Longitudinalno

Ivan Antić

Zelo sem nagnjen k temu, saj mi včasih trebuh
nenadoma zadrhti, podobno kot kadar me zvije jok.

Thomas Mann

 

 

I.

 

Spričo napake na zidu, nekega neznatnega odstopanja, sem se v trenutku povrnil v stanje naravnosti, v kakršnem nisem bil že dneve. Ko sem šel mimo rumenkaste hiše − na kateri se je odluščil del ometa −, mi je odleglo, dobro pomnim. Hiša je bila stara, in to bi lahko bil zadosten razlog. Čeprav je, upoštevaje dejstvo, da v tem delu mesta poskrbijo za take zadeve, takale dotrajanost, ki bije v oči slehernega, tudi najneznatnejšega opazovalca, vendarle presenečala. Ampak meni je dobro delo. Tedaj se je v meni nekaj razpočilo. Nekaj, kar sem že lep čas nosil v sebi. Zato se niti nisem začudil (naslednjega dne pred zajtrkom, vzpenjaje se na prste, da bi dosegel čajne skodelice na najvišji polici) nad popolnoma spremenjenim odzivom na še eno v vrsti istočasnosti, ki so mi rahljale živce ves čas tega kratkega, a intenzivnega obdobja. Namreč, ko sem umikal visoke vinske kozarce, ki so mi bili v napoto, so se ti nehote dotaknili, z dotikom pa povzročili znan in ljub mi zvok. Nekaj sekund prej je zazvonilo jutranjico nedaleč stran. Zvenenje kozarcev – to bi lahko vsakdo zaznal – ni bilo neskladno z zvonjenjem zvonov. Sicer že nekaj let živim v tem stanovanju tik zraven klinike. Klinika v resnici objema stavbo, skupaj s prostranim dvoriščem, na katero vsak dan zrem. Za mojim hrbtom onstran zidu brez oken ležijo ljudje različnega spola, starosti, izvora in gmotnega položaja: nekateri preskrbljeni, drugi ubogi. Zatorej pogosto sploh ne opazim, da slišim sirene, ker sem za to že otopel, drugič pa sem nanje pozoren, ko ni treba.

Tistega večera sem se počutil uspavanega, a ne tako zelo, da se vendarle ne bi mogel odločiti, da se odpravim ven in grem med ljudi – kot se je dogajalo pred nekaj leti. Takrat se mi še ni hotelo izplavati iz tega stanja, prepuščal sem se mu, prepadno toneč, ves medleč. Vabila me je zaspanost, udje so šibeli, plaval sem naravnost v sen. Zdajle pa – nisem mogel verjeti, s kakšno lahkoto sem bil gladko odločen oditi. (Ne bi se začudil, če bi se to ponovilo!) Kot da je pri tem še posebej štel moj občutek, da se tam ne bom – kakor po navadi – začutil kaj prida iztirjenega. Nasprotno, zdelo se mi je, sila nenavadno, da bi se zunaj utegnil počutiti enako udobno. Morala je biti hudo vabljiva ta slutnja, kot kakšna krotka, ljubka skušnjava, in sem se zares odpravil. Kdaj prej je bilo, na kratko, popolnoma drugače, mi je pa vseeno, kadar sem se že znašel med ljudmi, vso reč uspelo premagati. Zdaj teh zagat ni bilo, kot da mi je postalo vseeno, kot da sem postal bolj ravnodušen do svojega odpadlega léva in se lahko prosto in enakopravno gibljem v gneči, brez bojazni, da me bo kaj zvrtinčilo in prebodlo.

Na koncertu je nekaj vrst pred menoj sedel starejši gospod v – dasi ohranjenem, neponošenem – vendarle staromodnem sivem suknjiču. V nasprotju z ostalim poslušalstvom ni sedel pri miru, stegoval se je, zvijal, v čemer sem takoj sprevidel neko posebno občutljivost za čare glasbe in kar sem v sebi potihoma občudoval. Ni res, da me ni prešinilo, da bi se premikanje njegovega telesa, glave, to raznoliko razvejano trzanje, ostalim utegnilo zazdeti vsaj ekstravagantno. Način, kako je bil oblečen, pa tudi njegovi skrbno počesani sivi lasje so potrjevali vtis, ki je bil temu ravno nasproten, in sicer da je pred menoj spodoben, ugleden mož, še zdaleč ne nekdo, ki bi se vse življenje posvečal ustvarjanju prvega vtisa, izzival škandale, delal scene in podobno. Njegov uglajeni videz, kar si zlahka opazil tudi gledajoč ga izza hrbta, je torej ublažil vtis, ki ga je spodbudil njegov nenavadni način poslušanja glasbe – svojevrstno sodelovanje v njej– s telesom. Podoba je bila, da mora biti eden od prijateljev in kolegov pred kratkim preminulega skladatelja, čigar dela so tisti večer izvajali v njegovo počastitev. Nekdo, ki je bil vse življenje najtesneje povezan s to in tako glasbo in jo je najverjetneje tudi sam ustvarjal. In kako to, da sivi lasje doletijo tudi velike eksperimentatorje, bi se lahko človek (z nekakšnim upravičenim pomislekom) vprašal.

Odločilna zame je bila misel, da so se stvari korenito spremenile. Da danes, na začetku novega tisočletja, nekdo pasaže atonalne glasbe doživlja kot najslajše žvrgolenje ptic, kot melodičnost, ki nosi v sebi skrivnost slehernega optimizma in vitalizma. Kajti natanko taki so bili njegovi gibi. Izražali so vznesenost duše, ki uživa v najslovesnejših lepotah glasbe. Ki budno, ne da bi ji napetost za hip popustila, spremlja vse valove, nežno prižeta tik ob hrbet glasbenega trenutka, ki skupaj z nami stremik prihodnosti, te dozdevno nove sedanjosti. In kako je sploh mogoče, da je tisto, kar je v prvi polovici dvajsetega stoletja imelo opraviti z anksioznostjo, s tesnobo, zdaj, približno sto let kasneje, za nekega starca postalo vrhunska melodičnost? Da zdaj tisti krči in trzljaji demonične atonalnosti nekemu starcu, ki se bo kmalu preselil na oni svet, zvenijo kot rajske arije? Ta vtis me je najbolj prevzel, vtis, da zgodovinskost umetnosti ni zgolj nekaj, o čemer nas prepričujejo teorije vseh umetniških zvrsti, temveč nekaj, kar je enako otipljivo kot osivelost las tega starega – kakor smo predvidevali – skladatelja, kot naključni dotiki njegove rame z ramo soproge, ki je sedela na njegovi desni (nepremična), ko se mu je v zanosu vendarle porušila koordinacija gibov.

Kasneje, po prvem delu koncerta, sem po naključju (res nehote) slišal pogovor dveh obiskovalcev. Očitno sta moža poznala. Ugotavljala sta, z zaskrbljenostjo na obrazu, zmigovaje z rameni –, da so se tiki pri njunem prijatelju razpasli, da se to kaže že v obupni obliki. Grozljivi, celo.

 

 

 

II.

 

Tiki?

Šele tedaj sem doumel, da so tisto pač tiki. Toda kakšna dovršenost v tem. Kakšen perfekcionizem v gibanju teh trzajev, kakšna natančna mera gibkosti in sozvočja s sleherno glasbeno frazo. Ta mož je užival v glasbi s svojim telesom, jo poslušal, vpijal z vsemi miociti. O, kako mu zavidam! Njegovo telo je na zvočne dražljaje občutljivejše od naših teles. Opazovati ga, kako se s svojimi širokimi rameni kakor pijana ladja ziblje, kako se nagiba, kot da se je močan val bokoma zagnal vanjo v burji; kako se nato naglo nagne na nasprotno stran; ali kako, spet drugič, njegova krožeča glava dela lupinge, in to kar dve ali tri pentlje, je bilo (in bo ostalo!) – neodvisno od tiste nenaklonjene interpretacije – zame vredno navdušenja brez primere. Res pa ne morem reči, da se nisem pozneje zalotil pri misli, da sem tudi sam to zaznal kot nekakšno motnjo: čeprav se je nekaj v meni na moč uspešno branilo pred to mislijo, dokončnim, usmrtitvenim zaznamovanjem tega pojava z njegovim poimenovanjem. Gledal sem s čistostjo otroške zaznave, ki sem jo uspešno ohranil do konca. Pod avro njene nedolžnosti. Sprejemal te gibe z vso prostodušnostjo in občudovanjem. Kot eno čudovitih različnosti tega sveta, ustvarjenega iz samih različnosti. Kot nekaj, kar je z vso pravico takšno, enako, kot če bi drevo na dvorišču raslo pod kotom petinštiridesetih stopinj in bi bilo to samoumevno.

To naravnost poimenovati tik? Mar ne bi mogli poimenovati tudi telesne govorice ostalih v tej dvorani, je mar ne bi mogli poimenovati nenaravnost? Mar ne bi mogli videti tega kot svojevrstno omrtvelost, kot otopelost?! Tiste togosti teh teles. Njihove nemosti. Nekakšnega naučenega miru. Nedotaknjenega. Tega – tako obsedeti na stolih, tako nameščeni, kot da se nič ne dogaja, kot da tu ne bi izvajali glasbe.

Nikoli nisem bil dovolj pogumen, da bi se na tak način izpostavil, sem pa že lep čas občutil, sem ter tja na koncertih, željo lastnega telesa po gibanju. Kot da je telo napisalo nekakšne vektorje udov, ki se niso prenesli v realne gibe. Roke so mirovale, toda na neki način sem jih vendarle premikal. In razumljivo je, da sem zdaj o tem razmišljal, ponovno premleval, povzemal po vrnitvi z desetminutnega odmora, ko sem – ker domnevnega starega skladatelja in njegove soproge ni bilo več v dvorani – sedel na njegovo mesto. Med izvajanjem naslednje skladbe – zadnje, ki jo je napisal preminuli skladatelj, skladbe, polne najnežnejšega škripanja, ki so ga povzročali drgnjenje loka po robu instrumenta, nežno, a živčno šepetanje nerazumljivih besed v odprtine resonančnih škatel, krožno drsenje robov praznih kozarcev prek strun, pihanje zraka v ustnik klarineta, z odmevnikom potopljenega v črn vrč, do polovice napolnjen z vodo, vse to presekano z nenadnimi kriki soprana –, skratka, začutil sem neubranljivo potrebo po tem, da bi nekaj zagnal na tla. Nekajkrat sem bil – posebno ko je pospešenemu, blaznivemu pevkinemu dihanju, simulaciji splošne svetovne vznemirjenosti, sledil prodoren krik –, celo neštetokrat sem bil odločen to storiti, zagnati na tla svinčnik, z držalom zataknjen v večkrat prepognjen koncertni list, zagnati ga, da se zlomi. Z vso močjo. Nekajkrat. Vendar tega nisem storil. Na koncu tudi nisem – čeprav ves iz sebe od navdušenja nad skladbo – vstal in ploskal. To sem kompenziral s trajanjem in intenzivnostjo svojega aplavza in bil sem med zadnjimi, ki so prenehali ploskati nekaj hipov za tem, ko so se glasbeniki, dirigent in pevka tretjič vrnili na oder in se priklonili. Aplavz je bil gromovit. Nisem vstal, najbrž pa bi – če bi vstala večina. Ali če bi vstal vsaj še kdo. To bi me nedvomno opogumilo. Okorajžilo, da bi to storil tudi sam. Po vsem sodeč bi popolnoma pozabil na svoje dvome, bil bi ponosen, ker bi tako odkrito izrazil svoje vzhičenje, ker bi bil med prvimi, svobodnejši od večine. In v tem primeru, ko bi me prevzela energija vseh, ki bi vstali, vsesplošna neposrednost izražanja občutkov, neposredno odzivanje na doživeto, odzivanje na telesno-himnični način, vstajanje vseh, ki bi tudi mene in nekaj meni podobnih spodbudilo, da bi vstali – in gotovo bi drug drugega razumeli, si vzvišeno potihoma čestitali, sklenili pakt o svoji odličnosti, s prikloni zadržanega spoštovanja – vsesplošno vstajanje ob še burnejšem aplavzu, kot je bil sicer: po vsem sodeč bi me to popolnoma opilo in v pozabi bi se razpustili obotavljanje, izmikajoče se odločanje, tehtanje, omahovanje. S sedenjem, s prikovanostjo na sedež, sem v resnici pričal o drugačni, prezgodnji in popolnoma nepričakovani pozabi tistega, ki je med prvim delom koncerta sedel na tem mestu, če se nisem zmotil pri štetju vrst.

 

 

III.

 

Po koncertu sem srečal nekaj prijateljev, znancev, in zavili smo v slaščičarno. Nisem želel sladice. Pravzaprav si naenkrat nisem želel ničesar vnesti v organizem; izmenjati snovi z okolico. Ko pa sem že moral nekaj naročiti, naj bo pijača, nekaj, kar piješ. Kava. Prileglo se je. Posebno kozarec vode, ki sem ga na dušek izpraznil in takoj naročil še enega. Mimogrede, zvok požiranja, še posebej požiranja sline, se mi že od malega zdi neznosen. Od nekdaj me spominja na nekaj primarnega, prvobitnega, primitivnega. Nezvedljivega na karkoli organskega. Čemur se, vsemu navkljub, nikakor ni moč izogniti. Še dobro, da se mi to ni, kot se je že nekajkrat, pripetilo na koncertu, v tišini med dvema stavkoma. Imel bi občutek, da so vsi slišali, neizogibno. Ne le ljudje okoli mene, ampak da je zvok segel do uhljev, veliko veliko bolj oddaljenih od tistih v moji neposredni bližini.

 

 

*

 

Naslednjega dne se zjutraj ni bilo ravno prijetno zbuditi, opaziti lastno erekcijo in slišati, hkrati, blagozvočne sirene reševalnih vozil. Tiho, neslišno uplahnjenje. Posamičnosti podobne vrste – različna nevzdržna (ne)ujemanja –, ki jih resnično ne bi našteval, bi se očitno še naprej vrstila v nedogled, če ne bi dva dni zatem končno šel mimo tiste rumenkaste hiše, na srečo opazil odluščenega ometa in se začutil – še sam ne vem, zakaj – znova v svoji koži.

Prevod: Sonja Polanc

O avtorju. Ivan Antić (1981) je avtor dveh kratkoproznih zbirk. Leta 2009 je objavil Tonus (Srbska matica); leta 2016 Membrane, membrane (Kulturni center Novi Sad), ki so bile po mnenju literarnih kritikov časopisa Politika razglašene za eno najboljših proznih knjig tistega leta v Srbiji. Njegove zgodbe so prevedene v angleščino, nemščino, makedonščino, albanščino, slovenščino, rumunščino in poljščino … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Voluhar

    Zarja Vršič

    Naslednje vstanem že ob petih. Manca je še v postelji, kot otrok zvita v dve gubi mirno diha. Tako spi že od nekdaj. Nekaj časa jo gledam. Potem se tiho oblečem in zapustim sobo.

  • Stanje stvari

    Mirjam Gostinčar

    Leživa v poltemi, zaspal je, jaz pa si privoščim ostanke vina. Stojim ob oknu, kadim. Kupi nepomite posode za svobodo. Vsi se staramo, vsi postajamo nemočni. Taki smo celo, ko se ne staramo.

  • Kognitivna disonanca

    Nejc Juren

    Nikomur ni treba plesati blizu mene. Nikomur se ni treba bati, da ga bom potrepljal po rami in z njim začel nezaželen nočni pogovor. Eden od žalostnih ljudi sem, plesalcev z zaprtimi očmi, nočnih ribičev brez vabe, čeprav sem jo sam imel, pa se mi je utrgala s trnka.