Zdaj ne morem več umreti

Alena Mornštajnová, Hana. Prevod: Nives Vidrih. Celje; Ljubljana: Celjska Mohorjeva družba: Društvo Mohorjeva družba, 2019

Lija Gantar

Črno oblečena teta belih las, Hana, naslovna junakinja tretjega romana Alene Mornštajnové je živi, a molčeči spomenik judovske družine iz češkega mesta Meziříčí, ki se prebija skozi vsakdanje in manj vsakdanje izzive vojne, miru, medčloveških odnosov, bolezni in preživetja.

Kdo je pravzaprav Hana? Stran za stranjo mineva brez nje, ko bralec spremlja prvoosebno otroško pripoved o Mirinem spuščanju po ledeni reki, prepiranju s starši in bližajočem se materinem rojstnem dnevu. Materina sestra, teta Hana se prvič prikaže šele na praznovanju, vendar je skozi nečakinjine oči le skrivnostna sorodnica, ki zre predse, drobi kruh iz žepov v usta in se ne mara objemati. Hana je čudna, Hana je trčena, Hana nikoli ne pokaže, da ima sploh koga rada. Osemletna Mira Karásková ve toliko, kot vidi in sliši. Odkar pomni, je teta odmaknjena in obstaja le približno; drugačne ne pozna. Ko vse mesto s Karáskovimi vred zboli za tifusom, se Mira obrne na Hano kot edino sorodnico, ne iz kakšne silne navezanosti nanjo. Ko obleži tudi teta, deklica pristane pri Ivani, prijateljici mame Rose in za katero se kasneje izkaže, da je par let starejša Hanina sošolka, poročena z njenim nekdanjim izbrancem. Mira Ivano označi za materino »pravo« prijateljico – mora biti prava, saj je med epidemijo zaskrbljena obiskala dom Karáskovih. Mira ne ve, in z njo vred tudi bralec še ne, da Ivano v resnici muči krivda, sopotnica tolikih junakov tega romana, in Ivana Miri ne pomaga iz naklonjenosti do njene matere. Skozi oči otroka so ljudje pač takšni, kot se do njega obnašajo.

Avtorica v prvem delu romana preko napol nevedne deklice naslika mestece Meziříčí in njegove prebivalce približno deset let po drugi svetovni vojni – vojni, ki si je Mira ne predstavlja in ne ve, kako je prizadela ljudi njenega mesta; verjetno se v Mirinih očeh skrije pred doživeto grozo tifusa. Lastna bolečina vedno bolj boli kot bolečina drugega, saj svojo poznamo, tuje pa nikoli ne bomo zares. Mira ne ve, kaj se je v resnici zgodilo; pravzaprav ne gleda kaj dosti nazaj, temveč vztrajno kot deroča reka, po kateri se je nekoč spustila, rine dalje kljub hudim in hujšim preizkušnjam. Živeti hoče naprej in nekje vmes s seboj uspe potegniti tudi Hano.

Mira ostane prvoosebna pripovedovalka tudi, ko se začne drugi del romana, kar morda vzbudi presenečenost ob navedenih letnicah dogajanja, ki segajo nazaj več kot desetletje pred njenim rojstvom. Mornštajnovi to ni predstavljalo težav; Mira se neopazno zadržuje v ozadju, ko pred bralcem odvije zgodbo prednikov od dedkove smrti do svojega rojstva; zdi se, da gre za nekakšno avktorialno pripovedovalko, vendar Mira tu in tam v teku romana nakaže, da pripoveduje to, kar zdaj končno ve in skorajda obžaluje, da ni vedela že prej. Pripoved konča s svojim rojstvom ob koncu vojne, ko vendarle neposredno opozori nase in zaključi pripoved, saj je ostalo že povedala. Otroško, naivno pripovedovanje iz prvega dela romana dobi podlago in razlago v drugem delu, kjer se Mira ne omejuje več na vživljanje v otroško verzijo sebe in postane posredovalka zgodbe drugih. Kot deklica verjame v čudeže, v naključja in v predrznost, ki so ji pomagali preživeti, saj se še ne zaveda, da so taiste lastnosti pogubile toliko njenih ljudi. Ob koncu drugega dela je jasno, koliko ve v resnici – ne vsega, a dovolj, da zgodbo želi deliti z drugimi, vendar ne kar tako; branje odsvetuje tistim, ki ne delijo njenega mnenja, da se včasih splača biti neubogljiv, saj se je to splačalo njej sami. Bi Hana prebrala zgodbo, če bi upoštevala Mirin nasvet? Bi Mira ohranila svoj pogled na vse povedano, če bi izvedela celotno resnico, ali bolje, Hanino resnico? Kot otrok povojne generacije ne more pričati o tetinem trpljenju; o tem lahko spregovori le Hana.

Naslovna junakinja prevzame nečakinjino vlogo pripovedovalke šele v zadnjem delu, ko se zdi, da je bilo razkrito že skoraj vse; manjka le še zadnji in najmračnejši košček zgodbe, delček, o katerem naglas ni spregovorjeno in brez katerega zeva prepad med Hano, odločnim, delovnim dekletom in Hano, polprisebno petintridesetletno starko, kar na videz postane v Miri neznanem delu zgodbe. Hana si nikoli ne odpusti, da ni ubogala matere in odnesla pisma na pošto, da bi lahko imigrirali v Anglijo. Nikdar si ne oprosti, da je ob prisilnem porodu izdala oba Lea – moškega, ki ga je na nek način imela rada, in sina, ki ga ni uspela zavarovati pred krutim svetom zunaj svojega telesa. Ročne spretnosti, od nekdaj njena vrlina, odpeljejo v smrt manj nadarjene, počasnejše ženske v taborišču, sama pa ne more umreti niti, ko skuša storiti samomor. Hana si ob povratku ne opomore in ne ujame več časa, ki mineva dalje; skoraj desetletje ji preteče v sivi rutini in črni obleki. Krivda vedno ostane, a otopi, ko se »kazen« iz spominov vrača vsak dan in vsako noč. Živobarvni dogodki iz Mirinega otroškega pripovedovanja se tokrat odvrtijo brezbarvni in nejasnih oblik, distorzije besed se odbijajo ob zidove tako znanih hiš in ulic, zdaj polnih neznancev, ki ne vedo in ne razumejo. Hana se potrudi preseči samo sebe le enkrat, za Rosin trideseti rojstni dan, toda s sladkim rojstnodnevnim darilom čisto slučajno prinese v družino smrtonosno bolezen in zopet edina ostane živa, s čimer izda tudi od matere Else podedovani občutek dolžnosti do mlajše sestre. Elsa si namreč nikdar ni odpustila, da Rose ni želela nositi in jo je polna krivde pretirano varovala do konca življenja, Hana pa je nazadnje le ni uspela zaščititi. Nova dolžnost do Rosine hčerke Mire, porojena iz krivde in bolečine, je nazadnje vseeno tista, ki Hani prinese odrešitev in jo odpelje iz začaranega kroga vedno enako temnih dni. Zdaj ne more več umreti.

Hana je na prvi pogled roman o usodi dveh judovskih deklet in njune družine v razponu tridesetih let, a se lahko bralec po prebranih nekaj poglavjih vpraša, kolikšno težo pri tem opisu nosi veroizpoved. Mira sploh ne ve, kaj pomeni »da si Žid«, saj že dve generaciji pred njo družina preneha z judovskimi običaji in sta jih že Elsini hčerki občasno deležni le od starih staršev. Za glavne junake romana je judovstvo zgolj poreklo in jih po njihovem ne določa; pravzaprav jih niti po mnenju okolice ne bistveno, dokler se ne uveljavi nacistični režim. Mirina predrznost, Hanina in Elsina krivda, družinski posli, ljubezenski zapleti in prijateljski spori – večina glavnih tem družinske sage, ki jih bralec spozna preko pripovedovanja Mire in Hane, se ne osredinja na judovsko katastrofo druge svetovne vojne. Zgodba ne teži k zgodovinskemu pričevanju holokavsta, vendar obenem daje vtis resnice (o) udeleženih, ki pa je resnica posameznikov. Hana je pripoved večih percepcij istih trenutkov, različnih skrivnosti z isto bolečino prekinjenih povsem običajnih življenj tistega časa v nekem češkem kraju. Mornštajnová svojemu mestu ne da le vloge glavnega prizorišča zgodbe, temveč Meziříčem posveti kar ta roman, sicer nagrajen s češko knjigo kot najboljše prozno delo leta 2018. Meziříčí so za glavni junakinji cel svet; zapustiti ga pomeni zapustiti sebe, kar Hano zaznamuje za zmeraj in se ob vrnitvi ni več sposobna najti.

Hana je spomin in opomin, je tiha priča usode svoje družine in obenem tista, ki je obrnila njeno krmilo, zato sčasoma uspe odpustiti drugim, sebi pa nikdar dokončno. Hana je roman o življenju s sivimi odtisi smrti, življenju, ki ga junakinja ni želela živeti, a vseeno živi dalje in dlje – in sčasoma bi rada živela še naprej.

O avtorju. Lija živi v Preddvoru in zaključuje magistrsko nalogo iz primerjalne književnosti in japonologije na temo japonskega naturalizma, občasno pa se z avtobusom odpelje v Ljubljano, kjer študira založništvo.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kaveljci, korenine in portreti v družinskem albumu

    Matej Bogataj

    Kdo je tebe, Praslovan, plavati učil, da si preplaval tisto rusko reko, … etc., prepeva Predin in nas spomni na neke davne migrantske tokove, na katere še pod povrhnjico kljuva spomin, in nekaj podobnega piše tudi nobelovka Munro, samo v prozi in seveda ne o kakšnih zakarpatskih nomadskih plemenih, temveč o svojih škotskih prednikih in njihovem preseljevanju v Ameriko.

Izdelava: Pika vejica