Vinjete straholjubca, na osrednji vsakoletni knjigotrški prireditvi razglašene za knjigo lanskega leta, so niz različno dolgih in različno žanrsko kodiranih zapisov, ki jih je priskrbela Mahkovic, Mlinar pa ilustrirala, in to tako, da je v knjigi zemljevid krajin, ki se omenjajo, in med njimi je recimo Bulonjski gozd in kar nekaj eksotičnih destinacij, tudi francosko in sploh težko zapisljivih in izgovorljivih, zraven pa cel kup ilustracij, ki prizivajo različne, v glavnem iz zgodovine poznane stile [...]

Ko me zazidaš v kamen, poslušaj, kako trepečem: postal sem mokro dno svetišča.

Posrečeno naključje ali pa tudi ne, da avtor, ki ga mnogi že uvrščajo med klasike, v svoji prozi opisuje na videz urejeni kaos sodobnega sveta, ki ga do temeljev zamaje že sama misel na novo realnost. Ta sicer nikjer ni jasno opredeljena, a zagotovo vključuje dvom v vsakršno zveličavno resnico.

Nekoliko zasanjani naslov najnovejšega romana Lucije Stepančič "Naj me kdo zbudi", romana z naslovnico, na kateri je reprodukcija Lazzarinijeve baročne slike "Rinaldo in Armida" (1690), ki upodablja ljubezensko idilo, ki jo utegne kmalu končati pogled v zrcalo, zavaja dovolj, da obenem zbuja slutnjo nočne more.

Tista topla domačnost doma, ko nekdo živi ob tebi in tebe zmanjkuje v polsnu. Tista mačka iz otroštva.

Klub golih pesti se na vse pretege trudi pokazati, kako kul je biti antipotrošniška himna.

Iršič v Človeku pod luno z več vidikov reproducira Poezijo za avtomehanike, z drugih pa jo nadgradi in poglobi. Najopaznejša kontinuiteta je formalna. Iršič ostaja pri prepoznavnem stihijskem svobodnem verzu: vse pesmi tečejo neprekinjeno, brez delitve na odstavke; a vendar se praviloma dovolj jasno členijo na motivne razdelke.

ježevci v klobčičih / zebre na pločnikih / svinje na krožnikih

Zgodbe Elizabeth Cochran, raziskovalne novinarke, Christine Jorgensen, ženske v moškem telesu in Phoolan Devi, kraljice razbojnikov, so tri od tridesetih biografskih črtic pogumnih in neuklonljivih žensk v stripu Neustrašne (Les Culottées) francoske striparke in ilustratorke Pénélope Bagieu.

Resničnost v Lepem poletju iz kriznih tridesetih let prejšnjega stoletja je sodobnemu bralcu videti kot dolge počitnice. Le deloma gre razlog za to pripisati dejstvu, da gre za roman o odraščanju. V miljeju, kjer se začnejo izpolnjevati dekletova pričakovanja, se kljub socialni stiski pred njenimi očmi razblinja lepota.

še zdaleč ne razumem kdo pokrije koga v dneh samote

V Luknjah in svetu, ki ga pišejo, se brišejo meje med realnostjo in fikcijo, med posredovanostjo in takojšnjostjo, mestoma se zdi, kot da se vzpostavlja »realnost« simulakra, fascinacij, migetajoče, negotove površine obstoja, kar katastrofa le stopnjuje.

Proti večeru odpreš usta. Luna je rana. Palme plimujejo. Požiraš zbito zemljo. Vetra ni. Prosiš za nevihto. Veš, da je ne bo.

Noč je odprta knjiga. Toda svet onkraj noči ostaja skrivnost. (Louise Glück)

Slovenski prevod desetih novel s pridihom Orienta je nastal po ponatisu izvirnika. V njem so novele ob sicer številnih slogovnih popravkih ostale enake. Z nekaj spremembami v naslovih, umaknitvijo ene izmed njih, ker da je bila »preslabo napisana, da bi se jo dalo popraviti« ter ponovno napisanim zaključkom druge.

Pod oknom je mesto, a v hotelski sobi je dovolj prostora samo za dva. Sanj ni, tako in tako je prevroče za spanje.

Tako kot gresta skupaj krof in marmelada, gresta skupaj Dav Pilkey (ki deluje v tandemu s koloristom Josejem Garibaldijem) in odbita akcija.

Ni prostora zame v mrtvem telesu strahu

z ostrim kopjem iztakniti Polifemu oko

V Iranu konec šestdesetih in v Franciji živeča Djavadi se ukvarja s filmom, je montažerka in režiserka, in Dezorientalki se to pozna predvsem po načinu lepljenja fragmentov, za katere se nam zdi, da so nanizani v skladu z asociacijsko logiko, ki se odmika od objekta pripovedi in neposrednih spominov.