Dan ljubezni

Nataša Sedej

Ura odbije osem. Globoko vdihnem svež jutranji zrak in pustim oknici na stežaj odprti.

V trenutku, ko se obrnem, zaslišim vzklik in se prestrašeno ozrem. Skozi okno kot v upočasnjenem posnetku leti avion. Vidim blede obraze potnikov, prilepljene ob ovalna okenca. In vidim dekle, ki stoji na pločniku pod mojim oknom. Belo letalo zaokroži pod stropom in se začne spuščati; vsak hip bo pristalo na mojem škripajočem parketu, med skladovnicami knjig, potniki bodo izstopili in … Pogledam dekle, njen obraz je osupel, njene oči razširjene. 

Njen obraz je odsev mojega obraza. Gledava se, le midva veva, da se dogaja nekaj neverjetnega. Pomignem ji, naj pride gor. Za mojim hrbtom tulijo propelerji, še malo in izstopilo bo dvesto potnikov, vključili bodo dvesto mobilnih telefonov in poslali dvesto esemesov … Zahihitam se. Dekle vstopi v trenutku, ko začne letalo strmoglavljati. Spačeni obrazi potnikov, njihovi pogledi prilepljeni name in nanjo. Letalo bliskovito pada, propelerji so tihi in negibni; temne črne luknje, v katerih ždi smrt. Oglušujoče podrsa po parketu, se prevrne na bok in se silovito zarije v Prešernove Poezije, v luksuzno, v črno svilo vezano izdajo. Knjiga se razleti, Neiztrohnjeno srce se zvije v plamteč tulec in zažge letalo. Gori letalo in gorijo verzi. 

Prizor je, milo rečeno, nenavaden. Niti zob si še nisem umil to jutro, niti gat si nisem preoblekel, in že sem priča najbolj neobičajni letalski nesreči v zgodovini človeštva. Plameni preskočijo na Kosovelove Integrale in letalo se znajde v ognjenem tunelu poezije. Gledam, kako se vname Rdeča raketa, dekle nemo zajavka in se sesede na tla. Stečem v kuhinjo, napolnim Guinnessov pollitrski kozarec do roba in pogasim požar. Iz pogorišča se dviguje beli dim, pepel mehko prekriva ožgane razbitine.

Stopim do okna in ga odprem na stežaj. Ulica pod mano je opustela. Le črna vrana se prestopa na zabojniku za smeti. Ujame me v svoj pogled in turobno zakraka. Obrnem se proč. Pokleknem poleg letala in nežno spiham pepel. Prikažejo se mala okenca in beli obrazi z negibnimi očmi; v njih odsevajo, ostekleneli kot v zakletih tolmunih, groza, mir, presenečenje, radovednost … Ljubezen. Jeza. Strah. Odsotnost. Nemo klečim. Dekle kleči poleg mene. Vratca prazno nihajo, iz letala veje tišina. Nobenega stoka, nobenega premika, vzdiha, joka … ničesar. Pilota v prelomljeni kabini strmita v nebo. Navzgor, ne navzdol. 

Potniki strmiju v naju. Zazebe me pri srcu. Dekletove solze padajo na vroč letalski trup, zacvrčijo in spolzijo po okencih, kapljajo na tla in neslišno ponikajo v svetli pepel sonetov in integralov. Čez čas me prime za roko. Dolgo ostaneva tako. Vsa ta trupla so najina. Vsi ti mrtvi so prišli umret k nama. Prehodili so svojo pot od maternice do Poezij

Iz predala pisalne mize vzamem zavoj. V njem je deset malih paketov. V vsakem od njih je dvajset škatlic vžigalic. Dvesto kartonastih škatlic, modre barve, z belimi robovi. Na vsaki škatlici z velikimi belimi črkami piše EUROPA; na sredini je krog iz dvanajstih rumenih zvezd, pod njim manjši napis vžigalice, 38 kosov, brez kancerogenih snovi. In ob robu, v drobnem tisku, okolju prijazne šibice iz hitro rastočega topolovega lesa.

Zloživa jih v vrsto. Dvesto majhnih kartonastih krst. S škarjami za rezanje žive meje prerežem razpočeni letalski trebuh. Sto škatlic je mojih, sto škatlic je njenih, sto mrtvih je mojih, sto mrtvih je njenih. Jaz začnem pri kljunu, ona pri repu. Nežno polagava vsak svoje mrliče v napol izpraznjene škatlice vžigalic in jim zapirava slepe oči. Čutiva njihovo prisotnost, njihove nefizične poglede. Vsepovsod so. Delava mirno in zbrano. Dekle ne joče več, vidim žilo, ki ji utripa na čelu in se nasmehnem. Nevidno, navznoter. 

Ko zazvoni poldne, zaprem pokrov stote škatlice in dekle položi na prijazne vžigalice iz hitro rastočega topolovega lesa svojega stotega mrtveca. Spogledava se. Najina kolona se vije po sobi, ukrivljena v osmico, od Murna do Zajca, od Zajca do Murna. Pet celih pet centimetrov krat dvesto. Enajst tisoč milimetrov, enajst metrov. Noge pri glavi, glava pri nogah. V sredini je prazno, ožgano letalo, posuto s pepelom Poezij in Integralov. Namesto sveč in rož. Namesto pogrebnih govorov. 

Dekle prasne vžigalico ob rob prve škatlice in počaka, da prva krsta zagori in zgori. Jaz potegnem vžigalico po robu druge škatlice in počakam, da druga krsta zagori in zgori. Ko ura odbije šest popoldan, zagori in zgori še zadnja, dvestota krsta; približno sto osem sekund, manj kot dve minuti je gorela vsaka. 

Zunaj divja nevihta. Beli bliski parajo nebo. Svetle kaplje ropočejo po oknih. Pometem pepel na kupček, dekle ga naloži v svojo bisago. Zavihtim si jo na hrbet in brez besed odideva. Nevihta se umirja, sem in tja še pade kaka zapoznela kaplja. Najin pohod se odvija v tišini, brez dogovarjanja, sam od sebe. Povzpneva se na Grad. Bleščeč mavrični lok povezuje grajski stolp z zvonikoma Trnovske cerkve. Strašljivo lepo je. Čutim dvesto parov nefizičnih oči, ki z nama opazujejo prizor. Dekle odpre bisago in strese pepel na travo. Zvonika Trnovske cerkve vsrkata mavrico. Razmočena zemlja vpija pepel. Prepustiva ji mrtve in odideva. 

Zdaj sva povezana za vedno, pomislim. Dekle molče stopa poleg mene in me drži za roko. Pogledam v nebo. Visoko nad mano se razblinja bela sled letala.

O avtorju. Svobodnjakinja z obrobja, po srcu in statusu. Končala študij primerjalne književnosti in slovenistike na Filozofski v Ljubljani, potem pa zavila med kiparje in besede so glina postale. Dolga leta raziskovala keramiko v različnih ateljejih doma in v tujini,   obzorja sem si najraje odmikala sama, za nenadne uvide pa so zaslužni ogledi razstav in filmov in seveda branje, ki me definira od malega.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • The Notebook

    Ana Svetel

    Načeloma se imam pod kontrolo. Veliko delam z ljudmi, vse mogoče slišim. Ampak tole … Zgodba mi je, kot se reče, segla do srca.

  • Otok lutk

    Anja Radaljac

    četudi je obvodni pas, ki migeta v rumenkastorjavi sopari, samoten in prazen – niti za semeni brskajočih vrabcev niti netopirjev med eholociranjem ne zaznaš – se ne moreš otresti občutka, da vaju nekdo opazuje.

  • Modrožametni princ

    Rok Vilčnik rokgre

    V ulici Nobene nove lepe hiše je stanoval tat, ki je kradel vložene kumarice iz steklenih teglov in jih nosil svoji materi, ki so ji odrezali eno ušeso zaradi ravnotežja. Premikal se je na papirnatih hoduljah in valovil v vetru. Včasih si lahko videl, kako je glavo namočil v vodo in so mu valovi razčesali neukrotljivo grivo.