Bush baby

Izar Lunaček

Špasna dežela, tale Namibija. Divji zahod neke sorte, igrišče južnoafričanov, ki se podijo po neskončnih ravnih cestah sto petdeset na uro v poltovornjakih.

image1

Potomci staroselcev niso neprijazni, kot so bili na mojih prejšnjih afriških poteh. Nihče mi v brk ne šepeta Mzungu, ko grem mimo. Je pa res, da so nekako sprijaznjeni z vožnjo v drugi vrsti. In kot kak vdan zakonec, ki že ve, da bo vse, kar poskusi, narobe, se pri uslugah trudijo le medlo ter pustijo pucanje zajebov belim tetam iz ozadja.

image2

Draga pač je Namibija, kot sicer nearabska Afrika, a k sreči ti ponuja opcija šotora. Platno razpneš na velerančih istih belih domorodcev. In hecen tip kampiranja je tu v navadi. Ogromen plac ti dodelijo, tam par sto kvadratov, z lastno toaleto in kuriščem smek sredi buša.

image1

Lokalni taborniki dračje berejo že tostran svita in si vžgejo vsaj en kres na dan. Zvečer daš v ogenj nepregoren lonec in si cmariš čorbo. Ali pa gor vržeš file gazele, snete na posestvu.

image1

Pot, kjer se učiš, je vedno terapevtska. Še kregi v avtu, kako po makadamu, so družinski timbilding.

image1

Aja, narava. Sploh živali! Ampak ne samo. Največji kanjon po Grandu ima dežela, pa sipino, da ni višje. In dve puščavi, čeprav je ena le pripihan košček druge.

image1

Ja, ja, vem, favna, saj bom. Otrok je bil tudi neučakan. Po mojem je verjel, da bomo že pristali sredi čuri muri beštij.

image1

Etoša, čez en teden, je prav hecen plac za zveroglede. Suha solina z ducat napajališči, poleg pa parkingi. Eno imaš celo tik kempa in zvečer s pirom romaš kukat, če je kaj tam. Ful je filmfest klima. Če uletiš, ko je na programu čreda slonov, te vsi gledajo, češ, a zdej se pride?, če pa se naveličaš čakat, ko je že pol ure le par kuric, pa vzdihujejo, kot da zapuščaš matinejo art filma.

image1

Froc je bil končno očaran, ko smo zalezli čredo slonov. Ampak, zanimivo, po desetih minutah strmenja se je zicnil nazaj, rekoč:

image1

Saj so tudi oni prišli na spored. Spet prav teatrsko, kot da si v Rimu ali Jurskem parku: ponoči, sred posestva, kjer so snemali Hatari, so jih spustili nad žirafjo nogo, priklenjeno pod žaromete. Fakin impresivno. Vsaj za odrasle.

image1

Podobno je bilo na Punti Križa (alias Cape Crossu), kjer biva naenkrat deset tisoč tjulnjev. Nora, nora reč za videt. Povečini.

image1

Lajf je teater.

Tudi na črni celini izvorov. Jaz sem svojo vlogo zanj odigral na britofu ladij – obali okostnjakov, kjer je v vodi toliko megle in čeri, na obali pa tak ništrc vode, da je obilje razbitin že skoraj komično.

image1

Luštna reč, skratka. Po mojem bomo šli še kam kdaj. Zdaj grem pa zažgat par gajbic na dvorišče.

Do naslednjič,
I

O avtorju. Izar Lunaček ima lase, brado, otroka, ženo in nekaj penisa. Riše in misli. Je in hodi, pije in vozi kolo, kadar ne sneži.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zdravilo zoper zagovednost

    Agata Tomažič

    Občutje popolne svobode. Tistih nekaj dni pred odhodom, ko je mogoče čisto vse, je najlepših. Skoraj tako lepih kot vsak večer tistega štiritedenskega potovanja posebej, saj nikoli ne veš natanko, kam te bo zaneslo.

  • Prostori, ljudje, ki jim (ne) pripadamo

    Jana Putrle Srdić

    Amerika. Namestitve so ločene po spolih in alkohol strogo prepovedan. Razen v stavbi, kjer si je bivši ameriški predsednik ob obisku zaželel spiti svoje pivo – od takrat hiša ne spada več na ozemlje kampusa, kar pomeni, da lahko v njej spijejo kozarec virginijskega vina tudi pesniki. Pravila so od nekdaj ekskluzivno raztegljiv koncept.

  • Cesarstvo reda in čistoče

    Agata Tomažič

    Na Japonsko sem se odpravila z dvema kovčkoma. V enem so bila oblačila in ostale potrebščine za dvotedensko potovanje, drugi, težji in večji, pa je bil naphan z vsemi predsodki in ustaljenimi prepričanji, ki si jih zahodnjaki, predvsem tisti, ki tam še nikoli nismo bili, delimo o Japonski. Načrpala sem jih iz medijev, nekatere pa prav tam do nedavnega prizadevno širila tudi sama.