Z vsako svojo knjigo se rad preizkusim v nečem novem

V zbirki Novi pristopi je pred kratkim izšla tretja knjiga Urbana Vovka z vabljivim naslovom Res neznosna resnobnost?!, ki prinaša tri eseje o “avtorjevem najljubšem nobelovcu.” V daljšem intervjuju, ki bo kmalu objavljen v jubilejni 250. številki revije Literatura, je Urban Vovk povedal tudi nekaj o nastanku knjige.

LITERATURA: Naj se približava še tvojemu najbolj svežemu delu, zbirki treh esejev o Coetzeeju. Rada bi te vprašala: Zakaj Coetzee? In naj pojasnim, zakaj takšno na prvi pogled banalno vprašanje. Zdi se mi namreč, da je, v praktičnem smislu, to precej nenavadna izbira. Če bi izbral slovenskega avtorja, sodobnega ali klasičnega, živega ali preminulega, bi se ti to bistveno bolj izplačalo, saj bi te najbrž več brali, če ne drugje, na fakultetah, posledično bi te večkrat citirali, pa tudi več objav po medijih bi imel. Pisati o avtorju velike literature, kot je literatura v angleščini, ki ima za sabo celo kritiško šolo, katere glasovi so gotovo bolj dominantni od glasov z obrobja, je tvegano početje. Morda je ravno zato toliko bolj zanimivo vprašanje »zakaj Coetzee?«, saj se zdi, da je tvoja motivacija bila kje drugje.

VOVK: Stvari so se, tako kot vedno v idealnih konstelacijah, zgodile same od sebe, brez naprezanja, brez krča. Tudi oblika s tremi eseji se mi je porodila spontano. Ja, če bi se osredotočal na razloge, ki si jih navedla, bi izbral slovenskega avtorja, po možnosti zelo znanega slovenskega avtorja, kar bi še pospešilo citiranost in zapise o knjigi. Vendar je v tem primeru včasih zelo težko povedati nekaj zares pomembno novega, zlasti če pisec ne želi biti na vso silo kontroverzen in postaviti vse izrečeno na glavo, kar ni v duhu mojega temperamenta in značaja. Moj motiv za pisanje knjige, ki danes sliši na ime Res neznosna resnobnost!? je bil skromen in predan opusu, ki me je v zadnjih letih daleč najbolj napolnil in navdihnil. Hotel sem ga približati in narediti zanimivejšega tudi drugim slovenskim bralcem, saj je v slovenščino prevedenih že devet njegovih knjig, vendar se ga še vedno držijo nestimulativni predsodki. Verjetno pa sem si s tem res poslabšal položaj pri recenzentski odmevnosti, saj se recenziranja takšnih knjig ljudje stežka lotevajo, zlasti če se nimajo za dovolj dobre poznavalce obravnavanega pisatelja, ker potem težko navežejo kritiški dialog s knjigo. A se mi je po drugi strani nekaj takšnega zgodilo že s prejšnjo knjigo, ki je govorila o sodobni slovenski prozi in njenih najmlajših avtorjih, pa nanjo kljub temu ni bilo veliko odzivov.