Dolgčas, e-knjige in e-literatura

Jaka Železnikar

E-knjige so danes v svoji zasnovi predvsem digitalizirane knige. Kar je navaden žalostni konceptualni dolgčas. Ne zaradi vsebin, seveda, če so te zanimive. Poglejmo, kaj vse bi lahko naredili, a nismo.

Knjiga je eden medijev, ki ga uporabljamo, da si delimo sporočila skozi čas in prostor. V nejasni, zelo oddaljeni preteklosti smo razvili (govorjen) jezik, sporočanje je takrat zahtevalo telesno prisotnost udeleženih. Pisava se razvije veliko kasneje – najverjetneje so prvo pisavo razvili Sumerci proti koncu četrtega tisočletja pr. n. št. Pisava je zahtevala svoj materialni nosilec in z njim povezane načine organiziranja, ustvarjanja in dostopanja do vsebin. Knjiga se je izkazala za enega najbolj učinkovitih in priljubljenih načinov slednjega. Do knjige, kot jo poznamo danes, je vodilo veliko različnih medijev, za rokopisnimi kodeksi današnjo podobo knjige dokončno utrdi izum tiska v sredini 15. stoletja.

Danes se kot naslednja razvojna stopnja knjige kaže e-knjiga, ki daje vtis, da je zgolj preslikava tiskane knjige v digitaliziran svet. Vendar digitalizacija obstoječega le-to radikalno spremeni, v prav vseh vidikih, med katerimi je – za namen tega besedila – najpomembnejši prehod na drugačen nosilec zapisanega. Do zdaj so bili vsi nosilci zapisanega fizični, materialni. Kot je tudi e-knjiga na pripadajočem ji e-bralniku, ki je pravzaprav kup od papirja manj prijetne plastike. Radikalna sprememba nosilca se skriva v njegovi električni sestavini, ki tvori jedro tega medija.

E-knjiga nikakor ni prvi elektronski medij, v katerem se pojavlja (tudi) zapisan jezik, daleč pred e-knjigo je to, med drugim, bilo možno na televiziji, ne nazadnje tudi preko teleteksta. (E-knjiga tudi nikakor ni prvi medij, ki omogoča časovno dimenzijo, kot denimo animacijo zapisanega – to je bilo možno, med drugim, že v času kemičnega filma in tudi pred tem.)

Kar e-knjigo loči od ostalih elektronskih medijev, je njena programska zmožnost, ki je hkrati jedro tega medija. Ta lastnost omogoča vse prednosti e-knjige: povezavo z internetom, lažje iskanje, deljenje, distribucijo, dostop, zaznamke, iskanje neznanih besed v slovarju, dostopnost za slabovidne ali slepe in prikaz tako rekoč neomejene količine besedil na eni sami, zlahka prenosni napravi.

Kar pa še zdaleč ni vse.

 

Literatura in knjiga

 

Glede medija kot nosilca literarnega v Sloveniji zelo konservativen splet avtorjev, založnikov, bralcev in ostalih vpletenih (kritiki, recenzenti, promotorji …) večinoma vztraja na nespremenljivem razmerju in enačenju literarnega s knjigo. Posledično se e-knjiga obravnava zgolj kot knjiga, tako konceptualno, komercialno in vsebinsko kot tudi z nekaj tarnanja inu nostalgije nad bojda izginjajočim lepim vonjem in občutkom knjige v rokah (slednje je še kako všeč tudi meni).

A dejstvo je, da literarno obstaja v številnih pojavnostih, od branj in živih, tudi improviziranih nastopov (odmev najstarejše tradicije literarnega, ustnega slovstva), do knjig in e-knjig. In ob e-knjigah hkrati tudi številnih drugih nosilcih besedila (ali v besedilu temelječega multimedijskega sporočila), od brskalnika na računalniku, tablici ali tako imenovanem pametnem telefonu ter številnih aplikacijah, spisanih za te tehnologije.

 

 

Medij in vsebina

 

Materialnost nosilca vpliva na zapisano. Oziroma omogoča rabe, ki so lastne mediju. Kot ima film svoj jezik (kadri, montaža …), ima literatura, preoblečena v e-literaturo, na voljo drugačne možnosti kot literatura v knjigi. E-knjiga in njej pripadajoče naprave (računalnik, telefon …) ponujajo geo-lokacijo, senzorje premikanja ter številna druga ›tipala/senzorje‹ fizične realnosti (kot arhiv ali v realnem času) in predvsem programskost. Uporabe tega v e-knjigi enostavno ni. Gre res za zgolj digitalizirane, že obstoječe vsebine iz knjig (ali na novo napisane vsebine, ki pa so pisane, kot da bodo natisnjene). Kar je točno tak dolčas, kot je bil svoj čas ogled posnetka gledališke predstave, posnete s statično kamero, postavljeno pred sicer prestižen sedež v gledališki dvorani. Banane se pač ne jé kot jabolko, e-literature pa ne piše in bere kot literaturo.

 

 

E-knjige

 

E-knjige, predvsem podane preko bralnikov, so sicer praktične, za poglobljeno delo omogočajo lažje iskanje delov vsebin, za običajnega bralca so nakupi priročno hitri in na voljo vsak trenutek; strežniki pač ne spijo. Na potovanje lahko s sabo vzamemo svojo celotno knjižnico. A podariti knjigo ali datoteko enostavno ni isto. Kot tudi ni isti občutek vstopiti v delovno sobo, polno knjig, ali pregledati spisek naslovov na bralniku. Ali vstopiti v knjigarno, knjižnico, h knjižni polici prijatelja ali prijateljice.

V knjige pišemo posvetila, v datoteke ne.

V času, ko terminologija še ni dorečena, ker se mediji, vsebine in njihova refleksija šele razvijajo, je lahko razumeti, da je e-literatura to, kar pride preko e-knjige. A enačaj med e-literaturo in literaturo na ta način ni ustrezen. E-knjige prihajajo iz sveta računalniške znanosti in ekonomije. Ta svet zanimajo tehnološke rešitve in komercialni vidiki (v čemer beležijo velik uspeh), ne zanima pa ga vsebina sama in kako je povezana z medijem podajanja vsebine. E-literaturo pišejo (pišemo) in programirajo številni avtorji, ki jih zanima izražanje v programsko podprtem mediju, na način, ki to sestavino vzame za eno bistvenih sestavin izraženega.

Spekter možnih pristopov je zelo širok in raznovrsten, od linearnih besedil do hiperbesedil, interaktivnih, kombinatoričnih, generativnih, lokacijsko pogojenih ali na drugačne načine programsko podprtih spreminjajočih se besedil, ki lahko (dobesedno) ponujajo številna branja istega besedila.

(Zelo zanimiv vpogled v različne pristope k linearnemu, nelinearnemu in spreminjajočemu se pisanju, do določene mere neodvisnem od medija, ponuja Espen J. Aarseth v, no, knjigi Cybertext: Perspectives on Ergodic Literature.)

 

 

E-literatura

 

Kje najti dela, ki prestopajo iz literarnega v njegovo podmnožico e-literarnega (delčku mozaika celotnega literarnega ustvarjanja ob govorjeni literaturi, tiskani …)? Zgodnjia literarna dela, ki so združevala možnosti programsko podprtega medija in (zapisanega) jezikovnega izraza, segajo v zgodnja 1950. leta. Leta 1951 je Christopher Strachey sprogramiral kombinatorično literarno delo, Ljubezenska pisma (Love Letters). V Sloveniji verjetno lahko najdemo zametke v tekstovni pustolovščini, narejeni za ZX Spectrum, Kontrabant (Žiga Turk in Matevž Kmet, 1984), ki sicer v zasnovi ni mišljena kot literarno delo, a se nanaša na rabo jezika in programskega ozadja.

E-literaturo (kot mi je znano), večinoma v angleščini, objavljajo, promovirajo in kritično vrednotijo predvsem z univerzo povezani posamezniki, skupine in revije, kot je ameriška Electronic Literature Organization, http://eliterature.org/, in evropski ELMCIP, http://elmcip.net/. Področja se dotika tudi delo slovenskih ali v Sloveniji delujočih avtorjev spletne umetnosti (»net art«, »net.art« z začetki okrog l. 1996), predvsem Vuk Ćosić, Teo Spiller in avtor tega besedila. Lani, konec l. 2013, slovenskih e-literarnih del še vedno ni veliko, prakse generacij, mlajših od moje, pa so razpršene predvsem preko družbenih omrežij in manj vpletene v programsko osnovo in bolj v rabo ponujenih možnosti, kot je zabavna predelava Prešernovega dela v Facebook jezik – Boštjan Gorenc – Pižama: Povodni mož na Facebooku, http://imgur.com/zJZ8Aaj.

O avtorju. Jaka Železnikar je avtor literarnih in likovnih del, eden pionirjev spletne umetnosti ter (spletni) programer. Njegovo literarno delo obsega dve knjigi (eno pod skrivnim psevdonimom in v soavtorstvu), eno disketo, nekaj dodatkov za Firefox ter nekaj več kot 40 spletnih del, ki so nastala med 1996 in danes. Svoje delo … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Zanimivo razmišljanje. res je, E-knjiga NI nadomestilo za papirnato knjigo, temveč je njena komplementarna dopolnitev. E-knjiga je drugačen medij in zahteva malce drugačno podajanje vsebine. predvsem E-knjiga ni obremenjena s stroški tiska, ki so pri nas znaten del lastne cene. Z E-knjigami imam nekaj izkušenj in moram priznati, da so za slovenskega samozaložnika nekaj dobrega. A samo v primeru, če zagotoviš določeno raven kvalitete. E-zmazki obležijo v digitalni kamri.

  • Glede na to, da ni nobenih komentarjev, me prepričuje v mnenje, da slovenski akterji na knjižnem trgu še niso čisto dojeli, kaj E-knjiga je in predvsem, kaj ni. To ni nekaj, kar bi vsi zastonj delili. Pravzaprav gre za krasni novi svet nešteto možnosti.
    Upam samo, da akterji, ki na ta novi medij gledajo zviška, ne bodo poskušali pritiskati na zavore.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Novi problemi in stari pristopi

    Aljaž Krivec

    Dogodkom Debatne kavarne, ki so potekali v sredo, 26. 11. – torej na otvoritveni dan knjižnega sejma –, je bilo z izjemo časovne sorodnosti skupno tudi to, da so skušali … →

  • Od podatkov do idej – pa naprej? (2)

    Andrej Hočevar

    Za knjigo se je treba potruditi Da bi nove, spodbudne ideje spoznali iz praks založnikov iz našemu vsaj približno primerljivega okolja, so bili v žarišče letošnje Založniške akademije … →

  • Od podatkov do idej – pa naprej? (1)

    Andrej Hočevar

    Knjiga in kranjska V razstavnem in trenutno nezasedenih konferenčnih prostorih taborijo šolarji, ki jim učiteljice med malico poleg sendvičev delijo še brezplačne izvode naključnih revij s svetlečim papirjem. … →

Izdelava: Pika vejica