Slikar in prozaist Arjan Pregl si želi, da bi kulturna produkcija in umetnost v dnevne novice prodirali tudi zaradi samih sebe, in ne zgolj zaradi svojih škandalov – kakor denimo ob odpovedi in nato potrditvi razstave v Bruslju, ob farsi, ki mu je požrla, kot je dejal, kar nekaj energije.

V Trstu predvsem v zimskem času nastopi nekaj, čemur pravimo burjini dnevi. Od nekod se prikrade značilna burja in prevetri mesto. Ga »spuca«, kot bi temu rekli po domače. Tako silovito piha, da je v burjinih dneh hoja po najbolj izpostavljenih krajih nevarna, saj te lahko dobesedno odpihne. Po mestu se nenadzorovano sprehajajo zabojniki za smeti in še marsikaj, kar ostri nevidni gospodični ne zmore kljubovati.

Naslov pričujoče recenzije je povzet po avtorjevem predgovoru, v katerem bralcem uvodoma predstavi svoje prvo srečanje s Kafko in razloge, zakaj se je sploh odločil za stripovsko priredbo. Vsak risar seveda na književno delo, ki ga bo priredil v strip, gleda drugače. Eden najznačilnejših primerov so adaptacije kratkih zgodb Edgarja Allana Poeja, zagotovo enega med striparji najpriljubljenejših pisateljev, saj so izšle v kakšnih tristo različnih variantah.

Po zajtrku na Filipinih se okopam in je totalno in jebeno noro // Uživaj v sladoledu, Gerard, lesketanje sonca na njegovi beli zmrznjenosti je največ, kar se boš kdaj približal St. Moritzu ...

Če bi želele_i Male ženske (Little Women), klasiko, pod katero se je podpisala Louise May Alcott, predstaviti z vidika recepcije, adaptacij, prevodov itd., bi bilo o tem mogoče napisati novo in verjetno še daljšo knjigo od njih samih. Katere Male ženske? Že tu se zaplete … Male ženske so skoraj nekakšna institucija, ki zahteva dodatno kanonizacijo.

Prvo mačko sem povozil, ko sem bil star sedem let. S sosedovo Špelo sva vzela vsak svoje kolo in se vozila po ulici. Bil je eden tistih vročih poletnih večerov, ko sonce kar ne zaide in ljudje lenobno posedajo po balkonih. S Špelo sva imela dovolj energije, da sva namesto gledanja večernih risank uvedla kolesarska tekmovanja. Spomnim se, da so bile moje roke še vedno lepljive od lučk, ki nama ju je prinesla mama, in zrak je dišal po koruzi, ki so jo pekli nekaj hiš niže.

Delo Denise Levertov, ene najvidnejših ameriških pesnic 20. stoletja, je bilo slovenskim bralcem predstavljeno že v dveh pesniških knjigah: izbranih pesmih z religiozno tematiko, naslovljenih Potok in safir, ki so izšle pri KUD Logos, ter še enem izboru brez tematskega predznaka z naslovom Proti točki nič, izdanem pri KUD Kentaver. Še tretja prevedena knjižna izdaja najbrž priča o njenem sicer tihem, podtalnem pronicanju v slovensko poezijo.

Pripravim se, vstopim v telo – v kosti, v sram. Udobje nemoči se je zažrlo vame. Lično darilce vseh mojih prednikov. Mehur na rani nikoli ne poči; ves čas pritiska na nežno povrhnjico.

Esad Babačić (1965) je bržkone eden tistih ustvarjalcev, ki svojo nekonvencionalno pesniško govorico vztrajno ohranjajo že desetletja. Začel je s pankom pri bendu Via ofenziva v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja kot pevec in tekstopisec, ta isti pank pa je leta 1986 pretopil v svojo prvo knjižno izdajo Kavala.

Kako veš, kdaj dati pesem iz rok? Poredko pišem, a ko pišem, pišem dan in noč in mnogo zavržem, potem stokrat preberem napisano, dokler se posamične besede in stavki ne utrudijo in ne izginejo. (D. Kiš)

Globalno narašča ekonomska neenakost, ki jo učinki pandemije očitno še krepijo. Ponekod so cele generacije odrasle v vojni in drugod se krepi apartheid. Še vedno vztrajajo koncentracijska taborišča, mnoge države pa se nahajajo v permanentni politični krizi. Medtem pa se med najpremožnejšimi sloji sveta na družbenih omrežjih bijejo dobre stare kulturne vojne, ki naj enkrat za vselej odločijo o Dobrem in Pravičnem.

Knjigi Vsak dan rojstni dan se nedvomno pozna, da jo je napisal (med drugim tudi) komik. V njej namreč ne manjka predvsem situacijske komike, pa tudi drugih vrst štosov ne. Gre pa takole – glavni junak si za enajsti rojstni dan ob utrinku zaželi, da bi imel rojstni dan vsak dan. In glej ga zlomka, želja se mu uresniči!

V aktualni 359 številki revije Literature nam jo je zagodel preimenovalski škrat, ki je v rubriki proza (in v predhodnem kazalu) Željka Kozinca preimenoval v Zdenka Kodriča. Zgodbo z naslovom Malo oči, malo literatura je torej napisal Željko Kozinc. Obema avtorjema se za napako opravičujemo.Preberi

Svetloba ne bi obstajala brez teme. /// Le ponoči lahko vidimo tisto, česar se ne da videti z očmi.

V 237. številki Literature, ki je izšla marca 2011, sem v uvodniku »Ob zahodni meji od Alp do Istre« skušal čim bolje opisati tedanje stanje slovenske narodne skupnosti v Italiji in njene izzive za prihodnost na družbenem, političnem in kulturnem področju. Dobra tri leta poprej je dokončno padla meja med državama in videti je bilo, da bo integracija na obmejnem območju nemoteno tekla dalje.

V zvezi s kritiko, ki jo je o knjigi Jana Simončiča Poezije herezije za 358 številko revije napisal Miha Marek, smo prejeli naslednji dopis Slovenskega društva za lacanovsko psihoanalizo (v pripetku), ki pojasnjuje ozadje glede avtorkih pravic za knjigo pokojnega avtorja.

Dva odtenka rdeče. Cvetovi in zelena stebelca med resami narodne noše z balonastimi rokavi in belo okroglo avbo preprostosti.

Ko je beloruska pisateljica in raziskovalna novinarka Svetlana Aleksijevič leta 2015 prejela Nobelovo nagrado za književnost, so bili odzivi vsaj glede na siceršnji pomen nagrade relativno pičli in razmeroma hladni. Tu in tam se je pojavil očitek, da formalno sploh ne gre za pisateljico, da ime ni dovolj znano in da imamo ponovno opravka s podeljevanjem na podlagi družbenokontekstualnih, manj pa literarnih okoliščin … Precej drugače kot pri (ponovno »sporni«) podelitvi le leto kasneje, ko je švedska akademija izbrala Boba Dylana in je po medijih završalo …

Jesen. Preludij v zimsko otožnost. Lahen dotik neba. V tvojem pogledu neizrečene besede. Brezizrazno zreš v daljavo namišljenih senc in se zliješ s tesnobno pokrajino.

»Ne morem dihati!« je zahropel George Floyd in izdihnil. Lani je brutalna smrt temnopoltega moža, ki so jo povzročili beli policisti v Minneapolisu, v Ameriki sprožila val protestov. Protirasistične demonstracije so se kot požar razširile po vsem svetu in začele so padati glave kipov kolonizatorjev. V Richmondu so protestniki zrušili južnjaškega predsednika Jeffersona Davisa, v Bostonu so obglavili Kolumba, v angleškem Bristolu so trgovca s sužnji Edwarda Colstona vrgli v morje, v Belgiji pa so protirasistični aktivisti z rdečo barvo polili več kipov zloglasnega kralja Leopolda II., odgovornega za smrt desetih do petnajstih milijonov ljudi.