Monoliti in dimenzije sveta prikazni

Marko Pogačar, Bog ne bo pomagal. Prevod: Jurij Hudolin. Spremna beseda: Robert Bobnič. Ljubljana: V.B.Z., 2018 (zbirka Izbrana dela hrvaške književnosti)

Nika Mušič

Če bi dimenzijam sveta brez božje pomoči Marka Pogačarja, njegovemu kratkoproznemu prvencu Bog ne bo pomagal, skušali kot nekakšen soundtrack dodati še glasbeno, bi jo gotovo lahko našli (ali pa vsaj iskali) med monoliti in dimenzijami ameriških Sunn O))). V njihovem zvoku, morda najbolj prav albuma Monoliths & Dimensions (2009), ki tri leta predhodi hrvaški izdaji Pogačarjevega dela, je namreč mogoče najti tisti »idiosinkratičen«, »stilsko in konceptualno izviren način«, s katerim se izraža »nov čas« in »nova fikcija«, kot zbirko označuje zapis na hrbtu knjige. Res, pri obeh delih nas, nič hudega sluteče, udarijo ekstravaganca, nedostopnost in težka, (post)katastrofična atmosfera.

Atmosfera, za obe deli ključnega pomena, je na prvi pogled zgrajena na nekem obratnem principu in zdi se, da ima minimalizem Sunn O))) kaj malo skupnega s skoraj hipertrofično uporabo tropov – metafor, metonimij, aluzij ipd. –, ki gostijo Pogačarjev jezik. Minimalizem in neskončno upočasnjevanje, ki priganja ton do samega izzvena, preden ga prekrije/prekine z drugim, strgata zvočni kontekst in nevtralizirata vsakršno melodijo in ritem, s tem pa ton nekako očiščujeta pomena. Kar ostane oziroma nastane v tem repetitivnem, monotonem zaporedju izzvenelih akordov, je moreča atmosfera. Tudi Pogačar svoj govor očiščuje nekega neposrednega pomena, a to počne z nenehnimi vzpostavitvami novih, prenesenih pomenov (prek raznih tropov), ki jih ne gre toliko osmišljati s kontekstom, saj so stkani v asociativno mrežo, pogosto dokaj hermetično nedostopno. Kar nastane oziroma ostane, ko so besede očiščene nekih določenih, zaprtih pomenov in se odpirajo v vse možne strani (hkrati pa v nobeno zares), je atmosfera. Moreče vzdušje odprtega, a statičnega golega sveta brez kakršnekoli trdne (pomenske) opore, brez kakršnihkoli avtoritativnih instanc, brez boga. »Bog je končal. Ostale so le še prikazni.«

Pogačarjevih enajst zgodb upodablja svet prikazni, svet apokalipse z izmaličenimi liki; v njem umirajo ptice, se teptajo polži, v njem vrvi grizljajočih miši, se razrašča hišna plesen, vsesplošno nevzdržno vibriranje pa oznanja apokaliptičen konec (in obenem v zavest priklicuje doneč drone zgoraj omenjenega albuma). Takšen svet se po maločem razlikuje od sanj in fantazij – če svet izven sanj sploh obstaja, kot komentira pripovedovalec v eni od zgodb. Omenjeni motivi se pojavljajo v različnih položajih: ptice, recimo, v zgodbi Plesen obredno ubija glavni protagonist, v Eseju o zbiralcih ptic jih protagonist mrtve najdeva na pragu, v Črki so mrtve misli, ki vlažne obtičijo v grlu, besede pa se spotikajo ob njihovo zlepljeno perje (z manjšim poudarkom se pojavijo tudi v več drugih zgodbah). Ker avtor motivne drobce tako poseje po več zgodbah – še posebej, seveda, motiv naslovnega (odsotnega) boga, ne izogne pa se niti šahovskemu državnemu vzorcu –, dajejo vtis večje koherence. A dejansko razen potenciranja atmosfere ta motivna ponavljanja k njej ne pripomorejo preveč, se medsebojno ne oplajajo v neke nove, tesneje povezane pomenske odtenke.

Statičnost in brezizhodnost sta poudarjeni z zaprtostjo, omejevanjem prostora. Tako so pogosti opisi sobe oziroma je dogajanje, če ga tako imenujemo, glede na to, da se nič zares ne zgodi, nič zares ne spremeni, v veliki meri zamejeno z okviri sobe (recimo v zgodbah Picopek, ki je v ustih nosil smrt, Plesen, Einsteinovo pravilo, Meditacije v sili – v slednji sta dva ujeta celo v dvigalu). Enako pomembno kot ta fizična omejitev dogajalnega prostora, če ne celo bolj, je omejevanje perspektive. Iz vseh zgodb namreč veje močan občutek subjektivnosti (včasih dodatno okrepljen z asociativnostjo), tudi kadar le-ta ne izvira iz omejenega prvoosebnega pripovedovalca (kakršen je v približno polovici zgodb: Pritiski, stopnice; Picopek, ki je v ustih nosil smrt; Ljubezen potem in v zadnjih treh zgodbah, povezanih z istim pripovedovalcem). Pogled je namreč vedno speljan prek osrednjega protagonista zgodbe (naj bo ta realističen bivši vojak, otrok ali pa nekdo, ki se predstavlja kot Bar Kohba), razkriva njegove obskurnosti in psihične procese, ki se pogosto osnujejo kot sama zgodba. Avtor sicer spretno menja perspektive, a liki s svojimi konflikti v večini zgodb ostajajo v abstraktnejših obrisih.

Ravno nenehno metaforiziranje, simboliziranje, stil(iziranje), katerega je Pogačar kot pesnik vešč in ki mu služi kot sredstvo grajenja atmosfere, gre pogosto na račun zgodbe. Poleg zanimivih, izvirnih struktur tipa »Lupino pobočja, v katero bi se morala zabubiti jesen, velik rak-samec, je poletje šele začelo zapuščati« in raznih literarnih prijemov mestoma poraja tudi strukture, ki se zdijo same sebi namen, delajo že tako gost tekst nepotrebno zapletenejši (na ravni stavka npr. »pojavila majorka v hišni obleki barve, običajni za hišne obleke tistega časa, ki je bolj ali manj ta današnji«) ali pa so v svoji poljubnosti asociativno dostopne avtorju, ne pa toliko nekemu splošnemu logičnemu loku. Bog ne bo pomagal je zbirka, ki ponosno razkazuje ekstravaganco svojega jezika in si ne očita svoje nedostopnosti. Ob uspešno odigranih črnih tonih atmosfere, kakršne se za apokalipso spodobi, pa svoje like in zgodbe pogosto pušča v sivinah nedorečenega. Če smo že razpoloženi, se tako morda na pot do velikega konca raje odpravimo ob esencialno strukturiranem brnenju Sunn O))).

O avtorju. Nika Mušič (1990) je magistrica primerjalne književnosti in diplomirana slovenistka ter potapljačica. Na kopnem na razne načine sodeluje s KUD Sodobnost International, LUD Literatura in založbo Goga, pod gladino pa se navdušuje nad mehkužci.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Glorifikacija zgodovine in utišanje sedanjosti

    Anja Radaljac

    Roman Non-Oui je tretje v slovenščino prevedeno prozno delo Lidije Dimkovske. Gre za dokumentarno-fikcijski roman o življenju Dalmatinke, ki se konec druge svetovne vojne zaljubi v vojaka fašistične okupatorske vojske.

  • Žive barve mračnega begunstva

    Iztok Sitar

    Al Capp je nekoč dejal, da je strip najboljše sredstvo množične komunikacije. Medij, ki lahko oblikuje javno mnenje, seveda pa mora biti vsebinsko jasno in vizualno všečno sporočilo namenjeno najširšim množicam. Prav tak strip je Ilegalec.

  • Ženska, moški in voajer(ka)

    Aljaž Koprivnikar

    Francoska pisateljica Marguerite Duras (1914-1966), eno ključnih literarnih imen dvajsetega stoletja, je že v času življenja zaslovela s svojim romanopisjem, denimo književnimi deli kot so Ljubimec, Moderato cantabile, Bolečina, Boj z morjem, ob tem pa kultni status v zgodovini podkrepila tudi z režijskim in scenarijskim delom.

Izdelava: Pika vejica