Deklice

Franci Novak

Deklici se igrata na vrtu, preigravata vloge odraslih, kot to počnejo otroci. Igrata se, da nabirata hrano, da čuvata druge otroke, da sta učiteljici;  čudim se, da se že tako zgodaj v otroško telo zapisuje neusmiljena zareza spola. Potem se deklici igrata, da sta pogumni bojevnici. »Naj fantje ne govorijo, da smo boječke,« slišim reči eno od njiju. »Tudi punce smo pogumne,« reče druga.

Deklici z besedami priklicujeta stvari in ljudi, različne izmišljene osebe se pojavljajo in izginjajo v kaosu igre, stvari vzniknejo od nikoder in potem spet poniknejo; na vrtu zrastejo pisani šotori, v njunih rokah se pojavijo loki z ostrimi puščicami, izza dreves prihajajo velike ladje z belimi jadri. 

»Sovražniki prihajajo!« reče ena od deklic. »Na ladjah so ujeti ranjeni dečki! Morava jih rešiti! Naj vidijo, da punce nismo strahopetne, da jih lahko rešimo! Da smo tako močne kot oni, kot fantje!« Dečki ranjeni ležijo na palubi sovražne ladje, vsi okrvavljeni vzdihujejo in stokajo, sovražniki prihajajo v velikem številu, kar rastejo iz tal, puščice švistijo skozi zrak, deklici se povzpneta na ladjo in se z loki v rokah pomikata proti ranjencem – dečkom. Potem sovražnikov ni več. Ena od deklic se skloni k enemu od ranjencev, njeni dolgi lasje padajo na njegov obraz in ga zakrivajo, ko mu prisloni kozarec vode k ustnicam.

»Morava jih poviti,« reče prva deklica drugi.

Tetiva spet zabrni, in še enkrat, in še enkrat, puščice švistijo skozi zrak. Ranjeni dečki se nekaj časa zvijajo s prebodenimi grli, potem izkrvavijo in umrejo. Prva deklica se vprašujoče ozre k drugi, ki spušča lok. Ta skomigne z rameni. »Saj si rekla, da jih morava pobiti.« »Poviti sem rekla, ne pobiti,« reče prva deklica. Zasmejita se in stečeta okoli hiše z dolgimi, nerodnimi koraki, z vihrajočimi lasmi; zdaj ni nikogar več, ne šotorov ne ladij, ne sovražnikov ne ranjencev, nobenih dečkov ni nikjer. Le temni, rdečkasti mahovi se skrivajo globoko v travah kot madeži prastare krvi, in neka na pol nora starka si na sosednjem vrtu reže dolge, sive lase z rjastim nožem.

O avtorju. Franci Novak je pesnik, ki je po opuščenem srednješolskem študiju obiskoval učne ure teorije in prakse na Mestni šoli za risanje in slikanje v Ljubljani. Pri Mladinski knjigi je izšel njegov pesniški prvenec Otroštvo neba. Leta 2010 je postal vitez poezije pesniškega turnirja v Mariboru, leta 2012 pa Evropskega pesniškega turnirja. Trenutno dokončuje zbirko kratkih … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Ligament

    Matej Krajnc

    Padec Bastilje se ni nikoli enačil / z zgodovino. Tudi hrano je zavračal.

  • Moji prijatelji so črni ptiči

    Katerina Gogu

    Moji prijatelji so črni ptiči / ki se zibajo na gugalnicah teras sesedajočih se hiš.

  • Pajki

    Lina Braša

    Neka vprašanja brzijo po moji glavi, / se obešajo in spuščajo / kot pajki po pajčevini.

Izdelava: Pika vejica