Če besede ne morejo biti privatna lastnina,
to ne pomeni, da je vseeno, kdo jih govori,
ampak pomeni, da zase
zahtevajo, da so izrečene v procesu ukinjanja
privatne lastnine.
Roke v dežju so kot večina dosedanjih zbirk večplasten jezikovni iztržek, hkrati pa nosijo bogastvo miselnih izsledkov in na trenutke skoraj bahavo razkošje navzkrižnih povezav, ki pričajo o posedovanju jezika. Nemogoče je odgovoriti na dilemo, ali je posedujoči jezik ali njegov uporabnik. Vsekakor pa je posedovanje jezika več kot goli užitek, eksperiment in igra, posedovanje jezika je v službi mišljenja. Mojca Pišek, Dnevnik
Čudež te poezije je v nenehnem pojavljanju, odpiranju novega in vsakokrat bolj ustreznega razumevanja, ki ga bralec usvaja in tako v svojem spominu posodablja podobo dela, ki je s tem tudi sámo sodobno in aktualno; Roke v dežju nas vodijo med brezni nesmisla in višinami človekove angažiranosti, ki jim daje polet in smisel boj, v sebi jim uspe združiti in zadržati planetarno in kozmično, večno aktualno komponento. Nataša Šušteršič, Pranger
Pestrost zbirke je v njeni razpetosti med navideznimi nasprotji, ki pa se skozi prizmo Komeljevega emancipacijskega angažmaja spletejo v planetarnem revolucionarnem boju. […] Komeljeva poezija se povsem v tradiciji zgodovinskih avantgard (tako umetniških kot političnih, se razume) noče vpeti v sistem, ki ga kritizira, temveč radikalno poanto najde prav v omenjenem boju, v katerega se ob drugih diskurzih enakovredno vključuje. Andraž Jež, Literatura
Zbirka Roke v dežju – po formi verjetno Komeljeva najbolj heterogena doslej – se z izjemno erudicijo in pesniško nujo loteva mnogih situacij, najsi izkušenih, najsi zgodovinskih, najsi umišljenih. V njej je zbranih veliko glasov in registrov, ki med sabo korespondirajo na nepričakovane načine. Bolj kot kadarkoli prej je prisotna tudi Komeljeva skrb za pravilno sprejemanje Drugega, saj se v zbirki jaz zave svoje najgloblje razdvojenosti, v kateri je soočen s svojo lastno tujostjo.
