Voda Mg

Timotej Žvanut

Svetel podhod – nežnih modrih in sivih barv. Avla. Modri mozaiki na sivih stenah. Nebesno moder strop. To je torej nebo. Skrajno popačeno in razdeljeno. A vendarle mogočno. To je torej nebo! Hah! Skoraj žaljivo se je zdelo premišljevati o nebu takrat. Zazrl sem se v njene fotografije, ki so visele na stenah. Črno-belo, sepija. Lestenec – s stropnim dvanajstornim nosilcem in motnimi steklenimi zasloni bele barve. Nagačen jelen. Nekakšni obroči, prekriti s perjem. Na tleh pred stopniščem preproge z azijskimi motivi.

Prišla je – za sabo je vlekla kovček. Še vedno je nosila čipkasto ruto izpred dveh dni, za katero mi nikoli ni povedala, da ji toliko pomeni. Zavihek njenega ovratnika je krasil pisan naborek, ki sem ga že od prihoda občudoval.

»Pristaja Vam …«

Vedel sem, da bo še vedno jezna in da me bo prebadala s tistim namrščenim pogledom, ki mi ga je namenjala že včeraj. Ko je bila jezna, je bila neomajna – takrat sva se vikala – prenevarno bi bilo. Preveč bi si zaupala – preveč razkrila, preveč bi se obsojala.

»Pristaja Vam … naborek,« sem ji nakazal s prstom.

Zdelo se je, da jo je moja pripomba presenetila. Z dlanjo je sramežljivo pogladila kostim, da bi se prepričala, ali je naborek še vedno na njenem ovratniku. Ob spoznanju ji je postalo nerodno.

»Zares Vam pristaja …« sem ponovil, tokrat z upanjem, da bo vsaj kaj rekla. Sklonila se je k tlom in me opazovala izpod čela. Spremljala je vsak moj gib in si obenem zavezovala čevelj. Spet se je vzravnala. Še vedno ni odmaknila pogleda. Ogledovala me je previdno kot redko, nevarno zver, ki jo lahko vsak čas napade. Taka je bila, ko je bila jezna. Vse je enačila z grozo.

Nobene glasbe, nobenega pričakovanja, nobenih sveč. (Tako sem si namreč predstavljal odhod.) Skušal sem jo spraviti k pameti, a se ni bila pripravljena pogovarjati o ničemer.

»Vas peljem ali ne?! Samo povejte! Za Vas gre!«

»Kaj!? Parro! Tudi za Vas gre! Za Vaš ponos!« To je izrekla s takim prezirom. Njen obraz je postal prazen in zdelo se je, da mi je še bolj zamerila.

 

* * *

 

 

V avtu na poti proti Oeirasu me je ponovno napadla.

»Niste ljubosumni na vse tiste moške, ki bodo tam?«

»Ne … zaupam Vam.«

Ob izrečenem so se ji prelestno zalesketale oči in videti je bilo, da jo je ganilo. Zazrla se je skozi šipo in opazovala mogočne oleandre, ki so se šibili pod težo masivnih cvetov. Morda odrevenele palmovce. Osivele ceste.

Zapeljal sem v krožišče. Starinsko zidovje iz lizbonskega kamenja, znotraj obok in kovinske rešetke. Angleška trava. Starodavne oljke z vdolbenimi dupli, ki so grabežljivo hoteli napolniti iznakaženo praznino.

 

VENDE SE – FOR SALE 218 525 010

 

Rdeče črke – pametno!

Ko sem po ovinkih spregovoril o prelepi pokrajini, me je zelo resno pogledala. Lase je vrgla na drugo stran, da so se enakomerno posipavali na levo ramo. Za trenutek sem jo pogledal. Le za trenutek. Morda bi dopustila, da bi se razvlekel v ure, dneve, morda mesece. Morda bi jo to vzradostilo. Prepustil sem se mu, da ne bi šel v pozabo. Cesta. Glej na cesto! Govoril sem o pokrajini, za katero še do nedavnega nisem imel jasne predstave, kako sploh izgleda, zato sem lahko rekel, da je lepa. 

Namuznjeno me je ogledovala – lase je vrgla na levo stran. Mislil sem, da je razočarana ali vsaj presenečena.

»Uspelo Vam bo. Uspelo nama bo,« sem se hitro popravil.

»Skupaj sva.«

»Skupaj …« sem ponovil, ker nisem vedel, kaj natanko je mislila s tem. Spraševati pa je tudi nisem hotel. Verjetno je hotela ustaljenost. Ali vsaj zagotovilo z moje strani. Varnost. Ničesar ni več rekla – sklepal sem, da je bila zadovoljna, saj si je spela lase prav v tisto kito. Mislim, da je bila ribja kost, ali nekaj takega. Morda francoska kita. Počutil sem se počaščenega, ali kako se že temu reče … Pospešil sem, da bi pridobil še večje zaupanje – hotel sem jo fascinirati. Vsake toliko časa sem si upal zazreti se v njeno kito. Kljub hitrosti in razgibani cesti, ki nista dopuščali niti trenutka neprevidnosti. Kita – prameni žametnih, kostanjevih las, ki so se neobljudeno lesketali in drzno bohotili. Amalia. Cesta. Glej na cesto! Amalia. Ogledoval sem si jo na skrivaj – tako znana se mi je zdela. Nobene možnosti ni dopuščala več. Del mene je bila. Del moje snovi, ki jo bom na koncu prisiljen iztisniti iz sebe – in upati, da vse le ni bilo zaman. Ni me pogledala – hotela je, da jo gledam. Ob tem se je počutila pomembno. Zares rada sva molčala – molčanje sem enačil z blagoslovom – takrat so prišle na dan skrite namere, dovtipi o nepredstavljivem in puhaste, kopaste nakane, ki se razblinijo ob prvi izrečeni besedi. Zdaj vem, da je bilo pomembno, da sva takrat molčala. Ne bi bila več ista. Ne jaz. Ne ona. Ne midva. Midva prav gotovo ne.

Vklopil sem radio.

 

… Eye to eye,
So alive
We’re beautiful like diamonds in the sky

 

Shine bright like a diamond
Shine bright like a diamond …

 

Não faltaram queixas de muitos portugueses por terem passado por um Inverno frio e chuvoso, mas na verdade não têm muita razão para lamentos.

Humidade 87 %. Vento W 13 km/h. Parece 14°. Amanhã: NUBLADO. 

»Osmrtnice. Po težki bolezni je umrl Juan Miguel dos Santos Rodriguez, po domače Agostinhov Juan iz Montelavara pri Sintri. Pogreb bo v petek ob 17h na pokopališču pred Ingrejo de Nossa Senhora da Purificação. Pokojnik bo ležal v tamkajšnji mrliški vežici. Sorodniki naprošajo, naj se namesto cvetja darujejo prispevki za prenovo mestnih stavb.«

»Po težki bolezni je umrl Juan Miguel dos Santos Rodriguez, po domače Agostinhov Juan iz Montelavara pri Sintri. Pogreb bo v petek ob 17h na pokopališču pred Ingrejo de Nossa Senhora da Purificação. Pokojnik bo ležal v tamkajšnji mrliški vežici. Sorodniki naprošajo, naj se namesto cvetja darujejo prispevki za prenovo mestnih stavb.«

 

Bližala sva se … Drevesa so neutrudno poplesavala pred nama, se divje bohotila, nato ponižno sklanjala v vetru. Skoraj bi pokleknila pred nama in nam poljubljala tla. Vse se je začelo spreminjati, migotati in se raztapljati do nerazpoznavnosti.

Pred nama so se dvigale bordo stolpnice Palmeirasa. Sovpadale so s terenom, v katerega so bile vrinjene. Peljala sva se skozi drugo krožišče – steklena konstrukcija, trije vodometi in abstraktne, podolgovate skulpture rdeče in zelene barve. Modri znaki: enosmerna cesta, prehod za pešce. Asfalt brez ločnice prehaja v granitne kocke, s katerimi je tlakovana ozka in strma uličica. Na desni strani svetlo zelena stavba, na levi rdeča, skoraj rožnata. Robovi iz kamnitih plošč. Med stavbama napeta rjasta žica. Na njej oblačila. Majice, delavske tute, srajce, gate … C. Ronaldo – 7 – Manchester United. Vozila sva se počasi in si ogledovala skrite koridorje – nekakšne drobcene ulice, v katerih se igrajo otroci. Nogomet, ristanc, med dvema ognjema, bridž … C. Ronaldo – Number one.

Prepovedano ustavljanje in parkiranje.

Excepto cargas en descargas.

CHADA Saìda de viaturas.

»Najraje se vozim v tišini,« sem ji priznal, ker nisem več hotel molčati. Enostavno nisem več hotel. Bila sva namreč že blizu.

»Rad poslušam zvok motorja. Vse ti pove.«

Brezbrižno se namrdne, kot bi me hotela preslišati.

»Še najraje poslušam fado – Amalio Rodrigues. In osmrtnice.«

»Veste, zakaj?« Iz golega usmiljenja me je pogledala in nagubala čelo. Rada je nagubala čelo, ko je bila jezna.

»Dvakrat jih povedo.«

Spet se je obrnila k sebi in zazrla skozi šipo, kot bi me hotela s tem kaznovati za lepe besede, ki jih ponujam.

Krenem desno proti hribovitim ulicam Oeirasa. Pred nama zavije rdeča opelca. V njej robat moški z dvodnevno brado. Za trenutek se spogledava in nagneva na stran, da bi se bolje videla. Ne, ne poznava se.

Ustavil sem pred semaforjem.

»Amalia,« si nisem mogel kaj, da je ne bi ponovno ogovoril. Sunkovito se je obrnila – ni pričakovala mojega klica na takem mestu.

»Joelinho!« mi je šepnila previdno. Kot bi se mi hotela odkupiti za svoje ravnanje … Smrtno resen sem postal. Zgrabil sem jo za desno ramo in vrgel pogled na njena razgaljena stegna. Okrepil sem prijem. Nekaj trenutkov sva molčala in se negibno gledala. Ni vprašala, kaj želim od nje. Ni rekla, kaj bi mi rada povedala. Sploh ni več ničesar rekla.

»Naredite to!« sem ji skorajda zalajal v obraz.

»Bom.«

Spet sem speljal in se čez nekaj metrov bočno parkiral. Hotel sem nadaljevati, kar sem začel.

»Bom!« mi še enkrat ponovi, kar sama od sebe, medtem ko sem zatopljeno zrl v stransko ogledalo. Skoraj zakričala je. Moram priznati, da sem pričakoval drugačen odgovor. Bom. Če vi tako pravite … ali … Bom. Če bo tako najbolje.

»Bom, bom. Veste, da bom!« je ponavljala zavzeto. Strastno se mi je zakopala v naročje in mi sopla vsa slinasta okrog ust. Sklonila se je še niže. Občutil sem toplo sapo, kako me nežno boža po udu. Čez čas sem občutil toploto njene sline, ki je vztrajno pronicala skozi oblačila. Fak! Začutil sem jo na koži … Ničesar opolzkega ni bilo v tem občutku – ničesar, za kar bi oskrunil njeno telesnost. Kljub temu mi je začel ud nabrekati. S pestjo mi je začela udrihati po stegnih.

»Oprosti mi. Za tisto prej. Za to. Zares mi oprosti!«

»Ne jokaj.« Z dlanmi sem se ji zakopal v lase in ji namenil nekaj nežnosti.

Začel sem jo odrivati – počasi – po korakih, ki bi jih še lahko prenesla. Čutila je moj odpor in se čez čas začela sama od sebe uklanjati. Nisem je več hotel ob sebi, čeprav me je v tistem navdala s pomilovanjem. Takrat sem prvič začutil, da bi jo želel zavreči. Vsaj za kratek čas – dokler se ne bi pomirila. Nisem je poznal take. V trenutku sva šla vsaksebi, kot se ne bi nič zgodilo. Kot se ne bi poznala.
Nisva se pogovarjala. Zgolj predse sva zrla – ne očitajoče, ne premišljujoče, še zdolgočaseno ne.

»O čem razmišljaš?« me je zopet dregnila in pri tem nekajkrat smrknila z zavihanim noskom.

»Ah, k vragu s tem!«

Zleknjena sva sedela na spuščenih sedežih in zrla predse v odrinjene ulice za avtomobilom pred nama. Bilo je tiho in zasenčeno – zastrto z največjimi kumulusi.

»Daj, povej. Veš, da me zanima.«

»… kot otrok sem se zaljubil v učiteljico. Portugalščino je poučevala. Sedmi razred. Prekleti čas, kako beži! Takrat sem ravnokar prišel na Portugalsko.«

Vneta se je zdela. Spodvila je levo nogo pod zadnjico, se usedla nanjo in se v istem položaju obrnila k meni, kot bi pričakovala najhujše priznanje.

»Tako lepa se mi je zdela – in nisem videl ovire, da bi ji ne verjel, da me na skrivaj tudi ona ljubi. Iskal sem vsak drobcen dokaz, ki bi nakazoval njeno naklonjenost. Ljubeče besede, ritem njenega izdihavanja, potenje, ko se posveča moji nalogi. Ko je govorila, se mi je zdelo, da mi je na skrivaj poklanjala znamenja, jih pletla v zgodbo, sanje, fantazije, zasluženo uteho.«

Prisluškoval sem tišini in dovtipom, ki so mezeli proti nama z ulic hrupne popoldanske Lizbone. Veter je spal. Veter je spal! V Lizboni vedno rahlo vleče. (Danes ne.) Kadar sem ji pripovedoval o mladosti, je bila vselej navdušena. Osredotočena. Najraje me je prijela za roko in spremljala, kako govorim, kako se mi šibijo ustnice in trese glas. Takrat sem jo zares občutil.

»Vzljubil sem njeno neizrekljivost. Njene signale. Prisvojil sem si jih. Naredil stvarne. Potenciral sem jih. Na skrivaj čutil, domala otipal. Kdaj pa kdaj si me je dalj časa ogledovala in zdelo se mi je, da se ji zdim drugačen. Dolgo časa sem se nadejal, da počiva na meni s svojim pogledom.

V tistem je pograbila mojo roko in me začela nežno božati po dlaneh. Bilo je kot nekoč. Igrala sva se s prsti. Se privajala. Polaščala.

Nadaljeval sem s še večjo vnemo.

»A bila je učiteljica. In učiteljice se ne zaljubljajo v učence. … Nekoč pa sva po uri ostala sama v razredu. Pospravljal sem stvari, in po nekaj minutah je pristopila k meni. Nisem si ji upal zazreti oči. Vedeti je morala, da sem sanjaril o njej. Ves ta čas. Morala je videti moj pogled na njeno udomačeno telo. Njeno telo, ki je zraslo po mojem povelju. Kot bi ukazoval njeno stvaritev – od bokov, obraza, prsi, nog, ušesnih mečic, medenice, ust. Idealna je bila. In morala je vedeti, da se nekaj dogaja med nama. Strah me je bilo, da bo neposredna. Direktna. Neusmiljena. Da me bo s prizvokom tabuja nadrla, da ona pač ni opcija – učiteljice se ne zaljubljajo v učence. In da se bo zgražala nad mojo drznostjo. Bal sem se, da me bo zavrgla. Še bliže je pristopila, da sta se najini telesi skorajda dotikali. Samo stala je ob meni. Ničesar si nisva imela povedati. Gledala me je. Ah! Ogledovala si me je. Ves ta čas. Vem, da si me je. S težavo sem uspel preseči njena stegna, nato zapeljiv trebuh, ramena. Ostal sem na ramenih. Ne glej je v prsi! Parro! Ne! … Prsi. Fak! Tako tempirani sta se mi zdeli, vame namerjeni. Jezni. Zdaj zdaj bo počilo. Bum! Prerešetala me bo. Izpraznila šaržer na meni.

Počasi sem si upal lesti s pogledom navzgor. Suhljat vrat, brada, ozki ličnici, sočne ustnice, temni lasje. Spet dol – nos, nekaj puhastih kocin, na katere se scejajo nesramni žarki odslužene svetlobe nekega popoldanskega dne, ki bo za vedno odšel v pozabo. Oči. Naenkrat je zdrselo.

Spogledala sva se. 

Veliko časa je moralo preteči, preden sva vsak zase odmaknila pogled. Bilo je novo. Še neprehojeno in zato vzburljivo. Imelo me je, da bi jo poljubil, da bi se je dotaknil – tako vabljiva je bila videti. Takrat bi lahko storila karkoli. Prepustila bi se lahko. Ne!

Pustila mi je prosto pot. 

Zamahnila je z roko, naj grem in se pri tem pritajeno nasmehnila. Svobodo mi je dala. Zgolj to. In v tistem je zazvonil zvonec. Spreletelo me je. Udarno je pribijal in izkričal vse fantazije o njej. Nato sem zbežal – ničesar ji nisem vrnil v pozdrav. Ničesar. Tekel sem – to vem. Tekel sem v stranišče in jokal – neutolažljivo jokal. Nikoli več se nisva tako gledala.«

Za trenutek sva sklonjenih glav molčala.

»Sim …« je zavzdihnila naveličano – morda pa zgolj sočutno. O tem, da bo odpotovala v Švico, ni več govorila. Ničesar ni rekla, ni me poljubila, niti potožila se mi ni.

»Pomagali mi bodo.«

»Vse bo še dobro, Mally …«

Objela me je – močno, kot da me ne misli več izpustiti. Kot bi ravnokar našla, kar je neutrudno iskala. Pribežališče, prijatelja, znanca S svojo iskrenostjo me je razorožila. Razblinil sem se, stopil.

»Ne poznaš mojega naslova. Še številke ti nisem dal,« jo opomnim.

»Ne bom pisala. Bolje bo za naju, da ne veva drug za drugega. Ko pridem, pridem.«

»Drugače se še kdaj srečava. Mislim kmalu. A ne, da se? Ne?« sem jo še spodbudil.

Zdaj vem, kako odsotno je zvenel ta ne, kako suho, zamišljeno in hkrati pomirjujoče. Predvsem pa strašljivo zamolklo. Kot bi ga ujel v dolgo cev, jo na obeh straneh zaprl z dlanmi in čez čas na hitro izpustil, da se razleti.

»Sim,« je še rekla. Tako razvlečeno, tako pritrdilno in potegnjeno, da sem ji verjel.

Pomiril sem se.

»Vrata so zaklenjena. Čakaj, odprem ti jih.«

Z desno dlanjo se je prijela za prsi, da ji kostim in ruta ne bi vihrala med vstajanjem. Pograbila je kovček in skoraj že odšla.

»Pomagali mi bodo – Švicarji.«

»Veš, če ne, ga bom pa imel s kakšno drugo menino …«

Obstala je.

Napol v stoječem položaju – in nato naglo planila. Odšla je – stekla.

Za seboj je pustila plehast zvok vrat – iznakažen in silno prizanesljiv. Obenem odirajoč. Komaj sem čakal, da pojenja. Bolj razvlečen se mi je zdel kot sim ob njenem zavzdihu, ko sem zaključil pripoved o mladostni zaljubljenosti.

In na koncu kratek škljoc.

 

* * *

 

 

Spustil sem šipo avtomobila in prisluhnil uličnim zvokom. Dvignil sem naslonjalo sedeža, da bi se odpeljal, in nato vendarle še nekaj trenutkov postal. V glavi mi je odzvanjal njen dolgi sim. Prisluhnil sem ulici in hotel slišati še kakšno, mogoče bolj pomirjujočo besedo. Tu in tam so se razvneli plahi pogovori o vsakdanjih rečeh. Drill. Avtomatizem. Izrabljene besede. Puhlice. Njihova pogosta in nepristna raba sta izželi iz njih vsebinsko vrednost, ki so jo nekoč premogle.

Neki star moški se opoteka ob kandelabrih, ki omejujejo cestišče. Ah, Lizbončani … Zasuti so, obsedeni z življenjem. Uživači. Obdani s težo materije ter svoje neizrazitosti, ki jih omejuje, da se v tem okolju ne bi do popolnosti razcveteli. Vselej nasmejani. Predobri – dobričine. Pošteni. 

Tudi prejšnji pogovori so se počasi razblinili v osamo. Besede završijo in izdihnejo čas svojega spočetka. Človek si pa misli, da bodo same sebe preglasile, same sebe prerjovele, ko so izrečene. Ni tako. Nekje daleč izvisijo, brez fizičnih osnov. Nato se potuhnejo, kot bi ne bile nikoli zares izrečene. Nekje daleč stran se razpustijo in polotijo neba, da se lahko za vedno porazgubijo v njegovi brezmejnosti.

 

#tišina #občasnikrikiotrok #žiceinoblačila #asfaltingranitnaobroba #rdeča opelca #palmeiras #molčanje #cristianoronaldo #mogočnioleandri #prezir #kita #sim #tek #opotekanje #slinjenje #skomine #erekcija #brezvetrje #koža #pomilovanje #zavračanje #vesel #žalosten #obup #škljoc

 

PARRO! PARRO! PARRO!

 

#stranskoogledalo #levismernik #sklopka #prvaprestava #plin

O avtorju. Timotej Žvanut je rojen 1993 v Postojni. Farmacevt. V preteklosti je objavljal pesmi v literarni reviji Poetikon, trenutno pa se bolj posveča prozi.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Otok lutk

    Anja Radaljac

    četudi je obvodni pas, ki migeta v rumenkastorjavi sopari, samoten in prazen – niti za semeni brskajočih vrabcev niti netopirjev med eholociranjem ne zaznaš – se ne moreš otresti občutka, da vaju nekdo opazuje.

  • Junak

    Gabriele D'Annunzio

    Velike prapore svetega Gonselva so že prinesli na trg, kjer so od svoje teže lenobno plapolali v vetru. Nosili so jih možje herkulskih postav, zaripli v obraz in z vratovi, napetimi od napora, saj so z njimi izvajali razne akrobacije.

  • Iz hleva na cesto

    Aljaž Krivec

    Nekoč smo šli z družino na koline k mojim starim staršem. Preden smo se odpravili od doma, samega dejstva kolin nisem dojemal kot karkoli posebnega. Še en obisk pač.