Ženska drugje

Odlomek iz še neobjavljenega romana

Maja Gal Štromar

»Draga moja, odplujemo čez mesec dni in to proti veličastnemu Stockholmu«, je veselo žlobudrala Regina in ob tem dobesedno pokala od sreče. »Ne pozabi, da tam gori ob tem času še vedno zmrzujejo goske. Kaj toplega priporočam.« Tam se bo namreč odvijala ceremonija. V okviru Stefanove družine, pravzaprav bratove družine. Nisem vedela, da ima brata na Švedskem. Sploh nisem vedela, da ima brata. Nikoli me ni zanimalo. Regina in Stefan se bosta torej vzela, uspelo jima je ali, bolje, uspelo mi je, in to tik pred rojstvom mojega otroka. Kako predvidljivo in žalostno. 

Regina je vztrajala, da sem njena priča. Stefan je seveda molčal. Da bo Ulrich njegova, je bilo skorajda samoumevno. »Zakaj ladja, ko bi z letalom šlo hitreje«, sem jo vprašala, ko mi je tri dni pred odhodom prinesla vozovnico in seveda vztrajala, da mi jo s Stefanom podarita, kot se za bodoča mladoporočenca spodobi. »Ker gre z ladjo bolj počasi in bolj zares, pa še bolj romantično je«, je rekla. Nisem ji ugovarjala, bilo bi vseeno preveč, glede na vse, kar je hote ali bolje nehote prestajala. Punca mi je delala uslugo in za take reči je ne nazadnje treba biti tudi hvaležen, četudi sem se morskega guncanja in vsega, kar bi iz tega naslova lahko sledilo, bala kot hudič križa. 

Vkrcali smo se v Lübecku. Ob treh zjutraj smo že morali biti na ladji. Pregledali so nam dokumente, nas odkljukali in nam potrgali vozovnice. In že smo bili pridno razporejeni po kabinah, zaprti v malih nepredušnih, ne preveč čednih lupinicah. Zaudarjalo je po varekini in po zaprtem. Nekje v ozadju se je nabiral vonj po postanih algah. Okroglega okenčka v sobi se tako ali tako ni dalo odpreti. Iz ladijskega trupa je bilo slišati le še enakomerno ritmično škripanje debelih vrvi in okovja in podobno se je oglašala postelja, ki je bila pritrjena ob kovinsko steno kabine. »No, pa imaš enojno preparirano ležišče, ki ti bo špilalo namesto tvojih navdahnjenih glasbenih novodobnih severnjakov!«, je rekel Ulrich, ko mi je pomagal prinesti težak kovček v kabino, se zarežal in dodal, da osama dobro deluje na bodoče matere. Namesto poljuba v slovo mi je, kot vedno, v roko potisnil kuverto, polno denarja. Na palubi ni bilo bankomatov, vsaj ne na naši. Gledala sem ga, kako je sedel v avto in se odpeljal. Nobene ceremonije mahanja in pozdravljanj. A iz pristanišča smo izpluli šele ob osmih zjutraj. Pot do Stocholma bo dolga, predolga. Vsaj zame. Tri dni. 

Ulrich je dan pred odhodom vztrajal, da iz Kölna odrineva dosti prej, pred Stefanom in Regino. Na pot sva odšla že zelo zgodaj zjutraj samo zato, da bi mi pred odhodom pokazal specialne priveze in nove pogrebniške ladje v Lübecku, s katerimi opravljajo morski raztros posmrtnega pepela. In seveda je imel za tisti dan napovedan zelo pomemben poslovni sestanek. Od vedno je vedel, kako maksimalno izkoristiti čas in opravičiti potne stroške. In ko sem se že skoraj poldrugo uro dolgočasila na temnem žalnem podiju neke pogrebniške ladje, bolele in zatekale so mi noge in žgalo me je v hrbtu, me je za finale najinega obiska ob podpisu pogodbe prisilil, da sem kot zvesta soproga novega pogrebniškega investitorja trikrat pozvonila na viseči žalni zvonec, ki je bil pripet pod kapitanovo kabino. »No, vidiš, da znaš, saj sem te izšolal za profesionalno glasbenico …« je duhovičil. »Zdaj pa si še zaželi kaj!« se je zarežal. »Le česa si z zvonjenjem na žalni zvonec lahko zaželi ženska, ki ima vse,« sem ga vprašala in dvakrat povlekla za zlato nitko.

Lübeck je bil tistega dne nenavadno obsijan. Ko sva z Ulrichom v neki restavraciji na obali čakala na vkrcanje, sem gledala, kako se na svetlomodrem nebu izrisujejo gotski vrhovi cerkva in dvorcev v družbi neskončnih pristaniških terminalov. Nenavadna mešanica kraljevega in prozaičnega. Skoraj pomlad. Kričeči galebi. S široko razprtimi belimi krili so sekali nebo. Gledala sem jih, kako so se pogumno približali človeku. Zaupljivo so stopicljali okoli naju. V parih so se sklanjali drug čez drugega in iz komaj opazno razprtih, rahlo ukrivljenih kljunov izvabljali prodorne krike. Bela jadra telesa iz snežno belega papirja. Kot čarobno živi origami. Močan vonj po nedavno prebujenem morju in jodu, pregneten s črnimi sajami raztresenega oglja, ki so ga občasni sunki vetra prinašali iz terminala, je rinil v nosnice, da je ščemelo in sililo na kašelj. Ob robovih ladijskih dokov so se zibali ostanki lebdečih ledenih plošč, ki so se zaletavale druga ob drugo. Plule so v smeri toka, se prekrivale in pogrezale v skoraj smešni lebdeči koreografiji pomladne odjuge. Slišati je bilo rahel škrebet ledu, kot ritmizirano pritrkavanje ječečih jamborov. Na pločnikih so samevali odmetani kupi snega, zbiti in črni od premoga, kot črna razpadajoča čipka na vdovinem obrazu. Bila sem pomirjena in ta mir me je na čuden način žalostil.

Izbrali smo si turistično ladjo Scottish Viking, ne preveliko, a tudi ne preveč luksuzno. No, Regina in Stefan sta jo izbrala, njun budget je bil omejen. Od tod tudi razlog, zakaj ne letalo. Stali smo na palubi, morje je vztrajalo v sinje modrih odtenkih, bilo je hladno, mirno in neskončno. Čez nekaj minut sem se vrnila v kabino in pustila bodoča mladoporočenca na palubi, da zganjata romantiko po sili. Stefan me je še slinasto vprašal, če kaj potrebujem, jaz pa sem le zamahnila z roko in se potopila v temačnost ladijskega trupa. Vse je bilo jasno. Urlich bo prišel za nami z letalom. Onadva se bosta vzela, Regina bo za odtenek glasneje od Stefana rekla da, Stefan bo zamomljal nekaj podobnega, nekega dne bo ona mati in Stefan se bo moral sprijazniti, da bo oče samo enega otroka, morda celo dveh. In to ne mojih. Legla sem in poskušala počivati, in uspelo mi je zadremati. Morda uro ali manj pred Gdanskom me je poklical Ulrich. Najprej me je nadrl, zakaj se mu ne javljam na telefon, potem pa, ko sem mu razložila, da sem od vseh peripetij izmučena zaspala, je skorajda v istem tonu poprejšnjega nadiranja hladno dodal, da mi je umrla mama. 

 

***

 

 

Stojim za oknom. Za malo okroglo lino. Noč je. Na nebu niti ene same zvezde. Nekje na drugem koncu neba švigajo strele, prepletajo nebo v pajkovo mrežo. Kje je sedaj mama? Je to ona? Ima to moč, da bi se preobrazila v strelo? V grom? Od vedno je verjela le v oprijemljivost sveta, ki ga je tehtala. Kot sestavine za njeno nemogočo kuho. 

Razgreto čelo prislonim ob okroglo lino. Hladi me. Spomin me odnese na mamin trebuh, na pogled skozi popek, še preden se je vse dodobra začelo. Kolikokrat sem jo kot deklica utrujala s tem namišljenim spominom. »Se spomniš, mami, ti si bila noseča z mano, jaz pa sem gledala ven iz popka. Mislim, čez okrogli okenček, ki je popek, in čezenj je bila povlečena rdeča prosojna zavesa, ki sem jo odgrinjala in kukala v svet … Aja, pa žejna si bila, zelo žejna in jaz sem bila tudi žejna, četudi sva bili na morju … A Marlene sedaj tudi ven kuka in me vidi, a, mami? …« sem skakljala okoli njenega napihnjenega trebuha, v katerem je že bila Marlene, ona pa me je vedno surovo prekinjala z »Nehaj že s temi otročarijami! …«

Nehalo se je torej še preden sem se začela. Še preden sem bila zapisana v mamino zlato knjigo, sem se morala ukiniti. Koliko smelosti in zlagane zaverovanosti vase, kajne, mama! Koliko poti stran od tebe, a tudi od sebe. Tako drugačna sem od svoje matere, sem govorila vrsto let in po preselitvi k Ulrichu smo se vedno redkeje videvali. Nisem imela posebne želje, da bi se družili, še posebej ne po očetovi smrti. A zdaj bi jo rada dosegla, jo našla in ji ob srečanju priznala, da sva si vendar bili podobni. Od vedno. Kot jajce jajcu. A ponovno me je izdala. Prehitela me je in umrla. Ja, stari jajc, bi odvrnila v svoji dobri stari maniri! Umrla je, še preden bi jo lahko sama ubila, jo dosegla, jo prerasla, jo dokončala. Morda bi pred tem hotela izvedeti, zakaj je bilo tako, in ne drugače. A zdaj je prepozno. 

Dlan položim na šipo. Moji elegantni prsti so dosegli vse, nagrebli so si vse, kar so si zadali. Preskrbljena sem do smrti. Morje je vzvalovano. Nemirno. Od daleč slišim preparirane strune klavirja. S kljunom ladje lomimo trhli led. In v kabini se Regina in Stefan stiskata in objemata, patetično kljunčkata, če že ne od ljubezni, pa vsaj od strahu pred izginotjem. Napovedali so namreč nevihto. Od časa do časa košček ledu udari ob šipo. Zaječi. Sikne. Bojim se, da se bo izpod ledenih plošč pojavil materin žoltavi obraz. Obraz fosilizirane smole. Jantarjev obraz, ki me bo zdaj hodil samo še strašiti. Nekateri pravijo, da je to možno. Da se duše umrlih lahko javljajo še po smrti. Da prevzemajo različne podobe. »Saj bi se vendarle želela posloviti od mene, kajne? Ne razumem, hči moja, zakaj si se me izogibala …« bi me očitajoče karala in žugala s prstom. 

Moja mati je postala kos surovega, neobdelanega jantarja, ki ga bo nevihta izbljuvala na obalo in bo končno osrečil otroka. Našel ga bo na plaži med grmičevjem suhe trave in si ga vdelal v medaljon, ki mu bo od tedaj naprej krasil prsi. Z roko pogladim zlati medaljon, ki visi na mojih prsih in seda na moj vedno večji trebuh. Odprem ga. V njem fotografija neke temne ženske z belim nasmehom. V naročju drži otroka. Dojenčico. Kako srečni sta. In kako bi bila srečna šele jaz, če bi to bili midve z mamo. Pa nisva. Tujo mater nosim na prsih. Neznano žensko, ki sem jo nekoč po naključju našla na kölnskem bolšjaku in me je tako zelo prevzela, da je nisem več odložila. Našla sem drugo mater, nadomestno mater. »Kje je zdaj?« »Kdo?« »Moja mati.« Ulrich jo je spravil na varno. V klet, v njegovo novo fensi mrtvašnico. V poseben boks, namenjen za družino in prijatelje. Privilegij tudi tokrat ne pomaga. Smrt je nepovratna. Od tam ne more več nikamor, pa čeprav je boks tapeciran z najboljšo tkanino in je pokrov dobro podmazan. In moj Ulrich je šef, le on ima ključe. Kaj ji bo napisal na listič? Ji bo na palec obesil napis, Utina mama, da je ne bi slučajno zamenjali za koga drugega? Za koga, na primer? 

Mama, morda bi morala z mano na morje. Se spomniš, govorila si mi, da je vsa skrivnost dobre kuhe v soli. Vse je skrito v pravi meri, koliko in kdaj in kaj solimo. In Baltik je tako zelo neslan, da bi ti šel na živce, tebi, ki si hrano vedno presolila. Najbrž te ne bomo kremirali in te raztrosili vanj. Obljubim! Moje maščevanje mora biti večje. 

Morda me bo Ulrich presenetil v svoji obešenjaškosti in mi za vrat obesil modrikasti diamant. »Tu imaš mamo!«, bo rekel ves ponosen, da se je lahko vnovič krepko skeširal. »In enkrat za vselej daj že dol ta medaljon! Ne moreš se celo življenje pretvarjati, da ne veš, kdo je tvoja prava mati! Ne bo pomagalo! Mati je mati. In tvoja je sedaj mrtva.«

Sledi Ulrichova suhoparna vest, da me bodo počakali. Da jo bodo vseeno kremirali, in da vse formalnosti in pogrebščine s sedmino vred uredimo, ko se vrnem domov. Naj Regini in Stefanu ne pokvarim poroke. Z ladje tako ali tako ne morem, matere prebuditi od mrtvih prav tako ne, truplo bo počakalo le še nekaj dni, je dodal, pepel pa lahko stoji celo večnost. »Prah smo in v prah se vrnemo, pa amen«, je odrezal. In potem še dodal, naj končam, kar sem si zadala dokončati. Nisem razumela, o čem govori. 

Piha. Ladjo krepko nagiba. Torbe drsijo po kabini. Premetava me. Mi je slabo? Ne vem. Ne čutim telesa, otrok v trebuhu se ne premika. Morda spi. Pravzaprav ničesar ne čutim. Na palubi se oglasi zvonec. Kliče potnike, da se nemudoma vrnejo v kabine, nevihta se bo razbesnela vsak hip. Jaz pa moram ven. Ven iz te krste. Zrak. Hočem na zrak! Moram zadihati. Vsaj malo. Stopim na ozek hodnik, ki se kot kačica vleče med kabinami. Luči brlijo. Za nekaj trenutkov popolnoma ugasnejo, prižgejo se varnostne stranske luči, ki zelenkasto nakazujejo zasilne izhode. Bom spet iskala zasilni izhod? Ali bom tokrat odprla glavna vrata in naredila, kar moram narediti? Bom končala, kar moram končati? 

Butam ob stene ozkega hodnika. Premetava me. Zaslišim alarm. Trikratno zvonjenje. Posmrtni triangel na Škotskem Vikingu poje. Nikjer nikogar. Niti podgane, kaj šele ščurka, ki bi podivjano iskal izhod. Za vrati neke kabine zvončklja. Morda nekdo moli k angelom. Morda šanta in meditira k Budi in k dolgemu življenju. Najbrž je to prismuknjena Regina. Komajda mi uspe odpreti vrata. Veter je nasilen, težko gre. Loputa je orjaška, pritisk neznosen. Vame butne val. Voda obilno zaliva ladjo zdaj z leve, zdaj z desne. Vidim kolobarje vodnih ameb v prihodu in odhodu. Kot prosojne krinoline drsijo in oblizujejo tla. Prši v oči, v obraz. Reže. Nekje na drugi strani morja drobna sled luči. Dolga črta, svetla črta. Drobne lučke, ki se sestavljajo v en sam nepredušen pisk ubitega srca. »Klinično mrtva.« – »Kdo je mrtev?« – »Vaša mati je mrtva.« Je to Gdansk? Da, to bo Gdansk in tam nekje je dedkova hiša, polna pogoltnih Poljakov. Morda pa smo vendarle niže. Morda pa gledam latvijski Ventspils. Kako bi se odzval oče, če bi bil še živ, če bi izvedel, da je umrla mama? Bi molčal kot vedno? Bi jokal? Mama ni jokala za njim. In Marlena, kaj počne v tem trenutku? Ji je hudo? Ali sploh zna jokati? In jaz? Zakaj ne jočem? 

V daljavi utripa svetilnik. Dva svetilnika, eden utripa zeleno, drugi rdeče. Spomnim se mamine pripovedi. Bila sem še majhna. Redko me je vzela v naročje, a ko me je, je pripovedovala, kako se je v tridesetih letih njena družina odpravljala v Ameriko. Čas velike krize. S trebuhom za kruhom. Bili so bolj lačni kot siti. Z ladjo so se odpravljali v boljši svet. Dedek Herbert, mamin oče, je komaj napraskal dovolj denarja, da je kupil vozovnice za celo družino. Prodati je moral vse, kar je posedoval, s kravami vred. Mesec ali dva bi potovali v trebuhu ladje, na dnu, med reveži in podganami. Moja mama še ni bila rojena. Z njima sta bila le sestra Larisa, tedaj stara komaj štiri leta in starejši brat, stric Friederich, star šest let. Larisa se je tik pred vkrcavanjem začela nenavadno vesti. Kričala je. Upirala se je. Metala se je na tla. Z moje babice je trgala obleko. Sicer je bila zelo mirna in prijazna deklica. Dedek in babica sta bila šokirana. Dedek jo je dvignil v naročje in jo ponesel po viseči brvi proti kontrolorju plovbe. Larisa pa je vedno bolj brcala in kričala, v obraz je postajala vedno bolj rdeča, nato je pomodrela, okoli ust se ji je nabrala pena, začela se je tresti, kot bi imela božjastni napad. Iztrgala se je iz očetovega naročja in se vrgla v vodo. Seveda ni znala plavati. Dedek je skočil za njo in za njim neki mornar. Izvlekli so jo iz vode in jo oživljali. Nekaj časa ni dajala znakov življenja, potem pa je nenadoma iz sebe izbljuvala vodo. Nikoli niso odšli v Ameriko. A tudi ladja, na katero bi se morali vkrcati, Amerike nikoli ni dosegla. Potopila se je v nevihti nekje na odprtem morju, še preden bi prispela na cilj. Da sem živa, se torej lahko zahvalim teti Larisi. Rešila nas je. Rešila me je. 

Nov val. Pljusk udari in zapeče v lica. Klofuta. Morje odgovarja. Kaj počnem? Alarm. Noter moram, na varno. Kmalu bom mati in mati mora zaščititi svojega otroka. Premočena sem do kosti, a še vedno stojim sredi palube. Spalna srajca se lepi na boke, na prsi. Lasje so zlepljeni ob lobanjo. Valovi zdaj že krepko napadajo palubo. Curlja z mene. Reže v rebra. Boli v maternici. Ne, ni me strah. Začutim brcanje v trebuhu. Otročiček se je prebudil. Upira se. A jaz sem mati in vem, kaj je prav, prav za oba. Morda me vzame val. Šestmetrski val. Pride in si padeva v objem. Tako preprosto je to. Na drugi palubi, nekoliko više, zagledam človeka. V rumeni plastični pelerini z rumeno čepico na glavi mi maha. Maha meni? Se poslavlja od mene? 

Na nebu se nenadoma izriše bela čipka. Gomazenje belih glist. Vodoravna bela čipka, ki se magično izkleklja čez črno nebo. Seka ga po sredini. Je to rob visokega vala? Pomislim na mamino telo, ki samo leži v hladilnici. Kdaj začne telo razpadati? Po kolikem času se pojavijo posmrtni črvi? Rodijo se v telesu. Kot bi celo življenje v bubah čakali na trenutek svojega rojstva. Rojeni iz smrti gostitelja. Rojstvo v smrti. A zdaj se iz črnine pred mano lušči le še črnina. Nevarna gmota, orjaški val, ki dviga dno in se dotika neba. Črna, obilna plapolajoča zavesa vode z belim sikajočim robom. Postaja vedno večja, vedno širša, vedno bolj vpeta v svod neba. Visoko nad mano je že. Ne bom se več pretvarjala: stojim in gledam ogromen val morja, ki me bo pogoltnil. Slišim bobnenje, alarm in kričanje za menoj. Raztrgani glasovi. »Gospaaa, gospa! Noter, naaazaj, noteeeer! Gosp … oter … otereer … Hitr… Zdaaaj!«

Še malo, mama, samo še čisto malo me počakaj in bom srečna. Popolna, stkana v makrame lepote. Skupaj ga bova užili. Cel zid rib je v visokem valu, ki se sklanja nadme, vidiš? Kot cunami poln sardel. Samo ti si jih znala tako dobro pripraviti in mi nikoli nisi izdala recepta. Le zakaj te nisem poslušala? Morda bi te lahko slišala in te tudi razumela. Slepo sem ti sledila. Zakaj se ti nisem uprla? Tvoji razočaranosti, s katero si me zastrupljala? Tvojemu sovraštvu do moških. Tvoji žalosti. Zakaj si govorila, da sem kurba? Zakaj? Nikoli nisi priznala, da te je na plaži še kot sedemnajstletno dekle neki neznanec posilil, in tvoja mati, moja babi, misleč, da si ga zavajala, te je prisilila, da si me rodila. Morala si me gledati kot kazen, ki ti jo je mati naložila za vso živost in neukrotljivost, ki sta ti kot mladostnici razplamtevali telo in duha. Tvoja mati je molčala, ti si molčala in kričeči molk sta prenesli name. Kot je molčal moj oče, ki je vedel in okušal tvoje sovraštvo do moških in nikoli ljubljen umrl. Nisi vedela, da so mi povedali? In zdaj misliš, da boš to prekleto tišino odnesla s sabo v grob? Treba se je nehati pretvarjati, mama, enkrat za vselej, da si me imela rada. Mi, nabiralci črnega jantarja, mi ne ljubimo. Mi smo ustvarjeni na samotnih plažah, kamor morje bljuva temne usedline. Mama, preskrbljena sem, preskrbljena do smrti. Črna lepota bo padla name, prekrila me bo kot topla dekica, s katero si me pokrivala kot malo dete, ko še nisi vedela, kaj bi z mano. Ali bi me sovražila, ali bi me ubila ali samo pozabila name. Kako zelo sem pogrešala, da bi me vsak večer toplo pobožala po laseh. Le grobo si umivala moje prebujajoče se mednožje in z gnusom govorila, da moje prsi ne bodo nikoli dojile. Ne boš ničesar rekla? Baltik je lep in tih. Nemara je to najlepša možna grobnica, take ne zmore urediti niti Ulrich. In zdaj, ko te ni, nimam več nikogar, ki bi ga lahko sovražila. Nimam več nikogar, ki bi mu dokazovala, kako sem spretna v tem, da nisem.

Kaplje na trepalnicah meglijo pogled. Ne vem ali, jočem ali to dela morje. Počasen obrat. Slika se zaustavlja. Roke rumenega možiclja mahajo. V desnici drži rešilni obroč. »Nazaaaaj … noooteeeeer! Hitrooo! … Nazaaaaj … gospaaaa!«

 Nisem gospa, nisem. Kurba sem in ne morem nazaj. Razumi že in nehaj! 

Tiho je. Nikoli še ni bilo tako tiho. Samo še možicljeva usta se brez zvoka odpirajo, kot moje oči, na noter. Je to tisto, kar si si želela zame? Želela si, da bi umrla, še preden bi se rodila? Umrla, še preden bi rodila? Rodila še enega pankrta? Vidiš, mama, česar nisi zmogla ti dokončati, bo sedaj opravil val. Objel me bo in pokril.

Globok vdih. Izdih. »Uteeeeeee!« Pok. Tema.

 

***

 

 

»To je bilo res nespametno od tebe, prismojena si, da veš, le kaj vraga ti je rojilo po glavi Kot da že ni dovolj žalostno … ah …« šepeta Regina in mi s krpo briše čelo. »Kje sem …« počasi se vračam v telo, kot bi se spuščala z brezsnovne lestve, brez občutka časa, brez občutka za prostor, brez spomina. Minilo je stoletje, morda celo dve … Pod prsti zatipam grobo tkanino, najbrž rjuho, nato me nekje nad obrazom ošvrkne mlečnati obris okroglega okenčka in za njim jasnost modrega neba, ki neznosno kriči v dan, da me pekoče zareže najprej v zrkli, nato v možgane. V glavi bobni, začutim rezko bolečino v bokih, v mednožju zapeče in z rokami se instinktivno pomaknem proti trebuhu, a tam, na mestu, kjer bi moral biti otrok, zatipam praznino … Preseka me, vznemirim se, sunkovito se privzdignem oprta na komolca, da še dodatno zareže. Regina pohiti in me mehko potisne nazaj na vzglavnik. »Vse je v redu, punčka je. Zdrava. K sreči je bil na ladji zdravnik, ki ti je pomagal. Ulrich je srečen in sporoča, da prileti v prvo pristanišče in ti pošilja poljub.«

»Punčka?« dahnem. »Punčka.« Pritrdi Regina. »In hvala bogu, ali komu že, je podobna tebi, in ne Ulrichu …« še reče in se mi zavezniško nasmehne. Nekaj časa molčim. Zamižim in slišim, kako mi veke rahlo vztrepetajo. Čutim, kako se v njih nabira mravljinčasta napetost, kot droben električni sunek, ki se izmikaje pomika v nosnici, v povsod, v celo telo. Zalilo me bo navznoter. Kot krvavitev, vroč cunami še nepoznane tvarine, silovit notranji val, ki bo povzročil, da se bo jez premaknil. Jez bo popustil, jeza bo popustila, jaz bom dopustila, da vse skupaj zgrmi v neznano moje. V življenje. 

Obrnem glavo, počasi, kot bi si še ne upala, in jo zagledam. Tiho leži na postelji ob meni. Rdeče modra v obraz in z drobnimi ročicami, ki nemirno opletajo okoli sebe. Poskušajo zagrabiti nič. Ničesar ne reče, ker še nima besed. Čaka, da jaz prva spregovorim. 

»Larisa … njeno ime je Larisa,« dahnem z zadnjimi močmi, primem Regino za roko in še preden bi me raztrgal silovit val joka, zajecljam »Oprosti, oprosti mi, prosim « 

»Eh « dahne Regina. »Ne vem, kaj bi ti morala oprostiti … s Stefanom se imava tako zelo rada, da se ti bom zahvaljevala … Do smrti se ti bom zahvaljevala …«

Tako to gre. Da. Tako preprosto.

O avtorju. Maja Gal Štromar je vsestranska umetnica: igralka, pesnica in pisateljica, prevajalka, gledališki pedagog. Sicer diplomirana romanistka, je diplomantka Mednarodne šole za gledališče Jacquesa Lecoqa v Parizu. V gledališču je tako doma kot v tujini odigrala več kot 34 vlog, posnela več kot 23 filmov. Izdala je 9 avtorskih knjig, od … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Sinhroni plavalci

    Nina Kremžar

    Bedak me je imel zares rad. Ne vem, zakaj si je to zaslužil. Verjetno zato, ker so ga moje zlovešče skrivnosti nenavadno privlačile. Ker jih je hotel razsvetliti. In ker je bil tako otroško naiven, da je mislil, da jih lahko.

  • Lopa na ludshottski gmajni

    Nikolai Duffy

    In pomisliš na besede, toliko besed, nekatere izrečene, druge ne, mnoge izrečene zgrešeno, pri čemer je vrzel med sinapsami in usti tako pogosto zapolnjena z napačnimi občutji, z napačnim naslovnikom, besede zaradi besed, kako izpadejo v knjigah, in vsa skozi leta zgrešena branja, tvoja nič manj kot kogakoli drugega.

  • Sandra

    Clare Azzopardi

    Ne vem, zakaj me ključi tako mikajo, a vedno kadar kakšnega zagledam, mi pogled vztrepeta, srce poskoči, kolena se zašibijo, roke oznojijo, glava se zasuka levo in desno, in takoj ko se prepričam, da me nihče ne gleda, ga izmaknem, spravim v žep kavbojk ali torbico in počakam na pravi trenutek. 

Izdelava: Pika vejica