Iz starega novo

Izar Lunaček

Nad šterko je hiša. Nad K4 je stavba. Če stojite pred njo, boste nad vrati videli napis: »Dijaški dom posvečen kristusu delavcu«. Ne vem, kdaj so se proletarski mesije spokali, ampak Roza ve povedati, da je z ekipo hišo zaskvotal sredi osemdesetih in imel v kapelici prvi teater Ane Monro. Ko so skvot požegnale uradne oblasti, se vanj se je zlila četa klubov in zavodov, kar je Monrojevce potisnilo v zgodovinsko usodni prevzem Kuda.

Zadnjih osem let sem imel v četrtem nadstropju te stavbe atelje.

Vse skozi svoj prvi zakon sem delal v garsonjeri, polni žene in treh mačk. Utopljen pod kosmatimi kepami sem v jutrih risal Race in Raje za mizo, na katero je padal košček svetlobe s pritličnega okna.

Ker sem ženi ob prihodu iz službe baje deloval kot kak notredamski grbavec, sem ob štartu zveze z bodočo bejbimamo rotil vse znance za kak plac in sreča je hotela, da je imel Stripburger enega prav na Kersnikovi. Tam je nekoč gnezdilo celo prvo uredništvo slavne revije in sredi devetdesetih sem vanj hodil Borisa Bačića fehtat za kako objavo v prihodnji cifri.

Atelje je bil čudovit in poleg risanja sem v njem redno prirejal žure in projekcije. V istem štuku je pisarnovala Animateka, na koncu hodnika pa je poleg metelkastega stranišča bobne vedno mučil kak indi bend. Matej Stupica je par vrat proč sestavljal in sežigal inštalacije, kadar ni gnetel papier-mâché lizik za Sladica žure premožnih oglaševalcev. Nekdo je celo leto vadil isti komad na klavir za neznanimi vrati, Milena Zupančič pa je ob petkih zvečer vpila obscenosti po hodniku v okviru nekakšnega skrivnostnega dramskega krožka.

Lani je lastništvo nad stavbo pridobila MOL in jo letos sredi poletnega mrtvila na hitrico prodala. V hiši je zavladala panika in sem ter tja so švigali mejli, sprašujoč se, koliko časa in za kakšen denar nas bo kupec pustil notri ter kako bo občina poskrbela za nas. Ko so podjetnejše organizacije pričele iz hiše množično seliti omare ter se je nekdo posral na vhodne stopnice, sem dojel, da mi v živčnem vzdušju čakanja na usmiljeno gesto mogočnikov ni več risati.

Med prvo rundo ogleda dostopnih centrskih pisarn sem naletel tudi na majhno, obokano štacunco na Poljanski in spoznal, da je kombo ateljeja in striparne edina opcija, ki mi bo dala občutek, da namesto kujanja v izgnanstvu raje prostovoljno skačem v nekaj boljšega.

Sredi decembra smo tako odprli javni atelje in strip štacuno med Ludo in Mičem. V njej imamo vsak mesec stripovska druženja in branja, planirajo se skajp intervjuji in predavanja.

V eni sobi rišem pred polnimi policami poslastic, v sosednji pa tipkata novinarka in prevajalka ter s čopiči po papirju drsi ilustratorka. In sem blažen, a me vseeno malo skrbi, da sem s spremembo krize v priložnost dal futra trgofilom za opravičevanje krutih ukrepov kot krepčilnih do žrtev. Ampak hej: Batman je nov vstal iz pokola svojih staršev, pa zato strelca še ne slavimo kot junaka.

Je pa imel letošnji zaton starega še drugo, bolj zasebno plat. Decembra je prvorojenec po petih preživelih rejdih vrtčevskih noric le fasal slavne pikice. Dejansko jih je nosil hrabro: kot kak lik iz risanke, rahlo pikast, a živahen. Še največja jeba je, da je morala bejbimama ob redni skrbi za dojenca prenašati še karantenskega razbojnika s polno mero energije, medtem ko sem jaz s frendi sestavljal omare v novem placu.

Ampak kot bi usoda hotela reči, naj bomo že malega veseli, je v kratkem koze fasala še bebica in v njih tako poniknila, da je spominjala na mešanico gobavca in miniaturnega vampirja. Čeprav sem se zavedal, da nevarnost ni resnična, si nisem mogel kaj, da se ne bi bal, kako se bo na lepem vrgla nadme in mi zarila dlesni v vrat.

Ajde, na silvestrovo smo bili s to gobavko ob drugo družbo, ampak spet – kriza je priložnost –  smo hendikep izrabili za prvi ogled ognjemeta s strehe bloka in naslednja dva dni, ko bi bili sicer zmačkani, obiskali še par frendov po raznih kotih Slove.

A je že kak dan pozneje pretirana skrb za deco svoj davek terjala od bejbimame. Najprej jo je položila gripa in takoj ko jo je za kak dan spustila, še čisto prava angina. Ker sem ateljejsko premiero že odpikal, smo pacientko z masko čez obraz zaprli v spalnico ter jo hranili po palici, sami pa vandrali po postsilvestrski Sloveniji. Za en dan smo obiskali mojega iz tega bljoga slavnega prijatelja v mali vasi blizu Žalca. Ker mu je žena pred par meseci obležala z zlomljeno nogo, je zbrusil svoje kuhalne veščine in v času mojega obiska eksperimentiral že z nekimi Jamiejevimi kokošmi, pečenimi v mleku. Jaz sem se po drugi strani v dodatni skrbi povezal z dojenčico, tako da te bolne žene očitno s seboj le prinesejo srebrn sij na oblaku. Iz krize zopet prilika, a itak da nihče ne lomi nog dekletom za svoj kuharski napredek.

Zdaj smo očitno vsaj za en čas izplavali iz vseh bolesti in selitev ter sem tako prost, da ob sopranu tigerlilij tipkam pričujočo inkoherenco. Okrog mene se tolažilno šopirijo razkošni naslanjači, perzijske preproge in bidermajerske kredence. Divji pretresi so dali bljog na pavzo, zdaj pa vas oblivam z neobdelanim čebljanjem o minulem neurju. Ampak ta tok zavesti mi po vsem tem trudu za strukturo sredi kaosa neznansko paše.

Zdravstvujte za zdaj, oglasite se kaj na Poljanski (že to soboto vaši deci, recimo, berem Malega vampirja ob projekciji na rjuhe!) in obljubljam, da prihodnjič kaj napišem, preden poplava lajfa z zapisa spere vso obliko.

 

Vdano vaš,

I

O avtorju. Izar Lunaček ima lase, brado, otroka, ženo in nekaj penisa. Riše in misli. Je in hodi, pije in vozi kolo, kadar ne sneži.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Francoska trdnjava je odprta

    Izar Lunaček

    Najbolj zanimive reči se očitno dogajajo v kratkih stikih med ločenimi polji, pa najsi bodo ta žanrska, scenska ali nacionalna.

  • Dve seriji

    Izar Lunaček

    Mene gor držijo le bliski nečesa bolj intenzivnega in bolj večnega, tudi če si z lovom nanje uničim še tistih pet procentov garantiranega donosa sreče pri potrpežljivem lajfu.

  • Za zaprtimi vrati

    Izar Lunaček

    To bi bila kar zmaga: če bi nas ta epidemija spomnila, da nam ni treba vsak vikend pit kave s kulisami druge prestolnice za sabo ali stalno rast in se razcvetat, da bi bili vredni lajfa.

Izdelava: Pika vejica