V iskanju katarze

Andrej E. Skubic: Samo pridi domov. Ljubljana: Modrijan, 2014. (Bralec)

Barbara Leban

Korupcija je in to očitno vsepovsod, a če so zgodbe o tem v časopisih za nas normalne, pa naj bi nas v romanu vendarle pretresle, je prepričan Skubic. Navdahnjen s časopisno novico o nekem odvetniku je tokratni tok pripovedi usmeril v bolj pravniške vode.

Pričakovati, da se bo zgodba brala kot napeta kriminalka, bi bila precejšna zmota. Tudi v tokratnem romanu se je treba pripraviti na Skubičev že značilen pripovedni slog, ki s številnimi okljuki in zastranitvami le počasi in zlagoma razkriva Leonova notranja občutja strahu, izgubljenosti, nemoči in njegovo iskanje pristnega odnosa, predvsem v zakonu. Šele na podlagi teh nam glavni junak samovoljno razkriva vse povprek: lastno preteklost, želje o prihodnosti in vse tisto vmes. Leon je shizofreno razpet med prvo in tretjo osebo in se nekako ne more odločiti, v kateri naj bi se nam izpovedoval. Izpoveduje pa se, kot že rečeno, precej. Spoznamo ga kot čudaškega, piflarskega mladostnika, ki si je skoraj po čudežu zgodaj našel dekle, zdaj pa ima z njo hčer in si prenavlja hišo, je preskrbljen, povrh vsega pa ga imajo vsi za heroja le zato, ker se je javno izpovedal, da je delal za goljufe. Vendar, kako nenavadno, ni zadovoljen.

Pretirane ambicije obeh, Leona in njegove žene Agnes, posledično krajšajo skupno preživljanje prostega časa; njegova tašča je, jasno, trapasta, kar pa vse bolj prenaša tudi na vnučko. Družba, v kateri se Agnes in Leon gibljeta, milo rečeno ne prinaša ravno notranjega zadovoljstva. In čeprav človek ni pretirano religiozen, mu na koncu še vedno ostane angel, ki je, tako kaže, Leonov praktično edini zaupnik in tolažnik.

Ko skliče tiskovno konferenco in, kot že rečeno, naznani podlost lastne stranke, Leon odpre svojo pisarno, a namesto velikih rib se nanj lepijo le razočarani in prežaljeni malomeščani, ki tožarijo sosede, in to zaradi kajenja na balkonu ali kopanja v bazenu. Leona poleg tega vedno bolj omejuje ženina samovoljnost; podobno kot v romanu Koliko si moja tudi tokrat ponovno naletimo na vprašanja prilagajanja, na dileme o tem, koliko svobode drugemu še pustiti in kdaj se mu postaviti po robu. Leon, ki tega ne zna, si povsem obupan od notranjih dilem poišče ljubico z zgovornim imenom Agnes – pričakovali bi, da bi mu nazadnje še ona obrnila hrbet. In res mu ga.

Avtor sam je povedal, da je preobrat, ki borca za pravice nedolžnih dokončno odplavi v umazane vode, dodal naknadno in s tem prispeval k večji realnosti zgodbe, ki bi sicer izpadla precej bolj naivno ali kar moralistično. Moment je vsekakor pomemben, če ne ključen, in bi si v romanu zaslužil večje pozornosti.

Da bi lahko ob branju dosegli korupcijsko katarzo, je konec koncev verjetno res težko pričakovati; ne bi pa bilo nič narobe, če bi zgodba poleg želje po istovetnosti tu pa tam pogumno preskočila še kak plot okrog ozemlja že videnega, že slišanega in vnaprej pričakovanega. Denimo vsaj v izteku zgodbe, ki se počasi končuje nič drugače kot z: »Daj, Agnes, samo pridi domov.«

O avtorju. Barbara Leban (1990), študent z bolonjsko diplomo.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • K vprašanju avtentičnosti in iskrenosti

    Andrej Tomažin

    Čeprav je Sabina Kosmačev tretji roman, ga je treba razumeti kot drugi roman v neki seriji, začeti z Varnostjo (2012), saj psevdonimski prvenec Hvalabogu (2006) … →

  • Okužba z duhovitostjo

    Ivana Zajc

    Tokratna dramatiki posvečena Sodobnost prinaša svežo in drzno slovensko dramatiko, ki ponuja izziv tako bralcu kot morebitni uprizoritvi in je v znamenju domišljijskih inovacij in … →

  • Nam je slovenščina tuj jezik?

    Andrej E. Skubic

    Slovence, ki gojijo strast do jezika, bi lahko poenostavljeno razdelili nekje med dve skrajnosti. Na eni strani so grammar nazis, kakršni so nekoč oznanjali armagedon pretežno … →

Izdelava: Pika vejica