Pot pod noge

Izar Lunaček

Spet sem bil v Barceloni. Dvakrat na leto grem tja, da si prepiham bližnje iz vseh por in pogruntam, koliko me je še ostalo. Pa ne gre s katerimkoli mestom, prav B me nekako uglasi s samim sabo, očitno ima zdravilno frekvenco za moj tip lika.

Ne vem sicer, če še za prav dolgo. Par arterij v centru je že pred časom zamašil tok turistov, ki pa je svoj koagulat zdaj še rahlo razširil, da vse več barrijev crkuje od slabe prehrane.

Ampak, ja: ne pritožuj se, Izar, saj si tud del problema, ane. Tako da lepo tiho pa marš vsi skup v predezigniran PM. Ali K, da bomo korektni do vseh mednožij.

No, da ne bom preveč tožil, še se da najt fin vajb ponekod. Mislim, da sem na tem mestu že omenjal, kako paše, da se da v Barci zmenit za kofe ali večerjo še na isti dan, tokrat pa me je še dodatno očaralo, kako dolgo se znajo ta druženja zavleči.

V Sloveniji me vedno nervira, kako prično standardni obiski vedno že po kaki uri in pol za mizo mencati, da bi morali počasi na pot, kot bi jih neki podalpski nadjaz opominjal, da gostoljubja ne gre predolgo izkoriščati. Podobno ti slabo vest seveda vzbujajo tudi, če se ti predolgo zadržiš pri njih, pa tudi če se vsi očitno zabavate: žugajoči prst z neba svari, da je vsega luštnega pač enkrat konec.

Topogledno sva imela z Marino, mojo običajno britansko gostiteljico (ki sem jo sicer najprej tri dni čakal, vsak dan podaljšujoč vedrenje na kavču dveh dizajnerjev zaradi neke njene emergencije z londonskim fletom, ki se je izkazala za lastnoročno brušenje in lakiranje parketa, da bi prišparala na uslugi)

eno za to klimo res tipično nedeljo, ko sva najprej z vlakom švignila malo ven iz mesta in se nato na vrhu nekega hriba, nekakšne lokalne Šmarne gore, kamor Katalonci očitno strašno radi zahajajo čez vikend jest, dobila z nekim čilenskim hevimetalcem, ki sicer dela za letalstvo, in dvema učiteljema angleščine, enim francoskim Škotom in enim kubanskim Američanom, ki v mestu živita že 20 let. Najprej smo se v lokalni gostilni, obdani s samimi Katalonci, nažrli sezonskih specialitet, kot so z rdečo omako polite, na žaru pečene mlade čebule in artičoke, nato pa smo se spustili v dolino na še kakih pet rund v predmestnem čiringitu, kot tod rečejo obalnim barom.

Domov sva se primajala po osmih urah in Marina je na kavču zaspala, še preden sva si izbrala kak večerni film. Ampak, vidite, to pravim: nismo se družili z lokalci, ampak s samimi čudno premešanimi, dolgoletnimi priseljenci, a v zelo zakoreninjenem okolju. Ker to je čar Barcelone: da je neki tak njujork, kakršnega si jaz zamišljam, da je nekoč bil – polna zanimivih tujcev, ki ustvarjajo posebno kozmopolitsko klimo. To je tisto, ta prehod, ta kombo plasti zgodovine in srečanja kometov, ki so za svoj mimolet tudi kaj riskirali. Ni se nam treba odpovedati mednarodnosti, če nočemo, da vse rata ravno, niti lokalnosti, če nočemo bit zgolj zadrgnjene konzerve.

Nazaj sem le par dni, a je bila kura očitno kar prekratka, saj sem spet nervozen ko sto mater. Ampak ko pomislim, kako sem se zadnji dan v vse bolj v k drsečem mestu zleknil pod palmo v svoj ljubi parkec in vohal morje z desne ter čutil razprto nebo nad avenijami na levi, se za hip pomirim. In si prisežem, da bom to širino poskusil držat odprto v srcu, pa če se okrog mene ves svet še tako splošči.

Do prihodnjič, ko povem še kaj o sejmu stripa,

I

 

PS: za bolj dvoumno vzdušje v pe-es dodajam tole poročilo o naključnem multikulti srečanju, o katerem si lahko mislite prav karkoli hočete. Zdaj pa res papa. I

PPS: Tik pred oddajo v tisk me je prebudil otroški jok. Potomec je točil solze obupa nad spletnim prenosom požara v notredamski katedrali. Ko sem prebral poročilo o katastrofi na enem od slovenskih portalov, se je to sklenilo z besedami: »Katedrala je vsako leto v Pariz privabila več kot 1,5 milijona turistov.« Ne »bila je največji tehnološko-estetski dosežek svojega časa, ki jo je n ljudi gradilo n let, potem pa je še skoraj 1000 let navdihovala romane, slike, pesmi in nudila ozadje divji politični in umetniški zgodovini Pariza«. Nop. Imela je toliko in toliko followerjev, ki so ji redno prinesli toliko in toliko keša. Super. Mogoče se je pa sama zakurila v znak protesta, ker je to vse, kar še pomeni. Po poti v vrtec, ki je sledila, je potomec, zdaj že suhih lic, v želji, da bi o novici poročal tovarišem, a še premlad, da bi si zlahka zapomnil tuje besede, kot je Notre Dame, na otroškem sedežu vso pot mrakobno, ritmično in brez vsakega posluha prepeval tale mnemonični song:

O avtorju. Izar Lunaček ima lase, brado, otroka, ženo in nekaj penisa. Riše in misli. Je in hodi, pije in vozi kolo, kadar ne sneži.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Balkanski Pro-za

    Jedrt Lapuh Maležič

    Zalotim se, da sem pred občinstvom, v katerem sedijo celo trije pravoslavni patriarhi (to se pri nas gotovo ne bi zgodilo!), začela v polomljeni srbščini klamfati o dolgoletni tradiciji slovenske lezbične pisave, o bitki, ki jo človek bije ob LGBT razkritju, o tem, da so bojne barve mavrična zastava in o tem, kako neverjetno težko si cerkveni dostojanstveniki sploh zamislijo, kaj preživlja povprečna LGBT oseba.

  • Ugrabljeno mesto

    Agata Tomažič

    Kairo ni mesto za ljudi. Ljudje so si ga samo izmislili, potem pa so si ga počasi prisvojili oziroma ugrabili avtomobili, ki ga zdaj ne spustijo več iz svojih krempljev.

  • V središču si vedno ti sam

    Andrej Hočevar

    Zdi se mi pomembno, da imam neko linijo od rojstva do zdaj, da vem, kakšna je zgodba, tudi če hočem kdaj kje kaj pretrgati in kam preskočiti.