Jaz na palčki

Izar Lunaček

Sovražim selfije. Že pred vzponom mobilcev mi je šel na živce folk, ki se je slikal s prizori s svoje poti (zakaj bi hotel ta krasen pejzaž sfižit s svojim frisom?),

ampak danes je reč hujša: zdaj zavzema faca še več prostora na sliki in za svojo proizvodnjo ne potrebuje niti mimoidočega, ki bi pritisnil na kliker.

Ampak ne slepimo se, ne? To ni pobeg v solipsizem, ravno drugi je tisti, za katerega tu najbolj gre. Selfiji niso tako masovno štancani za neposredno veselje njihovih avtomodelov, ampak za fehtanje lajkov na velikem sejmu družbenih omrežij. Prekinili smo torej s konkretnim nagravžnim, smrdečim in vsiljivim drugim poleg nas in se scela predali milosti bukakkeja srčkov svetovne mase brez vonja in okusa.

Ob selfijih, a tudi ob slikah futra na instagramu, se vedno spomnim na tisto znano Freudovo analizo sanj majhne punčke iz slavne knjige Interpretacij: deklič namreč sanja, kako se baše s kupo z jagodami, tačas pa vanjo odobravajoče zreta ljubeča roditelja.

To je, btw, eden izmed kronskih primerov, na podlagi katerih je svojo tezo o »želji kot želji Drugega« v psihoanalizo vpeljal Lacan. Tezo, ki jo je še rahlo ošilil naš Žižek, rekoč, da je vsak užitek pogojen z vsaj fiktivnim pogledom drugega, ki se nad nami zgraža ali si ga drka.

(Eni pari se med seksom prav zato radi snemajo, čeprav posnetka nikoli ne pogledajo, ali pa se dajejo dol na javnih vecejih ali v Tivoliju, čeprav ne bi radi, da jih zares kdo zasači).

Ampak, hej, boste rekli, če je point, da je naša želja itak vedno pogojena s palcem gor ali dol neke zunanje inštance, zakaj bi se potem zmrdovali nad paradiranjem užitka na instiču in FB-ju – a ni to iskanje zunanje potrditve potem kar naše naravno stanje?

Hja, blem je, da so družbena omrežja (kot večina internetnega vorteksa in drugih drog) to neizbežno ekstimnost želje in užitka hijackala kot znani kokainski eksperiment podganje možgane in nas ujela v večno infantilnost, kjer nas ne more zadovoljiti nič drugega kot lajk nekega muhastega občinstva. Po psihoanalitični doktrini naj bi namreč človek Drugega na neki točki vsaj delno ponotranjil v neki oseben nadjaz; vest; interni etični kompas, ki mi omogoča orientacijo tudi, če se z azimutom ne strinja noben konkreten drugi. Net nas s svojim napol abstraktnim, napol pa zelo konkretnim Drugim drži v permanentni pozi punčke pred svojo kupo jagod s smetano, fehtajoč starševske srčke.

In če že srfamo po analizi duše, je zanimivo, da je lih Lacan izumil tudi »zrcalno fazo«: namreč zamisel, da je človeški jaz imaginarna tvorba, ki nam jo priskrbi šele odsev v zrcalu, brez katerega se ves čas počutimo razsekane na vsak v svojo smer želeče koščke. Mogoče je zato selfi tako zasvojljliv: v današnjem metežu miljon dražljajev, ki nas trgajo narazen bolj kot kadarkoli prej, nam z vsakim klikom zagotavlja, da smo še tu, še celi.

Kot stric srednjih let se še spomnim časov pred digitalno fotografijo in netom, ko fotke frisa še niso bile tako poceni. In kadar si se zbudil ves razštelan, si svoje sesuto telo zvlekel pred kopalnično ogledalo, se zazrl v svoj odsev in se pred zabuhlo, zapodočnjakano, a vendarle celovito podobo počasi spet sestavil v človeško bitje.

Danes lahko ta obred spustiš kar za skrolanje po svojem instafeedu direkt s postelje. A kaj, ko je selfi bolj idealiziran od odseva (obenem pa obdan s selfiji drugih, vedno boljših in lepših), da je razmak med razštelano občutenim in retuširano predstavljenim praviloma prevelik. V devetdesetih si izpred zrcala odkorakal grd, a zaceljen; danes kot pravljična kraljica od črnega zrcala zaman in v nedogled zahtevaš zagotovilo totalnega primata.

Ampak. Če je selfi res taka kuga, zakaj je ves ta blog poln avtoportretov? Zakaj že ves ta čas rišeš sebe, Izar, pa četudi grdega? Ha, prav v tem je štos. Umetniški avtoportreti so antiselfiji.

Okej, priznam, tradicija je dolga in njen pra-del je ornk egotriperski: Rembrandtove znane odslikave so selfiji boemskih duš starih časov, da o Dürerjevem križanju samega sebe z mesijo niti ne govorimo (ampak ker je bilo za njih produkcijo treba bit trdo delaven genij, jim napihovanje raje oprostimo kot sodobnemu uporabniku smartphona).

Se pa od šestdesetih dalje, z deli recimo Roberta Crumba ali Woodyja Allena, začenja meni precej ljuba tradicija realnejšega upodabljanja avtorja – kot zmotljivega, perverznega, a še vedno branja vrednega posameznika, ki bralcem in gledalcem poleg voajerizma nudi tudi merico utehe ob lastnih nevrozah.

In to je vsaj po mojem ena glavnih funkcij umetnosti. Za umetnika: da vzame svoj banalno bedo in jo pregnete v nekaj neolepšanega – morda kdaj zaradi potreb strukture celo pogršanega –, ampak na koncu koncev: lepega, povednega, z »umetniško vrednostjo«. In za bralca: da dobi poročilo o življenjih drugih, neolepšanih, a poetično estetskih, nam podobnih ali drugačnih, a v vsakem primeru zagotavljajočih nam, da v svoji podebiljenosti na koncu nismo sami.

Za razliko od selfi feedov, ki nam vedno v glavo vbijajo, kako daleč smo še do ideala, nas umetnost, tudi in še posebej najbolj surov avtobio, prepriča, da

Živela umetnost, smrt selfijem.

In do prihodnjič,

I

 

 

PS: Za sklep priznanje. V resnici ne razmišljam toliko o selfijih. Nina Cijan bo za RTV snemala dokumentarec na temo in me je prosila, če ji na kavi kot filozof in risar avtobio bloga odgovorim na par vprašanj, ki jih je pripravila vnaprej in so vsebovala tudi reference na Lacana in Rembrandta. Vprašanja so bila blazno bistra, odgovori, ki so jih zbezala iz mene, pa so očarali še njihovega tvorca, in nisem si mogel kaj, da jih ne bi strnil v ta zapis. Hvala za vožnjo, Nina, oprosti za spojlerje (mi je že) in se vidimo kmalu v kinu!

O avtorju. Izar Lunaček ima lase, brado, otroka, ženo in nekaj penisa. Riše in misli. Je in hodi, pije in vozi kolo, kadar ne sneži.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Nikoli več, do kdaj? 

    Muanis Sinanović

    Zakaj so naše ideje tako tako nezmožne prispevati k izgradnji boljšega sveta, še več, sooblikujejo njegovo grozo in izpraznjenost? Prav zato, ker se nismo zmožni soočiti z dejstvom, da civilizacija, v kateri smo živeli dobrih dvesto let, ne obstaja več. Vsi naši boji so vpeti v razsvetljenske miselne sheme, bodisi kot obramba razsvetljenskih vrednot bodisi kot njihova zavrnitev.

  • Digitalizirane usodne ženske: spodjedanje mita

    Renata Šribar

    Ali se fatalnost od banalnosti loči le po številu lajkov? Kako da ženske, generacijsko odraščajoče s tretjim valom feminizma, nimajo distance do normirane seksualizacije – tiste distance, lastne nam, ki smo začele osebnostno in intelektualno odraščati v prehodu med drugim in tretjim feminističnim valom?

  • Pilav za pisatelje

    Andrej Hočevar

    Kjerkoli se že znajdeš, se številni pogovori začnejo (ali končajo) z navidez nedolžnim vprašanjem, bržkone edinim, ki ga znajo v angleščini postaviti tudi tisti, ki angleško sicer sploh ne govorijo. Od kod si.