Šumenja

Tina Kozin

Prišleki (2014) • poezija

V šumenju je vse. A le v besedi se vse razpre. To je misel, ki se mi utrne, ko preberem pesmi druge pesniške zbirke Tine Kozin. Očitno se mi je od nekod prikradel vzorčni, po malem kultni verz Barbare Korun, ki pa ni o šumenju – vse je v tišini. Morda je prišlo do asociacije, več o knjigi

moja odgovornost so polni obrati

Iz kritike
  • ciklično sprehajanje po abstraktnih in kompleksnih pokrajinah bivajočega skozi poezijo, ki jo odlikuje večkrat izpiljen in premišljen pesniški jezik Domen Slovinič, www.ludliteratura.si

  • Drugo pesniško zbirko Tine Kozin Šumenja bi lahko označili za upesnitev materialnega, snovnega, vidnega in otipljivega sveta, ki močno presega zgolj zunanji videz Nada Breznik, www.rtvslo.si

  • Če povzamem; poezija Tine Kozin nima ambicije po refleksiji tistega, kar opazuje. Njeno mesto je v besednem slikanju okolja, ki je izostreno in natančno. Podobe pesmi so jasne, opisane so z izvirnim besediščem in v tem je njihova kvaliteta. Rok Smrdelj, Sodobnost

Predstavitev knjige

V šumenju je vse. A le v besedi se vse razpre. To je misel, ki se mi utrne, ko preberem pesmi druge pesniške zbirke Tine Kozin. Očitno se mi je od nekod prikradel vzorčni, po malem kultni verz Barbare Korun, ki pa ni o šumenju – vse je v tišini. Morda je prišlo do asociacije, ker oznaka šumenje označuje prav tišino, in to natančneje kot tišina. Tega, čemur pravimo tišina, ni. So le stalno gibanje podob, drsenje zvokov in izbruhi raznovrstnih zaznav, pobliskov, misli in uvidov, ki se neprestano izmenjujejo na platnu naše zavesti, kjer se predvaja bolj bleda različica filma resničnosti. Pesmi Tine Kozin to resničnost najprej odločno zgrabijo in ji nato pripravijo presenečenje, ko jo z vso nežnostjo in natančnostjo, kar ju premore pesniški jezik, razstavijo v pesmih. Po drugi strani pa se mi navedeni verz vsiljuje, ker na nekem ključnem mestu v zbirki Tine Kozin beremo: »meni nekatere besede zvenijo / nečloveško.« Zato si mislim, da je svojevrsten pesniški čudež, da pesmi vendarle utripajo v naravnem pesniškem ritmu. Stabilno, stanovitno (si) podajajo lahke besede, pa z razorožujočo pesniško lahkoto težke. Polne so pomenskih vhodov in izhodov, prepredene so z gosto mrežo elegantnih izmikov in spretnih približevanj. Če so v prvencu v maniri slikarskega perfekcionista generirale izvirne podobe narave in skušale prikazati njihovo avtonomno življenje, so tokrat še izraziteje vpete v živo tvar, živost postane ena od problemskih ravni zbirke. V svoji predmetnosti so alegorija človeškega: v gradnji hiše, izdelavi instrumenta, smolarjenju, vožnji z vlakom, gibanju nebesnih teles so obča mesta, za njihovo konkretnostjo se skriva abstrakcija. Ko pesniški glas gnete različne snovi, v resnici gnete človeško materijo. Bolj ko je človek v govoru odsoten, bolj je vseprisoten. Ko je prisoten, izgine, postane sam prispodoba za stvar. Pesmi so kot vožnja, s katero se potnik stopí do točke, ko izgine: »vožnja, skoraj brez voznika in sopotnika, tako sva / tiha.« Tina Kozin ima izjemen posluh za naravne zakone pesništva, za pesemsko stopnjevanje, za poetično graditeljstvo, za gibanje jezika, za geometrijo besedne pokrajine, za modeliranje pomena ter sporočilno konstrukcijo. Zdi se, da pojavi spregovorijo v lastnem jeziku, ki ga pesniški glas le prestreže. Pesem je snovna in hkrati tvorna: je in se razrašča. Je temeljna in je temeljita: stoji in se hkrati premika, v vseh primerih do konca. Z drugo pesniško zbirko je avtorica suvereno in v slogu pokazala, kaj pomeni stopnjevati pesniško formo. Vse pesmi je pripeljala, do koder pesem sploh lahko gre. Vse, kar je naprej, postane šum ali pa se vrne v šumenje. Mojca Pišek

Tina Kozin

Tina Kozin (1975) se predvsem rada premika. Tudi bere in piše. Kožuh je napisala za knjigo Šumenja, ki bo v kratkem izšla v zbirki Prišleki.

Druge avtorjeve knjige