Dolg

Mirjam Gostinčar

Zamenite mi glavo 

Povedali so mi, da je njegov oče umrl med običajnim družinskim kosilom. Že res, da je bilo kosilo navadno, vendar oče ni umrl navadne smrti. Mama, odeta v predpasnik, je ravno odložila jušnik na sredo mize, iz njega se je prijetno kadilo. Goveja juha. Oče je kot vedno zavrtel gumb na radiu. Da ne bi jedli v tišini, so v nedeljo poslušali glasbene želje na prvem programu. »Mama, prihajam domov«, ob tej je njegov oče vedno zajokal, pa tudi pri »Mami Huaniti«. Potem je, kot vedno, nagnil kozarec rujnega in pomirjeno zagodel. In na vsem lepem spet vstal, se začel grabiti za prsi in grgrati, potem pa bruhnil salvo krvi. Zgrmel je na mizo in jo porušil v enem samem sunku. Jušnik je treščil na tla, poskakujoč kot ponorela žoga. Juha je špricnila po opažu, rezanci so se prilepili na les. Za hip je zavladala smrtna tišina. Nihče ni vedel, kaj naj stori, in tudi če bi, nič več ni imelo smisla. Bilo je prepozno. Za življenje, za kosilo. Prizor ni bil lep. Najbolj strašno pa je bilo, da sem za vse skupaj izvedela od drugih. Stojan mi je marsikaj zamolčal. On preprosto ni hotel, da bi vedela. Stojan je bil moj prijatelj in prijatelji so redki. Kdor me pozna, dobro ve, da to še posebej velja za moje.

Lonček, kuhaj 

Spomini brbotajo, vrejo. Lonček, kuhaj. Ni načina, s katerim bi ga ustavil. Brozga se razleze po meni, me v celoti napolni in sili ven, kam bi sicer? Na ceste, polne ljudi, na tihotne, odročne ulice. Razkrila bo vso bolečino in sram in bedo. In moje bistvo, ki ga branim z bičem in mečem. Koljem, če je treba. Previdno sekljam.

Moje miške 

Fotr naslonjen na kredenco reže čebulo, je pač rad na komot. Potem oči in glavo usmeri v strop. Ne vem, zakaj, ampak zazdi se mi, da sem to že videla. Nekoč, nekje. Tla se zatresejo, vse vibrira. Horda podivjanih slonov. V resnici šine mimo trop belih mišk. Niso majcene in sploh niso edino, kar ima. Fotr pade. Vse je potlačeno. Vame gre, kam pa. Mama panično bezlja okoli. »Tomaž, Tomaž …« Tako se dere in joka in hlipa. Vse obenem. Telefona nimamo, zato leti k sosedom. Tu, kjer sedim, na temni starinski komodi z debelimi lesenimi okvirji, ne dosežem tal z nogami, naokoli pa vlada neznosna tišina. Duši me in tolaži obenem. Berem Eulenspiegla, napeto knjigo za otroke, ki skriva nabritega poba, ampak tudi ta pade, čeprav jo je prinesel Miklavž. Na vsem lepem postane nepovratno otožna.

Killing an Arab 

V srednji šoli sem, usmerjeno izobraževanje, čeprav so me bolj slabo usmerili. Michel za razliko od mene že dela, zato je zmeraj poln keša. Ne vem, zakaj so mu pravzaprav dali ime Michel, ko pa bi prav lahko bil Miha. Njegov oče je delal v Nemčiji, Ausländer, cela družina je nekaj let preživela tam, to pa je tudi vse. Moral bi biti Mihael, če že. Ampak ni. Michel je leto, dve starejši od mene. Končal je nižjo strojno, poklicno menda, zato dela kot nekakšen tehnik. Na železniški postaji riše načrte, tako mi je razložil. Me sploh ne zanima. Včasih, kadar na šihtu prehitro opravijo svoje, igrajo tarok, to ima od svojega dela najraje. Majhen je in črn. V bistvu mi ni preveč všeč, všeč mi je v glavnem to, da sem jaz njemu. Me pa pritegnejo njegove oči, ki spominjajo na oglje. Tudi lase ima take. Nižji je od mene in na cesti hodim vštric z njim, malce sključeno, v bistvu se delam, da sva samo frenda. Roke potiskam globoko v žepe in se hecam, govoričim v tri krasne, da ga zamotim. Ko svojo dlan skuša poriniti v mojo, namenoma ne opazim. Kadar pa sva sama, zna biti prijetno, ker se dobro poljublja. Z jezikom spretno kroži po mojih ustih, z rokami pa po meni, toplo me spreletava, kadar se z vrhom dotakne neba. Kot bi se ga res dotaknila, skupaj. In zmeraj diši. Ampak Michel ni zame. To vem. Peljem ga na obisk presenečenja k očetu, ker se mi zdi, da mu to dolgujem. Odpustek za to, da me ni predstavil doma, čeprav sva bila dogovorjena. Prišla sem samo do vhoda, potem sem zviznila. Klasika. Nikoli mu nisem razložila, pa saj niti ni pričakoval. 

Preskakujeva torej stopnice v veži, po dve hkrati, tu pa tam se me nežno dotakne po kolenu ali po laseh, malce se mečkava v medetaži. Stopnice so poškropljene s krvjo in vroče me spreletava ob misli, da bi utegnila biti očetova. Ko stopiva čez prag, oče nagiba kozarec, nič neobičajnega. V njem je namizno rdeče. Včasih, redkeje, se naliva s teranom. Skoraj dvakrat višji je od malega in govori brez prestanka. Hrupno, kot je v njegovi navadi. Brez uvoda in takoj po tem, ko Michelu pomoli šapo, skratka preden bi sploh lahko ukrepala, izstreli: »Kar vpraš ljudi, kdo je tisti, ki zna v Ljubljani najbolje slikat, fukat in kuhat. V tem vrstnem redu, čeprav … uh, prvo dvoje je mogoče v isti kategoriji.« Ni ravno skromen. Gostinčar pač. Sama raje verjamem v to, da se dobro blago samo hvali. Denimo Michel. Roko potegne k sebi, kot bi se opekel, mene pa obliva mrzel pot in potem valovi vročine. Nervozno se prestopam na mestu.

»Bi kavo?« Oče ne ve, da je ne pijem (sila malo ve o meni) in da Michel pije samo čaj. Tega bi v kuhinji tudi sicer zaman iskali. Pomignem malemu, naj mi sledi do nabitega regala. Dve vrsti sta, podolžni in navpični, in vse se šibi pod težo, kot da bo polica v naju pravkar izstrelila vso svojo municijo. Pa tudi če me ubije, pomislim, bila bi lepa smrt. Dostojevski je na koncu. Vedno ga nastavim na način, da ga lahko na skrivaj izmaknem. Fotr je pač občutljiv na knjige. Pa čeprav so znotraj nemarno polite z vinom, marsikje zamaščene (kot da je govora o kuharskih) in za povrh privihane po robovih. Gabi se mi, moj fotr pa itak vse drži v glavi. Neverjeten spomin. Celo ko je koma. Michelu razkazujem knjižnico, kot bi bila moja, ponosna sem nanjo, ampak Michel ne bere. Kar ne drži povsem. Hvalisa se, da bere stripe. No, ja. Nor je na Alana Forda, pa na Dylana Doga. Štof take vrste. Celo štipendijo sem že zmetala za nekatere raritete, se bockala s prekupčevalci in se z njimi dobivala v poznih nočnih urah v sumljivih okoliščinah. Čudaki, da jim ni para. Čeprav – računat znajo pa brezhibno. Michel moja darila, razparcelirana na posamezne izvode, nosi s sabo ter razkazuje naokoli. Kar sram me je. Tu in tam jih poboža. Da bi otipaval mene, mu pustim samo, če in ko se mi zahoče. 

Zdaj na hitro in z ne preveč zanimanja ošine hrbtišča knjig z naslovi, jaz pa sem že nared za razlago. Ampak nekatere stvari so bob ob steno. Tudi tale. Fotr ga – prvič, odkar sva vstopila – temeljito premeri. Sprehodi se po njem od pet do nosu in nazaj, čeprav je stanovanje temačno in zadimljeno. V loncu brbota prašičji rilec. Nastajajočo čorbo nekontrolirano zaliva z vinom, ker je nor na francosko kuhinjo. Popolnoma jasno, zakaj. Potem reče: »Ti, ampak res nočem videt, da bodo kamele pile vodo iz Lublance!« Namenjeno je meni, v bistvu obema, strel direkt v srce. Še dobro, da malemu ne potegne. Fotra z vso silo pohodim, on pa nemudoma zamahne. Seveda zaman, razvila sem dobre reflekse. Na ves glas se krohota, da se zvok grozljivo odbija od sten. Ta beden, objesten humor! Pomignem Michelu, češ, skrajni čas, da spokava. Popeljem ga čez hodnik, direkt v atelje. Zakleneva se v dehteči opojni vonj oljnih barv in terpentina. 

Na dvignjenem podestu je jogi, do njega znam priti v najbolj trdi temi, čez pa visi poleg pozabljenih modrcev (ne mojih) pomečkano svileno pregrinjalo in malce manj ugledna deka. Tam po navadi pozirajo vsakovrstne ženščine, nage, se razume, ki jih fotr pobere in privleče od vsepovsod. Iz beznic, filharmonije, bližnje oblikovne, celo s tržnice, gradu in iz Plečnikovega hrama. Izhajajo iz različnih slojev, ampak malo mu je mar za to, saj smo v socializmu. Babe so, skratka, lepe in grde, z očali ali brez, prsate in ploske, ogromne in miniaturne. Zlahka si jih zamišljaš lepo napravljene in dišeče, pa tudi kot hipijevke v visečih tunikah. Strastno zagovarjajo karkoli že, ko na balkonu kadijo hašiš. Tudi elegantni primerki so vmes. Ampak slečene so vse enake. Pravi jim: »moja muza« ali »muzza« in fino se jim zdi. Tako se muza in šopiri pred kolegi, pred in tudi po tem, ko jih položi. Konec ni tako fin, rada bi jih posvarila, ampak saj ne poslušajo. Taktika je nespremenljiva; po seksu jih nažene iz ateljeja po pir ali vino. Če ni pri volji, letijo ven po ekspresnem postopku in se pomanjkljivo oblečene ali tudi povsem gole podijo po hodniku. Par ostarelih sester, postaranih devic z druge strani hodnika, vsakič kliče policijo. Patrulja včasih pride, včasih ne. Če slučajno pride, se oče noče legitimirat, saj »ga pozna cela Ljubljana«. Seveda, ampak po čem? Ti postopki so mi  še predobro znani, naučili pa so me nekaj sprevrženega. Da se lahko še tako trudiš, pa bo konec vedno enak. Predvsem žalosten. 

Z Michelom sva varno spravljena v ateljeju in pobrskam med ploščami, atmosfera je ključna. Fotr ima štofa za vsakršno razpoloženje. Tudi tu imam svoj sistem. Nažgeva en sentiš, Angie od Rollingov, se mi zdi, in Michela pahnem na jogi. Zgrabim ga pod srajco, on naredi takisto. Precej kosmat je, to mi je všeč, tople roke ima in že mi v usta zarine sladek topel jezik. Všeč mi je, ker je spreten, zato brez vprašanj sedem nanj. V hipu otrdi. Prime me za roko in mi jo položi v mednožje. Odpnem mu zadrgo, gate si hlastno zvleče do kolen in dotaknem se ga, ves topel drhti v moji dlani. Drhtim tudi jaz. Ta moj kamelji vodič je čisto iz sebe, zahtevam, da sam začne in konča. Rada ga gledam, kako ga mrzlično premetava v roki, potem veličastno brizgne po napetem platnu na okvirju. Saj pravim, umetniki so drzni. Vsaj ti, ki jih sama poznam. Potem se poljubljava, dokler se ne stemni. Odtihotapiva se iz skrivališča kot dve hijeni. Umetnost! Prepričana sem, da bo rešila svet. In midva, ki s sabo nosiva nezatajljivi vonj po barvah. Michel ima na hrbtni strani hlač oljnat flek, barve ne razločim. Težko se ga bo znebil in nimam srca, da bi mu povedala. Raje zatlačim roke v žepe, ko me spremlja do postaje, in še preden bi me utegnil poljubiti, zviznem na bus. Verjemem, da se bova še srečala.

Moj svet so sanje

»A veš, ona študira umetnostno zgodovino,« reče fotr. Zavrtim z očmi. Spet ta štorija! Tokrat jo razlaga tipu s coklami in usnjeno aktovko, ki nosi roževinasta očala z debelo dioptrijo (pa saj jih moj fotr tudi) in ki se slini, ko me gleda. Resda izgleda akademsko, morda on isto misli o meni. Napaka. V zadregi se opazujeva. Vem, da je teolog, ampak kadar se mu sname, ljudi obmetava s coklami. Nekoga je že zadel v glavo, prav tako, kot je pred leti naciljal našo črnobelo televizijo. Ni eksplodirala, čeprav bi lahko, in od takrat v njej zeva ogromna luknja. Zdaj tip, še vedno isti, z izrazito visokim čelom (fotrov izraz za plešaste) zamaknjeno kima, nasedel je pripovedi, čeprav to o mojem študiju ne drži povsem. Fotr mu vneto razklada, kako pišem njegovo monografijo. V bistvu disertacijo. Pobožne želje, če uporabim teologov žargon. Že res, vpisana sem na filofaks, ampak zdaj samo še vpisana. Žuri so naredili svoje, prva ljubezen je vse povozila. Imam pa vozniški izpit. Nosim ga v žepu, ko vozim yugota Michelovih staršev. Preveč mi zaupa, preveč mi zaupajo. Delam preko študenta in na veliko služim in zagonim. Že res, pogrešam učenje, ampak grobna tišina čitalnice v NUK-u se nepovratno oddaljuje. Pogrešam škripanje peresa po nareku in svojo nečitljivo pisavo. Izpopolnila sem jo v mojstrstvo, saj nihče ne more brati za mano. Včasih ne uspe niti meni. 

Na svidenje v naslednji vojni 

Otrpla sem, skoraj katatona, in vsa taka stojim na pogrebu. Prav lahko bi okrivila mraz. Tudi zimo. Vso pot do Žal premolčim. Tišina je tolažeča in besede neizrekljive. Sergej me drži za roko, ko se peljeva v svoji oranžni stoenki, ki nekako ni za pogreb. S težavo šalta in drži volan obenem, jaz pa se mu vztrajno izmikam. Potem se pridruživa povorki. Postavimo se v postroj pred mrliško vežico. Zadene me fotografija v okvirju pred žaro. Povsem nepričakovano se mi udrejo solze, ne vem, od kod meni toliko solz! Meni, ki nikoli ne jokam. Slap (ki je tudi plaz) bi lahko zbrane odnesel s sabo, vsem nam spodnesel tla pod nogami. Povorka se leno, brez besed, vije od mrliške vežice, počasna zamorjena kača, in dva se stepeta, oba pijana. Oba fotrova frenda. Kaj pa. Sašo in Kronski. Oba poznam – slikarja in pisatelja. V prvega sem na skrivaj zatreskana. Njegovi črni kodri se odbijajo od bele podlage. Valjata se po snegu in udrihata v prazno. Tu in tam zadeneta. Drug drugega, včasih zaledenela tla. To definitivno blaži bolečino. 

O avtorju. Mirjam Gostinčar (1969), po srcu in tudi poklicu socialna delavka, se je po preizkušanju na različnih področjih socialnega dela ustalila pri delu z brezdomci in kot urednica cestnega časopisa Kralji ulice. S srcem je seveda še pri marsičem; literaturi, filmih, glasbi in umetnosti nasploh ter neštevilnih drugih hobijih, ki ji osmišljajo življenje in ga delajo (skoraj) popolno. Najraje izmed vsega ima […]

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu
  • tomaz pravi:

    Pomenljivi naslovi zgodbic, verjetno le generacijsko razumljivi. Čestitke.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Do prvega diha

    Leonora Flis

    Kreta. Tokrat je bilo neizbežno, krvavo potrebno. Pred nekaj meseci mi je telo dobesedno odpovedalo. Pojasnil je več, predvsem pa gre za seštevek več faktorjev. Ko se zgodi takšen izpad funkcij, ti ne preostane drugega, kot da miruješ. Vse postane napor. Že nekaj stopnic ti popolnoma vzame sapo. Moti te vse, ptičje žvrgolenje se spremeni v nekaj, kar je podobno nevzdržnemu piskanju neposredno v uho. Vse je potencirano, prenabito, prenapeto.

  • Oči gospe Swoboda

    Avgust Demšar

    Ura je deset, skozi okno prodirata v sobo sonce in petje škržatov. Ob robu okna se v vetrcu pozibava vrh ciprese, ostalo zapolnjuje modrina mediteranskega neba in tanka črta morske sinjine. Ne ve, kje se nahaja, a zdi se mu, da je nekaj azurnega ali toskanskega. Saj je vseeno. Je nekaj, kar zveni kot čisti užitek. V naslednjem trenutku do kože premočen sedi na postelji, globoko diha in poskuša ugotoviti, kam je izginilo truplo gospe Swoboda.

  • Mokre sanje

    Arjan Pregl

    Vsak dan, v vsakem pogledu je bil bolj prehlajen. In prepoten. Tako je naneslo, da so se mu hlačnice na pižami zavihale do kolen. Šlo je za precej običajen pojav in zato je velikokrat ležal z razgaljenimi meči.