Pod ponjavo

Izar Lunaček

Moja nova bebica še ne zna držat reči, zna pa si potegnit odejo čez glavo. In ko je spodaj, spušča alarmantne zvoke – a ko jo rešim, spoznam, da se je imela pokrita čisto luštno.

In se na lepem spomnim, da je tudi prvo dete imelo fazo, ko si čezenj le napel plenico in ti je dalo mer ama ene pol ure skupaj, majkemi.

In vem, da se mi je takrat zbudil še prašnejši spomin, kako sem sam kot fantek strašno rad tekal pod rjuhami, ki sta jih mama in sestra zlagali nad mojo glavo.

In filing je bil res bizarno, presežno dober, tako ekstatičen, da sem se ga spominjal še leta zatem.

Kaj je na tem? Zakaj bi bilo tako super imeti nad glavo napeto mehko streho?

Je to moment, ki oživlja patriotizem pod zastavo?

Ali si zato nevidne sile radi slikamo kot skrite pod valovi vlečk?

In malo bolj konkretno: sem to začutil lani, ko je frend nad mano razpel špinaker jadrnice, veter v laseh in duhu?

A če priplujemo nazaj v manj spekulativno luko: zih je vsaj, da je to tisto, kar nam je še dolgo v otroštvu nudilo veselje z gradnjo hišic z rjuhastimi krovi.

Vic špasa očitno ni le v tem, da ti je cosy v hiški: cosy ti je v hiški, ki ima očitno preveč zasilno streho za komfort in v katero lahko vsak hip vdrejo elementi. Kot v šotoru, kjer škreblja dež po platnu in ti prija, dokler voda ne priteče v spalno vrečo.

Pošast je tik za opno, ampak do tebe še ne more, le napenja jo in na njej pušča svoje sence.

Ampak. Še ena močna asociacija, ki jo imam, ko gledam frocka, kako cepeče izpod cunje, je slonček Dumbo, ki, spotikajoč se čez ogromna ušesa, mamam skuša pomagati sred nevihte dvigniti platneno streho karnevalskega šotora.

In kakšno olajšanje je, ko je oder skrit in dež varno zunaj.

Ampak pri cirkusu gre še za neki tretji vic. Streha sicer drži vreme na razdalji, toda notranjost nomadskega teatra je ta, ki za lokalno življe predstavlja kraj srečevanja s čudeži od zunaj: spački, zvermi in izzivalci smrti. Platno ne drži le strašnega sveta za opno, ampak tudi ustvarja prizorišče za srečevanje z njim na žagovini.

Prav. Ampak kaj če sem preveč zatuhtal in je reč res bolj simpl. Dojenca ziher najbolj pali migotanje opne. Saj ga vidim, tresenje gub in drgetanje gaze mu dogaja. Kar spomnimo se, kako človeškim bubam teknejo tekoči materiali. Vodo lahko gledajo n časa dlje kakor kamen.

In blago je slične sorte snov. Slične, a različne. Blago je voda, ki se jo da vsak hip zagrabit, pa ti ne spolzi med prsti, ampak ti v otip pusti svoj fini, mehki puh. Reka, v katero sicer ne moreš stopit dvakrat, lahko pa se z njo pocrkljaš med dvema tokoma.

Ponjava nad ležečim frockom, skratka, opisuje dva zlitka konter: krhko stabilnost prenosnega doma in za hip strjeno fluidnost lajfa.

Zdaj pa. Vse to brcanje in hlastanje pod rjuho bi zlahka spokali v spomin na neko mitsko romarsko preteklost, v kateri smo bojda živeli pred fiksno kulturo in štirizidnim domom. In bi grulili, češ, kako se dete nostalgično veseli večerov pod zvezdnim obodom, romajoč za čredo po planjavah pradavnine. Ampak kaj če je obratno: kaj če smo se iz votlin na pot sploh podali, ker smo hoteli mesto nepremične skale nad glavo gledati kaj bolj frfotavega.

Adijo torej, vi oglati bloki, zbogom, zrcalni, gladki ekrani. Pojdimo zdaj na pot, v cirkuške vagone, kjer se zvečer nad glavo boči platno. In v noči naj na opni zažarijo migotave sanje; pošasti iz sveta tam zunaj, ki pa so zares na plan prilezle prav iz naše mehko mračne notranjosti.

FIN

O avtorju. Izar Lunaček ima lase, brado, otroka, ženo in nekaj penisa. Riše in misli. Je in hodi, pije in vozi kolo, kadar ne sneži.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Post festum – festum!

    Izar Lunaček

    Če slučajno niste zaznali, smo imeli sredi oktobra Tinto, festival čisto pravega stripa. In vsi smo zrihtali nagnusno dobre goste.

  • Odprt konec

    Izar Lunaček

    Poletje je mrtvo. Njegov rep smo zajahali, ko smo šli na prvi roadtrip z na novo obogateno familijico.

  • Naročka

    Izar Lunaček

    Please, welcome to the stage: Ruža, dojenček.

Izdelava: Pika vejica