Minima impossibilia

Miklavž Komelj

Prišleki (2016) • poezija

Zbirka Minima impossibillia je ambiciozen in obsežen pesniški projekt, katerega bogastvo formalnih rešitev presega samo še edinstvenost avtorjeve poetike. Njena forma je povsem samosvoja, pri čemer je tudi prav tako neulovljiva in spremenljiva; Komelj se z njo navidez lahkotno poigrava, tako da sopostavlja dolge, razvejane pesmi in drobne, fragmentarne izreke kot zapise nekih zgodovinskih trenutkov, svojo lastno več o knjigi

Kdo je edina pot, ki ni prestala?

Iz kritike
  • Komeljev pesniški diskurz se mazohistično obrača vase, načrtno si zapira poti, da bi trčil ob paradoks nemoči in se zoperstavil najmanjši možni nezmožnosti. Igor Divjak, Delo

  • Nobeno presenečenje ni, da je Minima impossibilia kot produkt Komeljevega ustvarjanja neulovljiva v interpretacije in okvirje, prav zato je namreč tako veličastna. Če se je mogoče vanjo tako noro zaplesti, se je mogoče tudi globoko potopiti in se verzom povsem predati. Veronika Šoster, Ars

Predstavitev knjige

Zbirka Minima impossibillia je ambiciozen in obsežen pesniški projekt, katerega bogastvo formalnih rešitev presega samo še edinstvenost avtorjeve poetike. Njena forma je povsem samosvoja, pri čemer je tudi prav tako neulovljiva in spremenljiva; Komelj se z njo navidez lahkotno poigrava, tako da sopostavlja dolge, razvejane pesmi in drobne, fragmentarne izreke kot zapise nekih zgodovinskih trenutkov, svojo lastno formo pa vedno sproti tudi reflektira in mojstrstko dekonstruira. Minima impossibillia se pogosto naslanja na posamezne besede ali fraze in jih osvetli s takšno lučjo, da poudari potujitveni proces. Radikalnost Komeljeve poetike je izražena v postopku, ki se trudi z vztrajno samonanašalnostjo in neizpodbitno družbeno kritičnostjo ad nauseam dokazati, da je točka, ko se ta nausea vzbudi, šele začetek. Minima impossibillia je, ne nazadnje, angažiran pesniški dokument, ki se s svojo poetiko upira smrti.

Miklavž Komelj

Miklavž Komelj (1973) pesnik, prevajalec, umetnostni zgodovinar, je avtor sedmih pesniških zbirk, med njimi je za Roso (Mladinska knjiga, 2002) prejel Veronikino, za Hipodrom (Mladinska knjiga, 2006) Jenkovo, za Nenaslovljiva imena (LUD Literatura, 2008) pa še nagrado Prešernovega sklada. Prevedel in uredil je dela Fernanda Pessoe (Pesmi, Mornar, Bankie anarhist, LUD Šerpa, 2003, Psihotipija, Mladinska knjiga, 2007) in  Pier Paola Pasolinija (Svinjak – Manifest za novo gledališče, LUD Šerpa, 2005, Realnost, LUD Šerpa, 2007) ter Césarja Valleja (Trilce, LUD Šerpa, 2011). Leta 2011 je po urejanju zapuščine pesnika Jureta Detele izdal Orfične dokumente (Hyperion). Vse izdaje vključujejo tudi izčrpne spremne študije. Objavlja članke in pogosto predava o poeziji in umetnosti na sploh, tudi v knjigah Kako misliti partizansko umetnost? (Založba *cf, 2009) in Nujnost poezije (Hyperion, 2010), za katero je leta 2011 prejel Rožančevo nagrado.

Druge avtorjeve knjige