Umetnost kritike: kaj je in česa ni
Med 28. in 29. oktobrom smo na drugem mednarodnem kritiškem simpoziju z naslovom Umetnost kritike razmišljali tudi o vprašanjih, kot so: kakšna je relevantnost literarne kritike danes? Ali je literarna kritika sposobna – in voljna – generirati vsaj približno enoten kritiški diskurz, ali pa gre zgolj za poplavo naključnih mnenj? Glede na to, da so časi kritiških veličin, ki so praktično lastnoročno krojile obraz literature in vplivale na kulturno-politično klimo v najširšem smislu, nepreklino minili, kako se kritika sooča s svojo novo vlogo? Kakšne so njene transformativne možnosti? Ne nazadnje, kako pomembna sta pri tem kritikova mnenje in slog?
Objavljeni so prispevki Ondřeja Hanusa, Petra Kolška, Anje Radaljac in Stefana Schmitzerja. Drugi bodo objavljeni naslednji teden.
Simpozij so organizirali JAK, DSLK, LUD Literatura in Cankarjev dom
s podporo Hotela Park.
Položaj kritika
Ondřej Hanus, Češka
Mogoče je to, s čimer se trenutno soočamo (internet, amaterizem, izginjanje kritike …), le sodobna različica situacije, s katero so se intelektualci soočali med razmahom javnih knjižnic v prvi polovici 19. stoletja. Morda se bo moral kritik na novo roditi, da bi znova postal polnopravni član v komunikaciji, ki je literatura.
Kaj je in česa ni
Peter Kolšek, Slovenija
Dobra leposlovna dela niso več stvar širše javnosti, potencialnega kulturnega foruma, nadomeščajo jih polliterarni izdelki, ki imajo ta ali oni populistični atribut. Tako ostaja prvovrstna literatura, domača in prevodna, vedno bolj zaprta v ožji krog poznavalcev in kritikov, druga in tretjerazredna pa doživljata svoje medijsko šopirjenje.
Literarna kritika kot element družbene represije
Anja Radaljac, Slovenija
Mislim, da le malo kritikov dejansko verjame v literarno kritiko (upala bi si celo trditi, da ne zaupajo v moč humanistike v širšem oziru), kar pa kajpak vodi v stanje, ko kritika postaja lahka tarča za enega izmed obrobnih elementov družbene represije, namesto da bi zavzemala opozicijsko držo.
Kritika kot diskurz / kritika kot informacija za uporabnike
Stefan Schmitzer, Avstrija
V kontekstu hibridne organiziranosti literature, kot jo pač doživljam kot avtor in kritik, vlada splošna neodločenost, katero od teh dveh funkcij lahko izpolnimo, naj bi izpolnili, oz. jo dejansko izpolnjujemo. To za sabo potegne skrajno škodljivo previdnost pri interpretaciji besedil, splošno nezaupanje do vsakršnega poskusa objektivizacije in ne nazadnje slepo sprijaznjenje z neumnostjo (tako neumnostmi, ki jih pišejo avtorji, kot tudi neumnostmi, ki jih prodajajo kritiki).
|
