Vzhodna vas s tovarno

Štiri pesmi

Daniele Pantano

Med postajami metroja

Kako čudovito vse to pristaja debeli črni veji:
ona svojo umetno nogo ziblje kot meso. Prsti cepijo
njegovo brado in podobe, ki se redčijo v njegovih mislih.
Dečkov smeh, ki ga uokvirjata lici. Pesti. Preprosto
in neizzvano kot naše prikazni, ki si jih delimo
vsako jutro, en passant, od grbov slovesa pa do tistega,
kar še vedno imamo za mogoče. Kako trapasto.
Kako trapasto je misliti, da vstajamo kot izpuljeni
cvetni listi. Brez tistega, kar nas je varovalo pred dežjem.

 

Tujka

Videl sem jo v ogledalu zgorele dvorane
Njeni črni lasje so se razpredali čez Evropo.

 

Priznanja s pritajenim glasom

– Mesto.
– Še več ulic, ki visijo v praznini.
– Nekje južno.
– In črn osel, pokopan v parku.
– (Za leta služenja.)
– (Leta prijateljstva.)
– Da, toda ne smemo kriviti otrok.
– To so zahtevali.
– Obsodi dva največja slikarja dvajsetega stoletja.
Ki jima ni bilo še niti štirideset let, ko je Kolumb odkril Ameriko.
(Eden klasik, večen.)
(Drugi, moderen, kot vedno kup dreka.)
– Polž pleza po stebelcu.
– Trenutek kasneje pa mimo mestnih zidov.
– Prašna cesta do soseske silosov.
– In namakalni kanali, ne norišnice ali zapori.
– Nekdo je na enega od silosov zapisal PARADOKS, se nam zdi.
– (Oziroma bi bilo verjetno pravilneje reči, da ga je zašepetal v tla.)
– Ne daleč od drugega jarka.
– Ne daleč od druge okusne izpovedi.
– (Rad »grize in ubira njihove bradavičke kot bas kitaro.«)
– Otroci poslušajo.
– Črni osli so nemški motocikli.
– Naučimo se pritajiti svoje glasove in ignorirati skoraj vidno.
– Ko odrastemo.
– Ko opazimo polža: snajper, ki pleza na silos.
– Slikarja sta pripravljena pričati.
Stvari jemo žive. To počnemo.
– Okriviti detektive.
– Dokazno gradivo #1(c):
– (Nekaj mutastega stopi iz soseske.)

 

Vzhodna vas s tovarno

Na zanemarjenih poljih lajajo psi. Zunaj umetna svetloba
zasipa cesto, na kateri ni nihče umrl, z možmi, ki postopajo
v nočni izmeni, brez sramu pojoč sami sebi. Delam nadure
in ugotovim, da sem se poročil z žensko, ki ji ni mar, da so
pobrali neverjetno čudovit šopek seksa – lepo spravljenega,
zavitega v papirnato brisačo – ob vznožju najine postelje.
Všeč so ji ti stekli napadi. Vse, kar jo spominja na to,
da pripada bledemu zakotju. Vrata pušča nezaklenjena.
Sam ne rečem ničesar. Ljudje ali psi. Ne bo drugega
konca.

 

Prevedel Muanis Sinanović

O avtorju. Daniele Pantano je švicarski pesnik, umetnik, prevajalec, kritik in urednik. Njegova novejša dela so Robert Walser: Comedies (Seagull Books, 2018), ORAKL (Black Lawrence Press, 2017) in Dogs in Untended Fields: Selected Poems by Daniele Pantano (Wolfbach Verlag, 2015). Pantano je poučeval na University of South Florida, bil je pesnik v rezidenci na Florida Souther College in vodil je … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Naše neznano

    Jana Putrle Srdić

    Posebnosti površine toplih organov za robom te bele kože so mi skrivnost.

  • Predzadnje pesmi

    Zviad Ratiani

    Niti enkrat samkrat mi ni uspelo, da bi se zbudil vsaj hip pred življenjem.

  • Konec svetlečih premazov na stvareh

    Irakli Šarkviani

    Usoda je, precej podobno kot ljubezen, bidé upanja.