* * *

Zadnjič je rekel (vzdihnil): Kaj bi dal (oh, kaj bi …), 
da bi bila Marina Abramović še živa!
Vprašala sem in pri tem resno mislila: Kaj daš, kaj daš?
Ni odgovoril. Ogrnil se je v molk (videlo se je: udoben kroj,
dragoceno krzno, znabiti soboljevina).

Kot pred leti, še v prejšnji službi, tako so mi povedali: 
Kaj bi dal (oh, kaj bi …), da bi bila Elizabeth Taylor še živa!
Tudi ona je bila takrat živa, se pravi živela je še, 
opravljala tlako, se vozikala v invalidskem vozičku, 
pod perutmi ujčkala Michaela Jacksona. 
Niso se zmedli: Živa je – kaj daš? 
Tudi tedaj molk (nekakšen posnetek Burberryjevega trencha, 
sodobni dizajn z ohranjenim pridihom klasike, 
enojni razporek pod ledji, na prsih dvojno zapenjanje,
zapovedan markanten pas z zaponko, epulete na ramenih),&nbsp
pristajal mu je kot vetrovka Humphreyju Bogartu, ko je dahnil tisto 
o lepem prijateljstvu, le da plačanec ni osladno dahnil, pravim
molk ga je ovil, elegantno molčanje, zastor, neobičajni dekor, 
ni jim bilo všeč takšno vedenje, phe, so krivili usta, 
phe, v nos jim je šla njegova mirnost, t.j. lastna razdraženost, 
dali so ga na čevelj, našli so nekaj, iz poslovnih razlogov, 
so napisali, nasvidenje, preljubi, srečno, srečno.

V tistem trenutku pa so se prikazali prsti človeške roke 
in pisali po apneni steni: Ni je več na ostri strani puščice loka.
Brez vedeževalcev, kaldejcev in zvezdogledov sem zapopadla reč.

Reč: kakšna reč: ta čas, vse to, kakšna reč! Bujrum!