl, še bolj pa, kar je začutil. […] Bila je tako mlada in tako nebogljena v krutem svetu vojne. […] ›Ti navihanka,‹ ji je šepnil v uho […]Skoraj bi ji pošel dih in omedlela bi, če ne bi odtavala proti veliki zakonski postelji v spalnici. […] Ada je drhtela, zemlja v potresnih sunkih pred izbruhom vulkana. Valovi strasti so jo gnetli in valjali kot mati kruh, preden ga je dala vzhajat v pehar.« 

Tanja Tuma kot pisateljica jasno in odkrito priznava, da kot učiteljica v prvi vrsti piše predvsem v misli na mlade bralce, ki naj se prek literature seznanijo z vojno. Če odmislimo zgoraj popisane nazorne prizore erotike, bi bilo še vse lepo in prav, a kaj, ko ta plemenita želja vse prepogosto prevlada nad skrbjo do umetniške dovršenosti teksta, ki, kot se rado zgodi, na povsem nepravih mestih postaja že kar vsiljivo didaktičen. Kako naj kot bralka ne zavijem z očmi od obupa, ko pa literarna junakinja kar med porodom razmišlja o srečanju v Jajcu, ali ko pisateljica v poročno rajanje mimogrede uvede župnika Franja, le da lahko takole za povrh navrže: »Ljudje so ga imeli radi in ga spoštovali, saj jim je pomagal in sodeloval s partizani, ne glede na navodila iz Ljubljane in Vatikana, s katerimi si je po Lateranskem sporazumu leta 1929 duče izsilil naklonjenost papeža.« Brez tega podatka pa res ne bi šlo. Ob tem seveda ne smem pozabiti še na tiste morbidne in docela obupane poskuse pedagoga, ki sicer želi biti poučen, ampak hkrati tudi  kul: »Seveda ji je pivo stopilo v glavo, tako da se je na Prešernovem trgu veselo nasmehnila pesniku in njegovi muzi, rekoč sama pri sebi: ›Uh, France, ti me edini razumeš. Umetnost je bolečina, ki jo lahko resnično utopi le dober alkohol. Na zdravje!‹«

Najbolj očitno pa je predvsem dejstvo, da pisateljica naravnost obožuje tvorjenje primer, da so te posledično posejane precej na gosto in da so kar vse po vrsti precej, milo rečeno, nenavadne: »Njuno prijateljstvo je cvetelo na trati, posejanimi s krvavimi ranami vojne, ki so v pogumnem kljubovanju žarele izmed zelenih  bilk kot rdeče glavice maka. Žal so se tudi tegobe tega poznega leta 1943 množile kot makova zrna v cvetni čašici, saj so Nemci slovenska mesta držali v jekleni sapi nasilja.«

Tanja Tuma piše, kot bi živela v prejšnjem stoletju. Velika škoda, saj številni opisani dogodki obetajo veliko, a  se sprevržejo v sentimentalne jeremijade; potencialno pretresljiva situacija pa se ob jezikovni okornosti žal vse prepogosto prelevi v humoresko. Tako denimo Valerija nekje ob poti opazi italijanske vojake in dve nebogljeni deklici, ki grizljata svoja koščka kruha; ena je za povrh nadvse plašna (»Valerija je vedela, kako občutljiva je ta drobna deklica, ki ji je bilo komaj pet let.«). Eden od okupatorjev seveda tisti najbolj občutljivi od obeh izpuli krajec kruha, ampak je nazadnje tako ganjen, da ji ga vrne nazaj: »Kam gremo, porco dio, kam?« Se je histerično drl Italijan in zrl v kruh pred seboj, kot bi bilo v njem nekaj čudnega, nekaj, česar ne razume. »Kam pridemo? Porca miseria! Ne bom kradel kruha prestradanemu otroku. Ne bom, pa če crknem na tem mestu, ne bom!« Skratka, kot že rečeno, preveč smešno, da bi bilo lahko ganljivo.

Nabor tovrstnih na žalost večinoma le obetajoče-tragičnih prizorov je precej širok; tako lahko beremo o domobranskem vojaku, ki pozabljen umre v bolnišnici, ker ga nihče noče zdraviti, pa o otroku s Petrička, ki ga sošolci obmetavajo z blatom, o žalostnih razmerah partizanov v slovenskih gozdovih, pa sadističnih izživljanjih na Svetem Urhu. Nazadnje tudi o Adi, ki ji, zdaj že zakonski družici domobranskega vojaka, ne preostane drugega, kot da vrže ljubljenega sina Valeriji v roke in se z vlakom odpelje neznani usodi naproti. 

Ob tem še nekaj o nenavadnem zaključku, ki bojda prav tako temelji na resničnih dejstvih ter v ospredje postavi »hčer morilca in sina izdajalca,« torej Ano in Tineta, ki ju je Valerija oba vzgajala kot svoja; tako je nesrečni Tine vse do zadnjega verjel, da je sin tragično umrlega Borka, Valerijine prve ljubezni, enako pa je tudi Ana precej pozno izvedela, zakaj je bil njen oče Marko ves čas pijan in čedalje manj prišteven. Če je bil tako poprej posvečen Valeriji, zdaj roman malce na silo v fokus postavi Ano in Tineta, ki izmenjaje pripovedujeta svoji življenjski zgodbi. Dokončno se izkaže, da je vojna pač vojna; bodisi zmagovalci, torej  primeru Valerija in Marko, ali pač poraženci, torej Ada in Andrej, ostajajo ujeti v boleče spomine iz preteklosti in so posledično vsi do zadnjega, s svojimi otroki vred, žrtve travm polne vojne. Bi bilo lahko drugače, če bi si priznali, da smo konec koncev vsi z istega drevesa kot češnje, ki so »bele, ko cvetijo, in rdeče, ko zorijo«? Pisateljica verjame, da bi bilo, in to ponazori s še zadnjim s čustvi nabitim govorom Ane in Tineta v Trubarjevi hiši literature. »Kar v trans so padle tercialke,« o njem samovšečno ugotavlja Tine, jaz pa vam ostale podrobnosti tokrat raje prijazno prihranim.

Da si Slovenci ne znamo oprostiti, pisateljici lahko verjamem; da to vodi h kopici žalostnih zgodb in velikih travm, tudi. Da je ta naša zavrtost na čase že prav patetična, mi je jasno; a da  bi morali o teh tragičnih, bodisi resničnih bodisi izmišljenih usodah, za povrh še brati do obupa sentimentalne epopeje? To se mi pa vendarle zdi že malce krivično.