Pust

Anja Mugerli

Vzdolž ceste do mene prinese zvonjenje kravjih zvoncev, in še preden se utegnem umakniti med hiše, se znajdem sredi njih. Odeti v ovčje kožuhe, z zvonci okrog pasu, ki ob njihovem divjanju bučno zvonijo, z zavitimi rogovi na glavi in pisanimi trakovi, ki kot krilo objemajo njihove noge in nemirno trepetajo v mrzlem februarskem zraku. Kako sem lahko pozabil, da je pust? Začnem se potiti, kovček v moji roki postane težak. Obstojim čisto pri miru, upajoč, da me bodo zaobšli, a nenadoma sem ujet sredi njihovega divjega plesa. Velike oči strmijo vame izpod kožuha, a najhujši je dolg rdeč jezik, ki moli iz reže za usta in za katerega se mi zdi, da me skuša ošvrkniti kot bič. Ko ne zdržim več, se poženem naprej. S kovčkom pred sabo si kot s ščitom utrem pot. S telesom trčim obnje, na licu čutim dotik kožuha in za hip se mi zdi skoraj mehak. Ne pustim se pretentati. Tečem, kolikor hitro me nesejo noge, tečem kot takrat, ko sem imel sedem let, tečem proti domu, ki ga ni več in za katerega nisem več prepričan, ali je kdaj sploh tam bil.

 

V mojem otroštvu sva bila moj oče in jaz kot brata. Nikoli ga nisem klical oče, temveč vedno po njegovem imenu: Saša. Mati me je skušala tega odvaditi. Nisem razumel, zakaj. Očeje bil nekdo, ki je delil ukaze in kaznoval, tako kot so to počeli očetje mojih prijateljev. Saša me ni nikoli kaznoval, pa naj sem naredil še tako veliko neumnost. Bil je za tri, celo štiri mene, a večji otrok kot jaz. Skupaj sva se skrivala pred materjo v garaži ali na sosedovem seniku, dokler se ni dan prevesil v večer, in se pri tem neznansko zabavala. Potikala sva se po gozdu, si iz leskovih vej naredila sablje in se igrala, da sva viteza. Pozno zvečer se je pritihotapil v mojo sobo, kjer sem mu bral knjige ali pa sva se šla kakšno igro, dokler naju ni izdal smeh in je v sobo prišla mati. Jaz sem moral v posteljo, Saša pa je z nagajivim nasmeškom odšel iz moje sobe. Skozi steno sem prisluškoval njegovemu gibanju v dnevni sobi, kjer si je vsak večer postlal na kavču. Da ni spal v isti sobi kot mati, se mi kot otroku ni zdelo nič čudnega. O tem sem se začel spraševati šele pozneje, ko sem se začel zavedati drugačnih odtenkov, ki jih nosi življenje. Pravega odgovora nisem nikoli dobil. Tudi če bi ga vprašal, mi Saša ne bi znal odgovoriti; iz njegovih ust je sem ter tja prišel kakšen kratek stavek, kaj več pa ne. Matere si nikoli nisem drznil povprašati o tem. Vedel pa sem, da je moral Saša vsaj enkrat prespati v materini sobi, da sem na svet lahko prišel jaz.

 

Hiša mojega otroštva je kot na novo oblečena. Naoknice so zdaj zelene, balkon je okrašen s cvetlicami. Odkar mojih staršev ni več, v njej živi materina sorodnica s svojo družino. Med mojim obiskom mi prijazno odstopi zadnjo sobico, ki jo je mati uporabljala za šivanje. V njej je zdaj ozka postelja. Na skrinjo pod oknom odložim svoj kovček. S sabo sem prinesel le par oblek. V kovčku so tudi paketi, ki mi jih je Saša pošiljal: eden za vsako leto, odkar nisem več živel doma. Okno je tik nad streho garaže, ki je taka, kot jo imam v spominu. Zid, ki gleda na vzhod, stran od hiše, je še vedno počrnel od ognja.

Na hišna vrata nekdo trka in po zvokih spoznam, da so prišli pusti, ki po hišah nabirajo darove. Moj strah je smešen. Na steni šele zdaj opazim malo zrcalo, podobno tistemu, ki ga je Saša postavil predse, ko se je bril. V njem ujamem svoj obraz. Smešen si, si rečem s simpatijo. Tla se tresejo pod težkimi koraki. Zvoki, ki jih nosi skozi zaprta vrata, so kot iz nekega drugega sveta. Moj pogled zbeži k skrinji pod oknom. Strah me skrči na velikost sedemletnika. Pomislim, da bi odprl pokrov in se stlačil v notranjost, v temo, na varno. Nekaj drobnega se zakotali po tleh, nato vse potihne. Skozi zaprto šipo slišim, kako se glasovi oddaljujejo. Še preden bi jih lahko ugledal na vogalu, se obrnem stran od okna in spet srečam svoj pogled v zrcalu. Smešen si, si rečem skoraj z gnusom. Ko končno odprem vrata svoje sobe, na tleh najdem orehova jedrca.

 

Saša je bil vaški norec. Najbolj prijazni v vasi so se mu vedno, ko so ga srečali na cesti, nasmihali; najbolj hudobni so si zanj izmišljali hudobije. V naši vasi je bila navada, da so fante, ki še niso bili del fantovščine, oprali, če so jih po večernem zvonjenju našli na cesti. To je pomenilo, da so fanta v dveh ali treh zgrabili in potisnili v korito na vaškem trgu. Ne vem, kdo si je izmislil, da bi nekoč to naredili tudi Sašu. Čeprav nisem bil zraven, so se po pripovedovanju v meni sestavile podobe, ki jih lahko vidim še danes: štirje so bili potrebni, da so ga zgrabili, kajti Saša je bil velik. Dva sta nanj zlila dve koriti mrzle vode – bil je november – potem pa so ga prijeli in mu glavo potopili v tretje korito. Po vasi so se razlegali Saševi kriki. Tisto noč mu je mati dovolila, da je spal v moji sobi, na žimnici, ki sva jo položila na tla.

 

»Ničesar se nisva dotikala,« mi reče sorodnica, ko omenim, da bi si rad ogledal garažo. Odprem vrata in vstopim v Sašev svet. Na stenah druga poleg druge visijo maske, vsaka drugačna. Delovna miza stoji ob počrneli steni. Na njej so lično zložena dleta. V kotu na tleh leži kupček ostružkov, kot bi bil Saša še pred kratkim tu.

 

Edini čas v letu, ko so se do Saša vsi vedli drugače, je bil pust. Za vse člane fantovščine je izdelal maske, vsako leto nove. Že novembra so hodili k njemu in mu povedali svoje želje. Decembra, ko so dnevi postali kratki, se je lotil dela. Začel je zgodaj zjutraj in končal šele pozno zvečer. Medtem ko je delal, je bilo, kot da je pozabil name. Pod njegovimi velikimi dlanmi so druga za drugo nastajale maske. Ob pogledu nanje me je spreletaval srh. Vsaka se mi je zdela strašnejša od prejšnje. Veliko pozneje, ko sem odrasel, sem pomislil, ali so bile maske morda odsev tistega, kar je Saša videl v svoji glavi in česar mi nikoli ni mogel pokazati.Kot otrok pa sem se garaže izogibal v velikem loku. Saša je v tistih treh mesecih postal zame tujec, in če bi mi mati takrat rekla, naj ga kličem oče in ne Saša, bi ji najverjetneje ustregel. Na moje presenečenje so se člani fantovščine do njega začeli obnašati drugače. Nič več »Saša je šema naša«. Namesto krohotanja so z njim govorili normalno, ga trepljali po ramenih, mu natočili kozarček in ga posedli medse. Potem je vedno prišla skozi vrata mati in Sašu vzela kozarec iz rok. »Bedaki, kaj ne veste, kaj mu naredi alkohol?«

Čeprav je bilo to proti pravilom, saj je bil Saša z materjo poročen, so ga sprejeli v fantovščino. Nikoli ne bom pozabil dne, ko so ta grdi pridrveli na šolsko dvorišče in nas začeli preganjati po njem. Vreščanje se je odbijalo od zidov in me oglušilo, medtem ko sem sam od groze onemel. Zvonjenje mi je sledilo, kot bi bili kravji zvonci pripeti name, in v trenutku, ko sem hotel planiti skozi vrata v notranjost šole, so se me okrog trebuha oklenile močne roke. Iz grla se mi je iztrgal takšen krik, da sem čutil vibriranje glasilk v grlu. Moje srce je bilo kot nakovalo. Roke so se pred mojimi očmi spremenile v šape. Za vrat mi je dihala pošast iz nekega drugega prostora in časa in čutil sem, kako me vleče s sabo v davno preteklost, od koder se ne bom mogel več vrniti. Skušal sem se osvoboditi, ko sem prepoznal roke. Pogrizeni nohti in drobne ranice na hrbtišču dlani bi prepoznal kadarkoli. »Saša, spusti me. Izgini stran. Nočem te več videt!« In potem sem tekel, kot bi mi šlo za življenje.

 

S stene snamem eno izmed mask in jo podržim v dlaneh. Samo maska je, si prigovarjam, predmet, stvar, nič. A zakaj potem čutim to utripanje pod prsti? Prostor okrog mene se oži in spomin me stiska za goltanec. Če zaprem oči, lahko vidim Saša v kožuhu in z leseno masko na obrazu. Jezik mu divje opleta, medtem ko skače po vaškem trgu – kot norec. V nekakšnem transu se zlije z ostalimi pusti in pleše divji ples. Kdorkoli bi ga pogledal, bi mislil, da je le eden izmed njih, nekdo, ki je končno našel svoj prostor pod soncem, a če natančno pogledam v vdolbine njegove maske, lahko prepoznam njegove bledomodre oči. Ni le eden izmed njih – Saša je, tisti, ki ne zmore sestaviti daljše povedi skupaj, zaradi česar ga nihče ne jemlje resno, in ki si med kosilom pomaže srajco, da mu jo mora mati sleči kot otroku. Sram zaradi njega me je opekel kot ogenj. Medtem ko sem sedel na vzpetini nad vasjo in opazoval, kako se je s trga, kjer so zažgali pusta, v nebo vrtinčil temnosiv dim, sem si prisegel, da ga nikoli v življenju ne bom poklical oče. Saša je šema naša.

 

Maska mi pade iz rok in s topotom pristane na tleh. Pustim jo tam in se ozrem na zid pred sabo. S prsti podrgnem po hrapavi površini, počrneli od dima, in si predstavljam, kako jo kot rdeči jezik oblizuje ogenj.

 

Vsak fant v naši vasi je komaj čakal, da ga sprejmejo v fantovščino. Med odmori so si sošolci pripovedovali najbolj grozne zgodbe o tem, kako poteka sprejem: kako si moraš roke in obraz podrgniti s kravjim drekom ali kako moraš noč prespati v skalnati votlini, ki je bila od vasi oddaljena kakšno uro hoda. Mene ni nič od tega plašilo tako kot dejstvo, da si bom moral na obraz natakniti eno izmed Saševih mask z ostrimi zobmi in dolgimi rogovi. Vsak novi član fantovščine je bil najprej ta grd – pust, našemljen v najstrašnejšo masko. Ko sem jih dopolnil šestnajst, so mi na prvo nedeljo v novem letu na prsi pripeli cvetlico, s katero sem moral ves dan hoditi po vasi, tako da so lahko vsi videli, da bom sprejet v fantovščino. Pustil sem, da so me vaščani trepljali po ramenih, in sprejemal čestitke vaščank. Medtem ko mi je neka ženska v roke potisnila kos pogače, zavite v kuhinjsko krpo, sem se boril s solzami. Bil sem kot mala žival, ki se v podzemnih rovih neutrudno bori, da bi našla izhod. Pred drugimi sem se pretvarjal, da mi je vseeno. Ko je Saša potrkal na vrata moje sobe, sem jih zaklenil in ga nisem spustil not. Saša je šema naša. Sovražil sem ga, sovražil sem njegove maske in sovražil sem samega sebe, ker sem bil njegov sin. Teden dni pred debelim četrtkom sem na koncu rova ugledal svetlobo in z njo rešitev.

Najnujnejše sem spakiral v nahrbtnik in se sredi noči odtihotapil iz sobe. Saša je nemirno zasmrčal, ko sem stopil mimo njegovega kavča, kot bi me hotel posvariti, naj tega ne storim. Dračje sem nabral že prejšnji dan in ga skril v grmovju, nekoliko stran od hiše. Na tleh poleg garaže sem vejice previdno zložil drugo na drugo in podnje podložil papir, da bi se hitreje vnelo. Mrzel zrak mi je silil za ovratnik, ko sem iz garaže drugo za drugo nosil maske. Ko so bile vse na kupu, sem skušal zanetiti ogenj. Zlomljene vžigalice so deževale na tla in jaz nisem več prenesel pogleda na maske pred sabo. Ko se je prvič pokadilo, sem si oddahnil. Ne da bi se obiral, sem pograbil nahrbtnik in zbežal. Izmenično sem hodil in tekel, in ko sem prispel do votline, se je na nebu pokazal prvi svit. Nahrbtnik sem si podložil pod glavo in potonil v nemiren spanec, v katerem se mi je sanjalo o maskah in požaru in Sašu. Zjutraj so sanjske podobe zbledele in nad mano se je razjasnilo nebo s hladnim zimskim soncem. Dvignil sem se na otrple noge, ne da bi vedel, kam naj grem. Moj načrt ni segel dlje od votline. Obiral sem se tako dolgo, da se je sonce spustilo na drugo stran neba, potem sem se odpravil proti domu, a ne po cesti, temveč po gozdni poti. Med nadležnim ptičjim ščebetanjem v krošnjah sem si izmišljal najbolj neverjetne zgodbice, ki bi jih doma lahko serviral kot na krožniku, a bližje, kot sem prihajal, bolj so v moji glavi zvenele neumno, dokler nisem vsega skupaj opustil in se odločil, da bom pojedel, kar sem skuhal. V misli so mi tedaj vdrli obrazi članov fantovščine. Kaj bodo naredili, ko bodo izvedeli, kaj sem storil? Kdor je ravnal proti fantovščini, je bil iz nje izločen. Nikoli ne bom smel vstopiti vanjo. Obupan sem obstal sredi poti, ne da bi slišal korake, ki so mi prihajali naproti. Zagledal sem ga, šele ko je stal pred mano. Saša ni rekel ničesar, a še nikoli mi ni povedal toliko kot takrat. Prvič sem opazil njegov postarani obraz, gube, ki so se mu naredile okrog oči in ust, njegove razmršene posivele lase. S svojim bledim pogledom je kot z dletom dolbel vame in iz moje notranjosti je na površje mezelo spoznanje.

 

»Se boš letos priključil sprevodu?« Sorodničin mož obstoji na pragu garaže. Izza njegovih ramen v notranjost polzi zunanja svetloba, medtem ko njegovo obličje ostaja v mraku. Za trenutek bi lahko pomislil, da na vratih stoji Saša. »Saj se še nisi oženil ali se motim?« »Nisem,« rečem. »Sam sem.« Dlan odlepim od počrnele stene in moški stopi naprej. »Tvoja mati ni hotela nikoli povedati, kaj se je zgodilo z garažo. Edino, kar je rekla, je bilo, da je prišlo do nesreče.« Odprem usta, da bi spregovoril, priznal, kaj sem storil, ko od nekod do mene prijadra Sašev obraz, ne ostarel, kot sem ga videl na zadnje, temveč mlad, kot se ga spomnim iz svojega otroštva. Kotički ustnic se mu vihajo navzgor in v bledomodrih očeh je luč. »Na dvorišču smo zanetili kres. Veter je naredil svoje. Ogenj je zajel garažo, a na srečo so sosedje pravočasno ukrepali, preden bi pogorela do tal ali pa bi se zgodilo še kaj hujšega.« S tal poberem masko in jo obesim nazaj na njeno mesto. »Si boš izbral katero od teh?« vpraša. Odkimam. »Ne, naredil bom svojo.«

Iz kovčka vzamem Saševe pakete in iz papirnatih ovojev na plano drugega za drugim vlečem predmete: koščke filca, šopke pisanih trakov iz krep papirja, krpe blaga, z vrvico povezane ovčje kožuhe, kos hrastovega lesa, dleta, nekaj kosov usnja … Položim jih na skrinjo v sobi in takole razpostavljeni končno dobijo smisel. Potem vse skupaj prenesem v garažo in stvari položim na delovno mizo. Na kos lesa izrišem oči, nos in usta. Dleto mi nerodno zdrsne iz roke. Nimam pojma, kako naj se lotim. Ozrem se k maskam, ki s črne stene strmijo nazaj vame. Zdi se mi, da lahko v vsaki prepoznam Saševe bledomodre oči. Ko zamižim, ga vidim pred sabo. Na njegov zamišljeni obraz pada zunanja svetloba in njegova desnica se z vajenim gibom premika navzdol, ko potegne z dletom. V svojih dlaneh začutim rahlo utripanje, in preden bi poniknilo, začnem. Potegi so najprej trdi, a postopno čutim, kako les pod mojimi dlanmi postaja vse mehkejši. Na sredini nastaja nekaj podobnega nosu, zgoraj ožjemu, spodaj širšemu in trikotne oblike. Čas mineva, ne da bi se ga zavedal, merijo ga le še ostružki, ki dežujejo na tla. Prepustim se ritmičnim gibom, ki niso moji, ampak Saševi. Le kako bi lahko sicer vedel, kako naj na maski izrežem odprtino za usta in oči? In da moram na notranjo stran maske pritrditi blago, sicer mi bo les poškodoval kožo na obrazu? In kako naj izdolbem zadnji del maske, najtežji del od vseh? Na vrh glave pritrdim ovčji kožuh, na katerega prilepim ušesa iz filca. Masko pobarvam z rdečo barvo, oči in usta obrobim s črno in obličje pred mano oživi. V režo za usta prilepim koničaste zobe in dolg usnjen jezik. Videti je strašna, a kljub temu do nje začutim nekakšno naklonjenost. Z dlanjo pobožam dolgi jezik – mehko usnje, ki se vije čez rob mize.

Iz barvnih trakov si izdelam spodnji del kostuma, brezrokavnik iz kožuhovine pa mi posodi sorodničin mož. »Odkar sem se poročil, je ležal v škatli na omari,« mi pove. Pogled mu obstane na moji maski. »Ni slaba. Vidi se, da si njegov sin.« Ne vem, kako je nastala, edino, kar vem, je, da sem vanjo prelil del sebe. Svoj najslabši ali najboljši del?

Na dvorišču me čakajo fantje, odeti v kožuhovino in pisane trakove, medtem ko svoje maske držijo pod roko. Eden izmed njih mi pokloni darilo: par zavitih rogov, ki jih pritrdim na vrh maske.

Zvonjenje spremlja naš sprevod skozi vas. Trakovi trepetajo okrog mojih nog. Svojo masko držim z obema rokama in korakam zadnji v vrsti. Ko zaobidemo zadnjo hišo, spoznam, kam gremo.

V vlažni votlini zakurimo ogenj. Ko se razplamti, fantje okrog mene sklenejo krog in na skalah zaplešejo njihove sence. Stojim tako blizu plamenov, da lahko čutim njihovo vročino. Fantje si na glave nadenejo maske in njihovi obrazi izginejo. Eden izmed njih stopi predme in mi iz rok vzame masko. Ko jo dvigne v zrak, je njena senca na skali videti ogromna. Posadi mi jo na glavo. Sprva me zajame dušeča tema, potem skozi vdolbine za oči spet ujamem prizor pred sabo: plamene, ki se dvigujejo v zrak, in iskre, ki padajo na tla, in sence na stenah okrog nas. Fant pred mano se zasuka, upogne svoje telo pod čudnim kotom in potem iznenada začne svoj ples. Hip pozneje se mu pridružijo še ostali. Zvonjenje njihovih zvoncev se od skale odbija vame. Odlepim se od tal, naredim nekaj korakov in poskušam posnemati njihove gibe. Na sebi čutim težo maske in vsakič, ko stopim naprej, me zvonci potegnejo za sabo. A po začetnem odporu nekaj začutim. Moji koraki najdejo ritem. Kar se mi je nekoč zdelo kot skakanje, zdaj prepoznam kot skupek gibov, ki se sestavljajo celoto. Zrak okrog mene trepeta od vročine in hrupa in jaz zapadem v nekakšen trans. Plešem sredi votline – plešem sredi svojega lastnega strahu. Saša je z mano.

O avtorju. Anja Mugerli se ukvarja s pisanjem proze, veliko bere in vmes lektorira. Zaključila je študij slovenistike in podiplomski študij kreativnega pisanja. Prozo objavlja v večini slovenskih literarnih revij, nekaj  zgodb pa je prevedenih v srbščino in makedonščino. Preizkusila sem je tudi v pisanju dramskih besedil in leta 2011 ter 2013 za svoji besedili prejela drugo nagrado na mednarodnem natečaju Castello di Duino … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Rdeča kapica in Ljudožerka

    Arjan Pregl

    Dve kratki (kratki?) zgodbi

  • Furra vieneze

    Nejc Rožman Ivančič

    Ko sem prišla, še ni bilo mraz. Jesen je bila. Bilo je prijetno. Zdaj se zima že predolgo vleče. Komaj čakam na pomlad. Spomladi bi lahko prišla mama na obisk. Takrat bo topleje in dan bo daljši. Ostala bi tri tedne. Vse bi ji pokazala. Bratranec pravi, da bi naju lahko peljal na Dunaj, če bi mu prispevala za bencin. Šli bi zgodaj zjutraj in zvečer bi se vrnili, če bom dobila prost dan v službi.

  • Sonca in sonca

    Vesna Lemaić

    V nogavicah smo stopile na skupinski hodnik. Na obeh straneh so se vrstila vrata s predpražniki, polnimi čevljev, ki so na prvi pogled dajali vtis, kot da so se za praznike vsi vrnili domov.