Zakaj je Uroš Zupan poklical mene

če pa je hotel govoriti s svojo mamo

Roman Rozina

Telefon se je stresal, na zaslonu se je izpisalo Uroš Zupan. Klicatelj je bil vztrajen, sam se z enako vztrajnostjo nisem menil za brenčečo napravo.

Nič nimam proti Urošu Zupanu. Absolutno dejstvo. Odgovarjam na telefonske klice, ki jih opazim. Relativno dejstvo. Na klice ne odgovarjam, recimo, kadar hčeri pazim nekajmesečnega sina.

Ko je Uroš Zupan tisto jutro stresal moj telefon, sem bil pestunja. Pestovanje terja obe roki, ne zapolni pa vseh možganskih zmogljivosti, zato sem se trapil z vprašanjem, zakaj me je klical. Brskal sem po spominu, kdaj sva se nazadnje slišala. Zagotovo je minilo že najmanj leto. Razmišljal je o nekakšni literarizirani monografiji Zasavja ali Trbovelj, zbiral je primerna besedila. Kasneje sem na to pozabil, morda je pozabil tudi on, saj o tem nisem več slišal. Če je bilo to, lahko mirno počaka uro, dve, za sprehod pa je bil skrajni čas, junijski zrak se že zgodaj pregreje.

Dete je v makadamskem ritmu poskakovalo v vozičku, vriskalo, se smejalo, grulilo, tudi godlo, vreščalo in kar je še tega iz artikuacijske kamene dobe, sam pa sem govoril in govoril, saj so mi znane raziskave, da lukenj, ki nastanejo zaradi premalo slišanih besed v otroštvu, ni mogoče nikoli več zapolniti. Poročal sem o meteoroloških razmerah, razkrival botanična čudesa, kratko opisal razvoj premikanja od barjanskega kolesa do otroškega vozička in se, ko mi je začelo zmanjkovati štrene, spomnil literature. Če sta si Šeherezara in Reich-Ranicki dobesedno kupila življenje s pripovedovanjem zgodb – prva je postala celo kraljica in drugi literarni papež –, ne morem zgrešiti.

Slaba stran odlične zamisli je bila njena literarna podstat, na kateri se je spet izrisoval jutranji klicatelj. Zato me je od zgodb zaneslo k pesmim in začel sem recitirati Župančiča, Pavčka, Grafenaurja … Skušal sem se domisliti tudi kakšnih verzov Uroša Zupana, da se mu nekoliko oddolžim za čakanje. Najprej so mi na misel prišle Trbovlje, ki jim je Hiša dala melodijo, a so se mi znani odlomki zazdeli preveč, kako naj rečem, genitalni. Kot nožnica dolga trboveljska dolina, tišina, ki se smeji iz maternice španskih sten, in, da ne citiram, po čem so jo dobili orjunaši. Vprašanje, če je nekajmesečnim otrokom sploh dovoljeno pripovedovati takšne pesmi, zagotovo pa njihov recitiranje ne prispeva k veljavi pestrne.

Previdno sem nadaljeval s pesmimi o živalih iz bogate zakladnice ljudskega slovstva, kot so Izidor ovčice pasel, Čuk se je oženil, Lisička je prav zvita zver, saj mi je samotna pot omogočala tudi nekakšno popevanje. Prenehal sem šele ob sestopu na pločnik ob zelo obljudeni regionalki, kjer sem prešel na barve avtomobilov, prebiral sem registrske tablice in napise na bokih kombijev in ceradah tovornjakov. Lahkotno temo je zavrl traktor, ki je priropotal mimo z dolgo kolono zasledovalcev in ponovnim vstajenjem Uroša Zupana.

Traktoristi so največji filozofi, me je nehote prešinilo. Morda veste, da v tej pesmi mrgoli veveric, ki bi se lahko pridružile prej opevanim živalim, ni pa v njej najti niti enega traktorista, kar lahko precej zaplete razumevanje, sploh pri dojenčku, ki je še leta oddaljen ob abstraktnega razmišljanja. Lepima šimeljnoma, sivi mački, svatujočim žabam in drugim upesnjenim predstavnikom živalskega carstva lahko verjetno očitamo marsikaj, zagotovo pa ne skrivalnic med vrsticami in za besedami.

Komaj sem se odtrgal od traktorista in prikolice veveric, je mimo zavijajoče švignilo reševalno vozilo. Čeprav nimam maminega daru, ki zmore petje elektronskih siren v trenutku zvezati s prijatelji, sorodniki, njihovimi itinerariji in prometnimi obvestili na radiu, sem krenil po njeni poti. Na primer: Uroš Zupan se je v napadu nostalgije prišel sprehajat v zasavske gozdove, opazujoč veverice se je spotaknil, zdaj hudo ranjen klicari domorodce, naj se ga kdo usmili in odpelje v urbani svet urgenc in kirurgij. Z zadnjo domislico sem zadal pretežko breme svojemu človekoljubju, zato sem ustavil voziček z uspavanim malčkom in na telefonu izbral zadnji neodgovorjeni klic. Na ekranu se je izpisalo Uroš Zupan, edini odgovor pa so bili enakomerni zvoki, ki so prešli v pospešeno utripanje in nazadnje mrtvaško tišino.

Mnoštva bedastih domnev, ki so se po maminem receptu levile v neverjetne peripetije, se nisem otresel niti doma, ko sem dežural ob malčkovi postelji. Dete se je prebudilo nekako istočasno s telefonskim klicem, ki je na zaslonu znova izpisal Uroš Zupan. Pogledoval sem dete, ki se mi je ob izstopanju iz temine spanja v svetlobo budnosti nasmihalo kot Stevia rebaudiana in mi prijazno ukazovalo, naj ga dvignem iz postelje ter odrešim premočene plenice. Možganski računalnik se je zagnal: sladko dobrikanje lahko traja še celo minuto, dovolj, da slišim, kaj je z Urošem Zupanom. Že po prvem stavku ga lahko izklopim ali celo preklopim na zvočnik: mali je še pospan in verjetno še ni vključil vseh zaznav, ki gradijo njegov mlad možganski biotop.

Živjo, sem rekel in poslušal tišino, dokler glas Uroša Zupana ni vprašal, s kom govori, češ da je klical svojo mamo. V redu, ne krvavi v bližnjem gozdu, sem si oddahnil, verjetno pa je pri padcu staknil grd pretres možganov. Skušal sem mu pojasniti, da nisem njegova mama, ne nazadnje je med nama samo par let razlike in nikoli nisem spreminjal spola niti imena. Razlaga je bila dovolj razumljiva, ni pa spremenila dejstva, da na njegovem zaslonu piše Mama, ko govori z mano. Odložil sem telefon na rob previjalne mize in pograbil dete, čigar izraz je pospešeno izgubljal nasmejano sladkost. Uroš Zupan je še nekaj filozofiral, ampak poslušal sem ga le napol, odvijal sem toplo in mokro štruco, se spakoval in žel božajoč smeh.

Ko sem končal službo varuške, me je preplavil nov val razmišljanj. Mar si nisem po maminem vzoru slikal pretresljivih prizorov, ko sem iskal razlago Uroševega klica in zatem molka? Ali se niso klici dogajali v času, ko sem opravljal materinske dolžnosti? Mi je z zgodbo o svoji mami želel le povedati, da ve? Ima sposobnosti videnja, posebno pesniško senzibilnost, je morda on Veliki brat?

Iz vročičnega ugibanja me je priklical telefon, na zaslonu se je spet izpisalo Uroš Zupan. Vprašal me je, zakaj sem ga klical. Saj on klicari mene, jaz sem mu le vrnil klic. Nato mi je tvezil, da ima v imeniku telefona na dveh mestih zapisano Mamo, ki je enkrat njegova mama in drugič moja številka, vendar nima pojma, zakaj in kako … Aparat sem odmikal vse dlje od uhlja, vprašanje je, kolikšno razdaljo lahko preskoči poblazneli virus. Lahko se mu utrga kot Bobu Beamonu leta 1968 v Mehiki in leti, leti, leti. Topo sem zrl v iztegnjeno roko s telefonom, iz katerega so deževale zdaj že slabo slišne kvazirazlage.

Prvič sem se popolnoma zavedel, kako nevarno je ukvarjanje z literaturo.

 

O avtorju. Roman Rozina (1960) piše že dolgo. Prvih 25 let so bile to šolske naloge, slabih petnajst novinarska besedila, dobrih deset zasavska publicistika, zadnjih deset proza. Mejne številke niso zabetonirane in ožičene, pojavlja se akvarelno prelivanje. Literarna desetletka je obrodila takole: romana Štiri Sneguljčice in Palček (2008) in Galerija na izviru Sončne ulice (2010), novela Relativnosten … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Longitudinalno

    Ivan Antić

    Spričo napake na zidu, nekega neznatnega odstopanja, sem se v trenutku povrnil v stanje naravnosti, v kakršnem nisem bil že dneve. Ko sem šel mimo rumenkaste hiše − na kateri se je odluščil del ometa −, mi je odleglo, dobro pomnim.

  • Stanje stvari

    Mirjam Gostinčar

    Leživa v poltemi, zaspal je, jaz pa si privoščim ostanke vina. Stojim ob oknu, kadim. Kupi nepomite posode za svobodo. Vsi se staramo, vsi postajamo nemočni. Taki smo celo, ko se ne staramo.

  • Kognitivna disonanca

    Nejc Juren

    Nikomur ni treba plesati blizu mene. Nikomur se ni treba bati, da ga bom potrepljal po rami in z njim začel nezaželen nočni pogovor. Eden od žalostnih ljudi sem, plesalcev z zaprtimi očmi, nočnih ribičev brez vabe, čeprav sem jo sam imel, pa se mi je utrgala s trnka.