Vseeno klovni

Sára Vybíralová

Kot otrok sem šminko preizkušala pri babici. Mama je ni uporabljala, babica pa – imela je poln jogurtov lonček črnih palčk, ki si jih zasukal in so ven prilezli taki nenavadni mehki, svetleče rdeči in rožnati pestiči. V ogledalu sem se sama sebi zdela kot lik iz španske operete – a preden sem šla iz kopalnice, sem si vse skrbno sprala in s toaletnim papirjem obrisala prstne odtise.  

Odrasla sem v prepričanju, da je ličenje nepotrebna nečimrnost. Kakšnih petnajst let pozneje sem si s podobnim občutkom krivde namazala ustnice na smrdljivem fakultetnem stranišču. Enako kot nekoč me je osupnilo, da zre iz ogledala vame neka druga oseba, kot sem je bila vajena, pri tem pa sem pomislila, da bi lahko ta oseba živela drugačno življenje. Od tistega trenutka si šminke z ustnic nisem več odstranila, nikoli. Usta imam namazana tudi, ko sem sama doma, in večinoma se povsem ne razgubi niti ponoči. Navadila sem se, da me moj fant noče poljubljati na ustnice in da moram, kadar pijem iz bele skodelice, rob takoj obrisati s prstom. Navadila sem se, da mi pogosteje laskajo tujci in da me mimoidoči moški gledajo kak trenutek dlje. Nikoli pa ne bi priznala, da si tega želim. Nekdo je rekel, da je šminka na ženski videti vulgarno, a klovni so vseeno namazani. 

Zadevo sva predelala tudi s psihoterapevtom. Hotela sem ga prehiteti, zato sem brž izjavila: seveda – za se šminko skrivam. Pohvalil me je in vprašal, kaj je torej za njo skrito. Za vsak primer sem z obiski pri njem zaključila.  

Pozneje sem o obsedenosti s šminko napisala kratko zgodbo. Kot po navadi sem z vsem pretiravala in vse po klovnovsko razgaljala, pri čemer sem lastne pregrehe, da bi se zavarovala, pripisala fiktivnemu liku. Ženska v kratki zgodbi dela v propadajoči vrtni restavraciji, njeni lastniki jo nadlegujejo, ona pa preostanek ponosa trmasto izkazuje z vedno novimi sloji šminke. Pravzaprav naj bi zgodba govorila o nečem povsem drugem: naglo in brezplodno mazanje ustnic je bil stranski motiv, ki naj bi v bralcu vzbudil ogorčenje in sočutje. Vendar sem precej zvesto izhajala iz lastne izkušnje. 

Kratke zgodbe mi je čez čas izdala neka založba, toda urednik tiste o šminki ni želel vključiti. Knjiga je – v ozkem krogu literarnih interesentov – vzbudila manjše vznemirjenje, saj je oblikovalec za naslovni motiv njene grafične podobe izbral žensko spolovilo. Kar me je strašno presenetilo. Ko sem dobila osnutek ovitka v PDF-ju in sem poklopila zaslon, da mi v kavarni ne bi mogel nihče gledati vanj, me ni toliko šokirala sama podoba (datoteko sem odprla šele pozneje), kakor korespondenca med oblikovalcem in urednikom, ki se je, bržkone pomotoma, pojavila pred mojimi očmi. Oblikovalec, gospod P., si je na podlagi prebranega o meni izdelal neko predstavo, iz katere je potegnil določene zaključke. Toda ženska, ki si jo je predstavljal on, je bila pravo nasprotje tega, kar sem o sebi mislila sama. Njegova Sára je bila ekstravertirana študentka s poceni računalnikom; imela je kopico dejanskih in potencialnih ljubimcev, »svoje moške« pa je nenehno vznemirjala in zapeljevala. Moja Sára pa je bila skromna, plaha in samotarska. »Izziva z vinsko rdečo šminko,« je pisal gospod P., jaz pa sem premišljevala, kako lahko ve za mojo šminko, če se pa nikoli nisva videla.

Ustnice menda simbolizirajo vagino, sem kot otrok brala v nekem psihološkem priročniku. Ne takrat ne pozneje nisem mogla dojeti, kakšna je podobnost med obema organoma. Vse skupaj je v meni pustilo mešane občutke.  

Potem pa sem se spomnila, da se mi je nekaj podobnega že zgodilo. Bilo je nekaj let pred tem. Takrat sem delala v Šampanji na trgatvi. Vsako popoldne sem se v skupnem bivališču kot drugi delavci stuširala in si preoblekla tisto neznansko umazano delovno obleko. In dodala še lasten ritual: našminkala sem si ustnice. Neko popoldne sta me Denis in Luc, možakarja iz vasi, ki sta nadzorovala potek trgatve in sta v mikrokozmosu sezonskih delavcev torej zasedala pomemben položaj, povabila na ogled proizvodnje. Hodili smo po kleteh, Denis z naželejanim ježkom in Luc s svetlečimi čevlji in predirnimi očmi sta mi v kozarček nalivala šampanjec – sebi dvakrat toliko. Ko smo se ga nalezli, sta začela spraševati, če imam fanta. In potem, kateremu od njiju bi bila rada všeč. V tisti vlažni, topli kleti. Za koga imaš to šminko, sta silila vame. Tukaj v kleti? Za koga? Kar tako, sem hotela reči in vprašati, zakaj pa ima potem Luc take svetleče čevlje, vendar sem se počutila, kot bi me nekdo dobil na laži. Zato nisem rekla ničesar in pustila, da se je njuno sluzavo nadlegovanje cedilo po meni kot kletvica, ki si jo malo tudi zaslužim. S prstom sem obrisala rob kozarca. 

 

Prevedla Diana Pungeršič

 

Tekst je del uredniške izmenjave s češko revijo Psí víno

O avtorju. Sára Vybíralová (1986) je diplomirala iz francoščine in zgodovine na Filozofski fakulteti Karlove univerze v Pragi, kjer je trenutno doktorska študentka. Dela kot lektorica in prevajalka iz francoščine. Pesmi in kratko prozo je objavljala revijalno; leta 2015 je izdala kratkoprozni prvenec Sprožilec (Spoušť).

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Poročna obleka

    Mirko Božić

    Poročna obleka je obleka, ki jo ženske nosijo na poročni dan. V najboljšem primeru jo oblečejo samo enkrat. Vedno več pa je primerov, ko to ne velja, … →

  • Kosec

    Renata Šribar

    Pred hišo, ki je spominjala na manjšo haciendo, se je zaustavila skupina ljudi. Ela jih je pozdravila in postala pred vrati.   »Čau, saj si prava pocestnica, ups, … →

  • Središče za psihično skrbstvo in šolstvo

    Miroslav Pech

    Zdaj se moram voziti v čisto drug kraj. Začel sem hoditi na drugo poklicno šolo. Zadnjega pol leta sem bil doma. To lagodje že počasi pogrešam. Na … →

Izdelava: Pika vejica