Čas po tebi

Tanja P. Hohler

Brezciljno potujem na vzhod.
Pravil si, da je to naš jug,
jaz pa ne morem ugovarjati.
Domačije, nevredne imena,
slemena streh se sesedajo
vase in v pozabo,
med zlatim razkošjem brez
za vsakim drugim ovinkom
tabla s tremi križi,
diskreten znak za prostor
na razgledni točki
od griča do griča,
od soseda k sosedu,
od rodbine k rodbini.
Da bi ustavila odtekanje nedelje,
časa, ki se redči,
ustavim ob kovani ograji,
ki ločuje hitenje in umir(j)anje,
zglajen asfalt in zglajen kamen,
zlate črke lastnih imen in
trajanje v spominu živih.

Na črnem nagrobniku venijo lilije
in poplesavajo drobne kresnice.
V večnost zapisujejo besede,
ki si jih obračal po svoje,
jih odeval z novimi pomeni
za nove čase in čas po tebi.
Vidke, stajanke, kalende …

O avtorju. Tanja P. Hohler se poklicno spogleduje s temnimi sencami razuma, ob tem pa bere in piše, predvsem pesmi, tu in tam tudi kako kratko zgodbo ali strokovni članek s področja duševnega zdravja. Leta 2006 je izdala pesniško zbirko V ostrem kotu.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Tempus et errores

    Aleš Jelenko

    Celota  je  tako  velika, da  jo  raznese  njena majhnost.

  • moje stanovanje

    Aljaž Primožič

    bog živi v mojem stanovanju in je gluhonem.

  • Dišeča perla

    Tanja Badalič

    Kristali sljude prosojno dihajo na ustnicah stenskih poslikav, da bi uvideli božanstvo v brezmejnih galaksijah dvorožke ali trebuhodlačnika.