Literatura 250

Uvod

Matjaž Zupančič: Tveganje je ključna stvar

Marjan Strojan: Poezija je posebna oblika govorne napake

Milan golob: Počutil sem se krasno in spal kot polh

Ciril Bergles: Človek se mora zadovoljiti s trenutki

Jagna Pogačnik: Formula simple & smart = idealna kritika

Svetlana Slapšak: Antika je lakmus današnjega časa

Matjaž Kmecl: Po zgodovinski naravi stvari smo Slovenci vsi po vrsti »obsojeni« na nenehno tuhtanje svoje usode

Boštjan Hladnik: Beseda je zame samo odskočna deska

Ciril Zlobec: Pri vsaki pesmi se začne nov boj s samim sabo

Taja Kramberger: Do soljudi in tudi do njihovih razmišljanj nimam svečeniških razmerij

Florjan Lipuš: Mislim, da pisatelj mora biti upornik

Matej Bogataj: Vse bolj smo posamezniki in privatniki

Primož Čučnik: Zame se pesem vedno dogaja vsaj med dvema pesmima

Jane Kavčič: Izhajati je treba iz karakterjev

Marko Uršič: »Ni res, da je že vse za nami«

Miklavž Komelj: Govorico poezije razumem kot govorico, ki se prebija skozi nemožnost

Jelica Šumič Riha: Ko je avtoriteta brez jamstva in pravilo brez opore … in ko literatura postane učiteljica filozofije

Matevž Kos: To bi bilo blizu, a obenem tako žalostno daleč

Tomaž Pengov: Če te pesem nekje pričaka, jo moraš uglasbiti tako, da … obstaja naprej

Erich Prunč: Vonj po undergroundu

Dane Zajc: Hudič kar je. Angela pa je treba priklicati

Emil Filipčič: Z umetnostjo sem se ukvarjal zato, da bi postal naraven človek

Marjana Kobe: Takrat so vsi govorili ježešmarijapomagaj, pultni sistem ukinjen, in to v knjižnici za otroke!

Blaž Lukan: Prej je bila poezija, gledališče je prišlo kasneje

Urban Vovk: Kritiški vzgib se porodi iz neprizanesljive samokritike

Spraševali so

O prvih objavah ponatisnjenih intervjujev

Imensko kazalo