Barje Barce in želvji prah

Poročilo s poti 1

Izar Lunaček

Ne vem, ali je kdo opazil, ampak dva tedna nazaj bljoga niste fasali. Z Ludom sem zmenjen, da pišem vsaj enkrat mesečno, ampak ritem dveh tednov mi je tako ljub, da sem tokrat prvič izrabil veto na ekstra epizodo. Spet sem bil v Barceloni in kljub boljšim namenom dva tedna nisem delal ama čisto nič. Posedal sem na klopcah, bral stare stripovske revije in zvečer po grlu s frendi stočil kako claro in čez vrgel košček pljučne z gosjo jetro. Španci so hecni: vse, kar Francozi izumijo v zdravi meri, oni nagrmadijo v obscen stolpič.

izar-lunacek-cacke-tuhtci-6-image1

Ad slednje. Zadnjih nekaj obiskov mi gredo lokalci prvikrat rahlo na jetra. Ne v lajfu, zgolj v delu. Ko sem v Barci bival eno leto, mi je bila ta njihova nezahtevnost sam balzam. V Sloveniji je vse, lajf in džob, pod tako neusmiljenim plazom kritike, da tista redka cvetka, ki se prebije skoz špalir, res cveti kot redke druge, a jej, tako osamljeno.

izar-lunacek-cacke-tuhtci-6-image2

V Barci pa se jim jebe. Nihče ne gleda z balkona, kako si obesil perilo. In če narediš kako delo zgolj za špas ne pa v poduk svetovnemu umu, je vse super. Razstav in dogodkov se kar tare, a so na izvedbeno tako omledni ravni, da si kot kritičen Kranjec živčen, dokler ne stuhtaš, da je tod kultura le prijetno ozadje za druženje ob pivu, pljučni in pašteti.

izar-lunacek-cacke-tuhtci-6-image3

To mi je noro sedlo. Še ta jebivetrski bljog je zrasel prav iz španskega semena. Ampak ko se danes sprehajam po njihovem strip festivalu, vidim le prevode favoritov, ki jih poznam že iz Francije. Pa še ti niso odsev kake sladokusne uredniške politike, ampak le tega, da so bili hiti že v lastni domovini. Domača letina se po drugi strani omejuje na izložbe flajck, ki iščejo naročnika za kak lahek hit-džob v tujini.

izar-lunacek-cacke-tuhtci-6-image4

Letos sem mislil, da sem našel izjemo. Albert Monteys, ki se je lani uvrščal na vse mednarodne sezname bestov s svojim Universe! projektom, je dal na plano avtobio knjigo, katere prvih dvajset pejdžev me je pobožalo po dušici kot tisto pravo, kamor gre stremeti.

izar-lunacek-cacke-tuhtci-6-image5

(iz knjige El Show de Albert Monteys, Albert Monteys, Astiberri, 2018)

A kaj, ko se možak po prvih dveh uspehih zadovolji z aplavzom in nato enako formulo ponavlja prav do konca knjige. Pa saj ga štekaš: Španci, tako se zdi, česa več niti cenili ne bi. Zakaj bi se matral in premikal meje, če pa je že ščepec truda dovolj, da si ustoličen kot omiljeno ozadje za zabavo v resničnem svetu. Po svoje je to dejansko lep pristop. Po svoje pa si noro jezen, ko nekdo ves talent porabi le za vzpon do prve štenge.

izar-lunacek-cacke-tuhtci-6-image6

Za klopce in prigrizke te bom vedno potreboval, Barca, po stripe pa bom raje romal severno od tvoje meje.

Ad prvo. Revije, ki sem jih prebavljal na teh slavnih klopcah, se imenujejo The Comics Journal. Najraje imam njih cifre iz devetdesetih, ki se bahajo z intervjuji s Spiegelmanom, Crumbom in Mignolo. Danes revije ni več: odšla je v spletna nebesa vkup z drugimi mastodonti iz papirja. Ampak jaz jo na bazarjih stripa še kar fehtam od enega tamkajšnjih glavnih pedlerjev, ker mi noben net ne more nadoknadit intervjujev, ki se krotko kramljajoče vlečejo čez dobro polovico vsake številke. Dandanes v vsakem intervjuju izvemo isto, ker so tako kratki, da za kaj več od piara ni prostora. Te debate so pa epske in vedno premorejo zdrse v presežke, na katere danes ni upati.

izar-lunacek-cacke-tuhtci-6-image7
izar-lunacek-cacke-tuhtci-6-image8
izar-lunacek-cacke-tuhtci-6-image9

Na letošnjih klopcah me je najbolj očaral tisti s Kevinom Eastmanom – polovico tandema, ki je v 80-ih ustvaril pofl, znan kot Ninja želve. Intervju obsega 62 strani 150-stranske revije in v njem legenda prvič javno spregovoril o propadu založbe Tundra. Zakaj je to tak špas? Poslušajte: zgodba je kratka, a krasna.

Eastman in Laird sta želve prvič objavila v lastnem časopisu, financiranim s kešem, sposojenim od strica: kot čisto deško fantazijo, kot avtorski, idealistični projekt. Potem je reč v roku nekaj let eksplodirala do današnje mere risank, filmov in igračk, naštancanih po celem svetu. Fanta sta se iz garažnih mulcev prelevila v menedžerja jake firme, ki je večino časa porabila za to, da bi vsakemu risarju, ki je prišel podelat kako epizodo, plačala pravične tantieme, če bo kak lik iz nje končal kot kos plastike v daljni Kini. Bolj ko sta skušala bit fer, bolj so ju ustvarjalci šimfali, čim so, recimo, kak dopis dobili iz pravne službe, namesto od bogov osebno.

izar-lunacek-cacke-tuhtci-6-image10

Eastman je imel dovolj in je iz pretesnega oklepa prebegnil v novo tvrdko, ki pa naj bi res tiskala same avtorske reči – tako kot njemu najbolj ljubi založbi Fantagraphics ali Kitchen Sink, a brez njunih finančnih stisk, saj bi nindže skrbele za stalen dotok denarja. In tu se začne lekcija o škodljivosti prevelike doze pozitivne energije. Več keša ko je Eastman vlagal v indi firmo, bolj so mu risarji kazali osle in ga bralci ignorirali. Kdor je k njemu prišel z »življenjskim projektom«, je dobil denarja za leto ali dve dela na stripu, a mu ponavadi na koncu ni oddal niti pejdža. Hec je, da je Tundra v treh letih delovanja na plan dala take klasike, kot so McCloudov Understanding Comics, McKeanove Cages, pa Gaimanovega Puncha in Signal to Noise, ampak nobena od njih bralcev ni impresionirala, dokler po propadu založbe njenih ostankov niso potržile druge firme.

izar-lunacek-cacke-tuhtci-6-image11

Na koncu je bil Kevin že tako obupan, da je založbo praktično podaril Kitchen Sinku, eni tedaj najbolj dolgoživih indi firm, a je tsunami turtle-keša tudi njih tako oropal mej, da se je v par letih zrušil še ta paradni konj avtorskega stripa – in to po več kot dveh dekadah delovanja s skromnim badžetom. Sam Eastman je prek Tundre na koncu izgubil reci piši 14 milijonov dolarjev (konec 80-ih: po današnji menjavi je to verjetno kar parkrat večji znesek) in se kot avtor ali založnik ni več pobral. Ko sem šel lani v San Diego, sem ga na kratko srečal. Založba mojega in Nejčevega Kosmatega krimiča, IDW, ima trenutno v lasti Turtlese in je skupaj z njimi kupila tudi Kevina, ki zdaj v kleti firme ureja nekakšno interno galerijo ter občasno izpljune kak blurb za naslovko. Citat na vrhu spodnje je njegov in kaj se ve: mogoče je imelo Kevinovo prekletstvo prste vmes tudi pri mojem prvem potonu v Ameriki.

izar-lunacek-cacke-tuhtci-6-image12

Toliko za danes torej: nekaj o stabilni, blagodejni, a šibko produktivni klimi na Španjolskem in en opozorilni primer poblaznele pozitive v okolju protestantske etike, ki pa je kljub divjim izgubam dejansko proizvedel par presežkov. Naj vam bo v poduk, prihodnjič pa še malo poročila s festivala in iskanja izginulega potomca v parku.

Zdravstvujte do takrat,

I

O avtorju. Izar Lunaček ima lase, brado, otroka, ženo in nekaj penisa. Riše in misli. Je in hodi, pije in vozi kolo, kadar ne sneži.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Postaviti literaturo za zaveso

    Tina Bilban

    Razumem odločitev, da se zgodbe o ženskah, ki so si upale in uspele, zapakirajo v literarno obliko, ki naj bi bila blizu predvsem dekletom in se eksplicitno namenijo prav njim – bralkam. Če bi zbirko zasnovali širše – fantov z naslovom ne izključili iz branja, opustili jasno navezovanje na zgodbe o princesah ali pa celo zasnovali zbirko tistih, ki so si upali in uspeli, z ustrezno zastopanostjo ženskega spola –, bi verjetno po njej posegli predvsem fantje.

  • You Give Lib a Bad Name

    Izar Lunaček

    Če je barcelonski strip festival s ponudbo domače bere rahlo razočaral, pa je bil seznam eminentnih tujih gostov jako impresiven. In ker sem si s pomočjo tega bljoga priskrbel novinarsko prepustnico, sem dobil že prvi dan odlično šanso za privatno avdienco z zvezdami, medtem ko so jih intervjuvali nacionalni mediji.

  • Točka preloma ali zakaj ne smemo nikoli obupati

    Sonja Merljak

    Kaj lahko osemletnim deklicam o današnjem svetu sporočajo vlogerke, ki snemajo videe o različnih izzivih, testiranju sladkarij in o svojih najnovejših oblačilih? Predvsem to, da smo na spletu zanimivi in zabavni, če si drznemo, česar si drugi ne; ali pa, da smo priljubljeni, ker imamo oblačila določenih znamk. Če bi otroci te vsebine kombinirali z drugimi, s tistimi, ki jih zanje pripravljajo izobraženi strokovnjaki, bi nad to fascinacijo otrok z vlogi lahko brezskrbno zamahnili z roko. A tega ne moremo storiti. Ker mnogi otroci ne berejo ne revij ne knjig.