Čas po tebi

Tanja P. Hohler

Brezciljno potujem na vzhod.
Pravil si, da je to naš jug,
jaz pa ne morem ugovarjati.
Domačije, nevredne imena,
slemena streh se sesedajo
vase in v pozabo,
med zlatim razkošjem brez
za vsakim drugim ovinkom
tabla s tremi križi,
diskreten znak za prostor
na razgledni točki
od griča do griča,
od soseda k sosedu,
od rodbine k rodbini.
Da bi ustavila odtekanje nedelje,
časa, ki se redči,
ustavim ob kovani ograji,
ki ločuje hitenje in umir(j)anje,
zglajen asfalt in zglajen kamen,
zlate črke lastnih imen in
trajanje v spominu živih.

Na črnem nagrobniku venijo lilije
in poplesavajo drobne kresnice.
V večnost zapisujejo besede,
ki si jih obračal po svoje,
jih odeval z novimi pomeni
za nove čase in čas po tebi.
Vidke, stajanke, kalende …

O avtorju. Tanja P. Hohler se poklicno spogleduje s temnimi sencami razuma, ob tem pa bere in piše, predvsem pesmi, tu in tam tudi kako kratko zgodbo ali strokovni članek s področja duševnega zdravja. Leta 2006 je izdala pesniško zbirko V ostrem kotu.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • V njeni odsotnosti

    Lucija Stupica

    prazni prostori so vedno glasni

  • Vročinski val

    Tomislav Vrečar

    Kalna zrkla ogorkov na promenadi,
    ustnice, ki tako rade zibajo korake.

  • utečenost

    Tadeja Logar

    so pa še vedno trave so pa še vedno deblaki ostajajo v tleh kar je dobro ker so za nami