Nič pametnega

(Blog deblok)

Izar Lunaček

Kaj delam? Nič pametnega.

Skušam resetirat bljog. Nekoč mi je bil to kanal za karkoli, samo nafilaj nekaj not vsaka dva tedna in čez čas se začnejo delat čudeži. Humus je vedno iz vsega mogočega. Precej plevela je zmeraj, a to malo populiš in potem vsake toliko zrase kakšna čisto neverjetna jagoda.

Zdaj je pa že lep čas suša. Nikoli nisem maral kolumn. Majhen odrček dobiš in enkrat na mesec naj bi tam nekaj blazno pametnega povedal. Imamo res povedat kaj pametnega na gumb enkrat na redni termin? Meni so redni termini fini za lepe neumnosti. Na odrčku ali v jami, samo da koga slučajno zanese mimo. Poudarek je na slučajno. Sledilci so sumljivi, ker že vnaprej prežijo.

Danes sem sedel na Prešernovem spomeniku in jedel sladoled in neka precej luštna punca me je prišla vprašat, ali bi v kamero povedal kaj o opolnomočenju, ker noben drug tip noče. In sem rekel, da nisem v mudu in naprej lizal sladoled.

Nič pametnega. Risat fino, to je dovolj butasto. Ene take leteče linije mi grejo zadnje čase s prstov, pa čez velike barvne flehe, da se stvar napne in zavibrira. In rata tole

al pa tole.

Pigma flomastri krasno režejo ovinke.

Narisal sem pet pejdžev novega stripa, da ga nesem v Barcelono, na sejem. Kot kokoš iz kake otroške pravljice.

Veliko finih založnikov bo letos tam, vsako leto so drugi, kar me preseneča, v dobrem smislu. Ne vem, ali imajo tako dober filing za kolobarjenje ali imajo vsi tako slabe izkušnje, da naslednje leto ne pridejo več.

Samo detajlčke vam dam, majhne koščke za ugibat, kaj je.

Kaj bo, če nihče ne kupi? Vseeno bomo naredili, samo za naš mali trg. Ampak to vedno rečem, ane?

Moja punca ne mara ptičev, mislim, da bi jih najraje streljala z balkona. Moj oče je nad njimi fasciniran, ampak na neki čudno romantičen način, kot nad nemimi ali pojočimi nomadi, ki operirajo povsem mimo nas. Meni se je samo zdelo fino ugibati, kdo bi bil detektiv v mestu ptic. Kukavica, valda. Ste mislili, da flamingo, ne?

V torek, drugega aprila, kmalu po tem, ko boste to preberali, v Vodnikovi domačiji gostimo govorečo sliko Christopha Blaina. Blain je stripar, ki riše dobre stripe. O kavbojih. Zaljubljenih kavbojih, ki travmirajo na smešen način.

In o slikarjih. Slikarjih, ki grejo z gusarji odkrivat južni pol. Zelo zelo fajn je in zato ga morate priti poslušat, če ne, boste v življenju res dosti na slabšem.

Blaina redno berem ljudem na pop-up striparni. Počakam, da vsi grejo in ko jih je samo še pet, jih zberem okrog sebe kot otročke na kavču in berem kavboja Gusa. In ljudje padejo not in so vsi paf, ko nehamo. Res je lepo, ampak samo luknjica, za par otročkov pa basta.

Mogoče bom kdaj bral Gusa polni sobi, če ji ne bo pretežko prit na Domačijo. Kino Šiška je tako urban, ane, domačija je pa na vasi, 200 metrov stran. Pridte, res, podstreha je cosy in polna majhnih lučk in bral vam bom Gusa.

Otrok pod srcem miga, ampak ko ga hočem prijet, neha. Ne vem, ali to pomeni, da se me boji ali da ga pomirjam.

Punčka bo. Vedno sem bil prijazen do punčk, tako zelo prijazen do vseh punčk. Ampak kaj je opolnomočenje, pa vseeno ne znam v kamero povedat.

Mogoče je blem, da sem bil dolgo preveč prijazen in potem rahlo pohojen. Ko sem se naučil občasno bliskat z bičem, je bilo veselje blazno. Projekt, kako biti odločen, ne da bi bil idiot, je po moje še vedno super ideja.

Ampak zadnje leto so se pomešali vsi odtenki sive. In smo dobili debilčke, ki trdijo, da so zgolj odločni, ter prej okej ljudi, ki ne vedo, kaj reči.

Pridite, pridite na podstreho, bral vam bom Gusa!

Grem raje še malo risat. Linije letijo, pa tiči in mufe so povsod, se res opravičujem. Too much dick for me, kot rada reče Marina. Ampak je neki vitalizem, ki govori skoz te leteče oblike. Ko vse lebdi, niha, je tik pred tem, nikoli notri, v bistvu, kar je za risbo blazno bolje.

Risba seksa je za drkat, risba lebdečega drhtenja pa za napeto delo, kot pin-upi v delavnici.

Kukavica je detektiv, štorklja župan, vrane so inteligenca, golobi gospodje. Sove so mafija. Samo izgledajo modre, zaradi tistih oči, v resnici so krvoločni nočni kilerji.

Punc pa nikjer ni, to je zanimivo. Komaj kakšna ženska junakinja, le mami, krušna in biološka od junaka, kako tipično. Je pa prvič heroj gej, to zih nekaj šteje. Ptiči so res kvir: nališpani samci plešejo za ocenjevalke, vsi spoli pa imajo eno samo luknjo za vse potrebe. Ptič da lahko ime tiču lih, ker ga nima.

Kukavic, mimogrede, nihče ne mara, ker puščajo svoje otroke za vzgajat drugim. Kdor ne vzgaja, naj se ne množi. Ampak reč je bolj komplicirana, kot boste videli.

Mesto ptic. Stej tjund.

 

In pridite na Blaina v torek, mogoče bom kaj bral!

Do hmal,

I

O avtorju. Izar Lunaček ima lase, brado, otroka, ženo in nekaj penisa. Riše in misli. Je in hodi, pije in vozi kolo, kadar ne sneži.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Jutro po, jutro pred, sladoled

    Izar Lunaček

    Izar na pomemben dan spozna prijatelja in izve nekaj o sladkarijah.

  • Čista linija

    Izar Lunaček

    Resni prasci smo, do planeta in najbližjih, ščepec flirtanja s kmetijstvom in namakanja prstkov v margini nam tu ne bo prav nič pomagalo.

  • Jaz na palčki

    Izar Lunaček

    Kot stric srednjih let se še spomnim časov pred digitalno fotografijo in netom, ko fotke frisa še niso bile tako poceni. In kadar si se zbudil ves razštelan, si svoje sesuto telo zvlekel pred kopalnično ogledalo, se zazrl v svoj odsev in se pred zabuhlo, zapodočnjakano, a vendarle celovito podobo počasi spet sestavil v človeško bitje.