Roke v dežju

Miklavž Komelj

Prišleki (2011) • poezija

  • nominacija za Veronikino nagrado
  • nominacija za nagrado Kritiško sito
  • Festival Pranger

Zbirka Roke v dežju – po formi verjetno Komeljeva najbolj heterogena doslej – se z izjemno erudicijo in pesniško nujo loteva mnogih situacij, najsi izkušenih, najsi zgodovinskih, najsi umišljenih. V njej je zbranih veliko glasov in registrov, ki med sabo korespondirajo na nepričakovane načine. Bolj kot kadarkoli prej je prisotna več o knjigi

Če besede ne morejo biti privatna lastnina,
to ne pomeni, da je vseeno, kdo jih govori,
ampak pomeni, da zase
zahtevajo, da so izrečene v procesu ukinjanja
privatne lastnine.

Iz kritike
  • Roke v dežju so kot večina dosedanjih zbirk večplasten jezikovni iztržek, hkrati pa nosijo bogastvo miselnih izsledkov in na trenutke skoraj bahavo razkošje navzkrižnih povezav, ki pričajo o posedovanju jezika. Nemogoče je odgovoriti na dilemo, ali je posedujoči jezik ali njegov uporabnik. Vsekakor pa je posedovanje jezika več kot goli užitek, eksperiment in igra, posedovanje jezika je v službi mišljenja. Mojca Pišek, Dnevnik

  • Čudež te poezije je v nenehnem pojavljanju, odpiranju novega in vsakokrat bolj ustreznega razumevanja, ki ga bralec usvaja in tako v svojem spominu posodablja podobo dela, ki je s tem tudi sámo sodobno in aktualno; Roke v dežju nas vodijo med brezni nesmisla in višinami človekove angažiranosti, ki jim daje polet in smisel boj, v sebi jim uspe združiti in zadržati planetarno in kozmično, večno aktualno komponento. Nataša Šušteršič, Pranger

  • Pestrost zbirke je v njeni razpetosti med navideznimi nasprotji, ki pa se skozi prizmo Komeljevega emancipacijskega angažmaja spletejo v planetarnem revolucionarnem boju. […] Komeljeva poezija se povsem v tradiciji zgodovinskih avantgard (tako umetniških kot političnih, se razume) noče vpeti v sistem, ki ga kritizira, temveč radikalno poanto najde prav v omenjenem boju, v katerega se ob drugih diskurzih enakovredno vključuje. Andraž Jež, Literatura

Predstavitev knjige

Zbirka Roke v dežju – po formi verjetno Komeljeva najbolj heterogena doslej – se z izjemno erudicijo in pesniško nujo loteva mnogih situacij, najsi izkušenih, najsi zgodovinskih, najsi umišljenih. V njej je zbranih veliko glasov in registrov, ki med sabo korespondirajo na nepričakovane načine. Bolj kot kadarkoli prej je prisotna tudi Komeljeva skrb za pravilno sprejemanje Drugega, saj se v zbirki jaz zave svoje najgloblje razdvojenosti, v kateri je soočen s svojo lastno tujostjo.

Miklavž Komelj

Miklavž Komelj (1973) pesnik, prevajalec, umetnostni zgodovinar, je avtor sedmih pesniških zbirk, med njimi je za Roso (Mladinska knjiga, 2002) prejel Veronikino, za Hipodrom (Mladinska knjiga, 2006) Jenkovo, za Nenaslovljiva imena (LUD Literatura, 2008) pa še nagrado Prešernovega sklada. Prevedel in uredil je dela Fernanda Pessoe (Pesmi, Mornar, Bankie anarhist, LUD Šerpa, 2003, Psihotipija, Mladinska knjiga, 2007) in  Pier Paola Pasolinija (Svinjak – Manifest za novo gledališče, LUD Šerpa, 2005, Realnost, LUD Šerpa, 2007) ter Césarja Valleja (Trilce, LUD Šerpa, 2011). Leta 2011 je po urejanju zapuščine pesnika Jureta Detele izdal Orfične dokumente (Hyperion). Vse izdaje vključujejo tudi izčrpne spremne študije. Objavlja članke in pogosto predava o poeziji in umetnosti na sploh, tudi v knjigah Kako misliti partizansko umetnost? (Založba *cf, 2009) in Nujnost poezije (Hyperion, 2010), za katero je leta 2011 prejel Rožančevo nagrado.

Druge avtorjeve knjige