Čas po tebi

Brezciljno potujem na vzhod.
Pravil si, da je to naš jug,
jaz pa ne morem ugovarjati.
Domačije, nevredne imena,
slemena streh se sesedajo
vase in v pozabo,
med zlatim razkošjem brez
za vsakim drugim ovinkom
tabla s tremi križi,
diskreten znak za prostor
na razgledni točki
od griča do griča,
od soseda k sosedu,
od rodbine k rodbini.
Da bi ustavila odtekanje nedelje,
časa, ki se redči,
ustavim ob kovani ograji,
ki ločuje hitenje in umir(j)anje,
zglajen asfalt in zglajen kamen,
zlate črke lastnih imen in
trajanje v spominu živih.

Na črnem nagrobniku venijo lilije
in poplesavajo drobne kresnice.
V večnost zapisujejo besede,
ki si jih obračal po svoje,
jih odeval z novimi pomeni
za nove čase in čas po tebi.
Vidke, stajanke, kalende …