* * *

Mantas Balakauskas

Tisti pridanič se bo nekega vrnil domov,
a v resnici se ne bo vrnil, zaman ga čakamo, kajti
nikamor ne more več priti, njegovi sandali so vagabond,
čevlji za tisoč milj iz reklame, čevlji, ki ne olajšajo hoje
po pesku, vagabond je moj brat, ki ga srečam
enkrat na leto ali še redkeje in takoj pozabim,
kdo je v resnici, spreminjajo se pomeni, tam je samo sneg,
so samo zaprti predali, le čeljust, ki so jo izpahnile prazne besede
iz slovnice, ki ni več ustrezna in nima moči, nima razloga za svoj obstoj,
zato jo je treba zamenjati za poleno, si izrezljati lesen podplat
ali pa jo z dračjem vred vreči na kamin, si greti svoja neumno
stisnjena preroška ali potepuška telesa s steklenimi,
mačjimi pogledi, ponavljati isto pesem,
zaradi katere bi človek najraje pobruhal zaslon, ponavljati jo in ponavljati,
toliko časa, da se vagabond spremeni v šopke cvetlic, meglo, rakete
nad mestnim obrobjem, obrobjem, ki ga še ni
in ga še približno tisočkrat ne bo, ne bo, dokler se ne boš pogreznil
v rečno korito in se napil nečesa, kar zagotovo ne bo voda.

 

prevedel Klemen Pisk

O avtorju. Mantas Balakauskas (1989, Republika Burjatija), litvanski pesnik mlajše generacije, je študiral zgodovino na Litovski pedagoški univerzi. Njegove pesmi so bile objavljene v litvanskih literarnih revijah Šiaurės atėnai, Literatūra ir menas in Naujoji Romuva ter v almanahu osrednjega litvanskega pesniškega festivala Poetry Spring, na katerem je 2014 prejel nagrado za najboljšega mladega pesnika. Leta 2013 je prejel Puškinovo nagrado … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Z/S

    Tjaša Škorjanc

    množenje mojih open je stvar rododendronov

  • V njeni odsotnosti

    Lucija Stupica

    prazni prostori so vedno glasni

  • Vročinski val

    Tomislav Vrečar

    Kalna zrkla ogorkov na promenadi,
    ustnice, ki tako rade zibajo korake.