Ženska z več obrazi

Milan Dekleva: Telo iz črk. Roman o Almi. Cankarjeva založba: Ljubljana, 2015

Barbara Leban

»Ko sem na začetku knjige videla tvojo fotografijo,« se z začudenjem spominja Almina izbranka, »nisem verjela svojim očem. Drobno, krhko bitje, ki kar kliče po zaščiti!« Podoben občutek nejevere ob tolikšni neskladnosti med lastno predstavo o umetnici in njeno tokratno literarno upodobitvijo čutim tudi sama; težko si namreč predstavljam, kako bi bila Deklevova Alma, sicer notranje močna, a tako zelo umirjena in nežna, lahko še bolj drugačna od moje precej bolj divje predstave o avanturistki, ki smelo orje ledino morij, neraziskanih pustinj in barbarskih ljudstev. 

Svojo tokratno portretiranko je Dekleva upodobil v času med obema svetovnima vojnama, bralci pa ji v štirih delih zgodbe sledimo ob ključnih dogodkih, ki so zaznamovali njeno življenje. Revna (in osamljena) učiteljica tujih jezikov je kot Avstrijka prisiljena postati begunka na Norveškem, kasnejša vrnitev v rodno Celje pa jo le še dodatno utrdi v želji, da bi potovala po svetu. V zaključnih dveh poglavjih jo tudi skozi oči ljubljene Thee spoznamo kot že priznano umetnico in intelektualko, ki ji podobno kot mnogim drugim ne uide zastraševanje takšnih in drugačnih totalitarnih oblasti.

Kljub temu, da se ob pisanju opira na konkretna zgodovinska dejstva, Dekleva izhaja predvsem iz vsega tistega, kar ga je ob Almi Karlin osebno nagovorilo in prevzelo. V rahločutnih skicah nam jo z lirično obarvano pisavo vsestranskega umetnika  slika kot včasih že kar preveč idealizirano dušo, ki išče svoj prostor v svetu, polnem pretresov in vojnega nemira. Kot pesnik, ki se je v svojih delih ukvarjal s podobno tematiko, pogosto rad izpostavlja njeno navdušenje  nad japonsko kulturo in filozofijo. Obenem pa je očaran nad njeno nežnostjo in umirjeno modrostjo ter nikoli izčrpano zalogo notranje moči, ki ji omogoča, da se pred čermi vsakdanjega življenja – pred moškimi, ki jo nadlegujejo, in denarjem, ki ga je vedno premalo, pa preveč radovednimi sosedi in družbo, ki jo odklanja – zateka ne toliko drugam, pač pa predvsem sama vase, v lastno dušo. Njeno skoraj osemletno in najrazličnejših avantur polno potovanje po svetu se tako rekoč povsem umakne drugačni odisejadi; predvsem in v največji meri je Deklevova Alma tako popotnica med besedami najrazličnejših jezikov, ki jih govori, bere, prevaja, o njih razmišlja ali pa z njimi poučuje. 

»Od zdaj naprej boš molčala. Dosti preveč si povedala,« Almi ob zaključnih odstavkih zaukaže eden od partizanskih funkcionarjev. Umetnica, zaljubljena v vsako posamezno besedo, v odkrivanje njenega izvora, zvena, pomena in obenem vesela lastnega prelivanja misli ter doživetij v romane, je bila za časa svojega življenja zaradi neljubega porekla in kasnejšega samosvojega značaja deležna že skoraj paradoksnega odpora z vseh strani –  Slovencev, ker je bila Nemka, Nemcev, ker je bila Slovenka, ali komunistov, ker je bila fašist, ali fašistov, ker je bila komunist … a je nazadnje prav s tisitim zaključnim »šššš« doživela enega zanjo najhujših udarcev. 

Ob vseh upodobitvah ne le Alme Karlin, pač pa umetnikov nasploh, dotična izstopa in očara prav zaradi njene tako izrazito osebne narave. Dekleva svoje »pristranskosti« nikoli ne skriva;  zgodbe so vabljivo odprte ter nedorečene in se tako lepo ujemajo z ilustracijami, na katerih obraz ženske, kot je za portrete Anje Šlibar sicer precej običajno, ostaja prazen. Podobno kot besedilo vabijo bralca, da si ob pisanju o Almi ustvari povsem svojo, njemu ljubo različico.

Deklevova Alma je tako predvsem Deklevova; tovrstno intuitivno portretiranje pa prinaša svoje prednosti in, kot se to rado zgodi, tudi slabosti. Ko se avtor torej prepušča svoji domišljiji in k temu tako gostoljubno vabi tudi svojega bralca, ga slednja občasno odnese malce predaleč; Dekleva posledično preprosto zanemari ali si celo priredi kakšno precej osnovno zgodovinsko dejstvo. Vsak, ki je prebral vsaj enega od potopisov Alme Karlin, verjetno ve, kako ponosna je bila na to, da je ob že tako skromnem življenju uspela kupiti pisalni stroj; če me občutek ne vara, pa se avtor tako zelo vživi v vlogo dobrega stotnika, da Almi prav zato ne priskrbi le službe učiteljice, pač pa ji, očetovsko skrben, nazadnje celo prihrani trud in ji razvpito eriko kupi kar sam. Obenem pa njegovo rahločutja polno pisanje portretiranko prikazuje kot že kar preveč idealizirano, prenežno in, sploh za moj okus seveda, premilo.

Če vas o Almi Karlin zanima kaj bolj prizemljenega ali zgodovinsko preverljivega, bi bilo torej bolj priporočljivo odpreti leksikon ali, zakaj pa ne, katero od njenih knjig; Roman o Almi pa ostaja še vedno simpatično sproščena in nadvse senzibilna upodobitev zares samosvoje ženske, ki ji Dekleva dovoli misliti, čutiti in sanjati; upodobitev torej, kakršno je bilo konec koncev pričakovati, ko se je pisanja o občutljivem umetniku lotil – občutljivi umetnik.

O avtorju. Barbara Leban (1990), študent z bolonjsko diplomo.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Boštjan Gorenc – Pižama: SLOLvenski klasiki 1

    Gaja Kos

    Reklama ima svojo moč. In toliko, kot so je bili deležni Pižamini SLOLvenski klasiki, je že dolgo, vsaj po mojem pomnjenju, ni bila deležna nobena knjiga. … →