Dobrodošel v središče brutalizma, / moj hrabri popotnik.

Palestinski pesnik Mahmud Darviš je dejal, da je izgnanstvo mnogo več kot zgolj geografski koncept, kajti izgnanec si lahko v svoji domovini, v svoji hiši, v svoji sobi. Te besede so se mi porodile ob branju dela Napol morilke, najnovejšega romana pisateljice Jedrt Maležič.

Zgodnje poletno jutro. Sonce s svojimi toplimi žarki oblizuje še speče vasice  hrvaškega Zagorja. Potujemo na sončni Pag, kjer nas čaka prijetna vasica Šimuni in družina Fabijanić. Tako se pišejo vsi domačini v vasi, in vedno smo lepo sprejeti, že dvajset let.

Na slovenski nevladni sceni – ne zgolj, a tudi na področju gledališča – vlada panika. Za ilustracijo: na razpis za vodjo Kosovelovega doma Sežana se je nedavno prijavilo kar štirinajst oseb. Večina je bila posameznikov oziroma posameznic iz nevladnega sektorja.

Prah je viden le skozi rolete / V partnerstvu z zastrtim soncem oblikuje / obrisne črte relevantnosti

Prozo iz zbirke Obvoz, druge knjige kratkih zgodb vsestranskega Francija Novaka, bi zlahka uvrstili v kategorijo proze, ki jo pišejo pesniki. S tem seveda ne mislimo nič podcenjevalnega, kvečjemu obratno. Zgodbe pesnikov pogosto zaznamuje prevladovanje introspekcije nad zunanjimi referencami, čutnosti nad dogajanjem, estetike nad fabulo. V vseh teh pogledih je Obvoz izrazito poetična knjiga.

Preden sem prišel v Atene, o Grčiji nisem vedel veliko. Iz časa finančne krize sem zaradi nemške medijske propagande poznal nekaj klišejev o »lenih Grkih«, ki so jih v tistem času velike evropske medijske hiše neumorno ponavljale in s tem t. i. trojki omogočile, da je skorajda brez nasprotovanja evropske javnosti Grčijo finančno ponižala na de facto nesuvereno državo, državo protektorat, ki se ne more sama odločati o svoji prihodnosti.

V resnici nimam nič proti tatujem. Samo zdi se mi, da mi enostavno ne bi pristajali. Hkrati si jih v nekem smislu, nerodna, kot sem, ogromno pridelam sama. Hitro britje pred maturantskim plesom, in že imam po dolžini svoje golenice krace, ki spominjajo na posedel gozd ceder.

Ameriška publicistka, feministična teoretičarka in kritičarka kulture bell hooks je umrla 15. decembra 2021 v devetinšestdesetem letu starosti. O njeni priljubljenosti, če ne kar zvezdniškem statusu, so v dneh po novici, da je podlegla bolezni, pričale številne osmrtnice v anglosaškem časopisju, kar je nenavadno za avtorico, ki si je z besedo in dejanji prizadevala za feministično revolucijo, glavni problem pa videla v »kapitalistični patriarhalni belski nadvladi«.

Nismo še odprli / vseh vrat tega sveta / trkamo na njih / z različnimi načini / dvoumnega pristopa

Po Pesmih (KUD Logos, 2008) in kratkoprozni zbirki Od vsega dežja sveta (LUD Literatura, 2020) je Zvezdam neizmernost tretja v slovenščino prevedena knjiga pesnika, pisatelja in esejista argentinskega rodu. In tudi to delo, ki je v izvirniku izšlo leta 2019, odraža avtorjevo dvojno provenienco, za katero je po eni strani pomemben študij filozofije, po drugi pa duhovniška (in nekdanja meniška) praksa.Preberi

So mi rekli, kako sem lahko vrsto let dopustila, da je Rozamunda počela, kar je želela? Ali se nikoli nisem vprašala, ali je seksala še s kom drugim, ko še nisva bili povsem skupaj in dokler ni postala moja edina? 

»Tiskovna predstavitev ob izidu knjige je iz tistih časov, ko se je reklo, da je izid vsakega novega dela praznik. Danes bi jih bilo seveda preveč, saj kdo bo pa delal, če bomo vsake tri dni praznovali izid slovenske pesniške zbirke (toliko jih namreč izide),« je rekel Zdravko Duša na slovenski založniški akademiji leta 2001 ...

»Pod lasmi imam glavo, v njej so misli, spodaj pa so še vsi drugi deli deklice.« Že po takšni predstavitvi je jasno, da Mina razmišlja po svoje. Zna biti pa tudi kot vse druge deklice (ali dečki) – je ljubiteljica stripov, še posebej Čudomačke, v šoli so ji najljubši odmori, tekanje po igrišču in izmenjevanje sporočil z najboljšo prijateljico Nežo.

Pomlad narašča, / melanholija tudi. / Duše begajo po svetu gole.

Poezija, ki je izjemno jasna, krhka, presojna in neposredna, hkrati pa tudi enigmatična, gosta in pomensko obtežena: tako bi lahko povzeli prvi vtis ob branju pesniške zbirke Zimski recepti iz kolektiva pesnice (in Nobelove nagrajenke) Louise Glück. Avtorica, za katero se zdi, da z vsako novo knjigo nadgrajuje, transformira svojo poetiko, se nam tokrat predstavlja v malce krajši obliki, tudi same pesmi se ponašajo predvsem z izčiščeno kračino, asketskostjo, zgoščenostjo.

To si nekoč rekel, da bi mi polaskal, kot rečejo zaljubljenci v filmih. Vendar sem že takrat vedela, da se motiš. Vsakdo je nekomu podoben in vsakomur je podoben kdo drug. Pravijo celo, da ima vsakdo na svetu vsaj enega dvojnika, in jaz zagotovo vem, da jih imam: srečala sem namreč tri. 

V romanu sledimo večernemu druženju očeta in sina, ki se odpravita na sprehod po Pragi – oziroma na obhod mestnih gostinskih obratov, če smo natančni. Pozornost je namenjena predvsem njunemu dialogu, ki ga spremljajo pripovedovalčevi spomini in refleksije ter krajši opisi praških ulic in lokalov.

Jedki želodec si zatlačil v moje prazne prsi,/ junijska ptičja gnezda. / Iz trsja so spolzele kaplje / škrlatnih tulipanov. 

Pisatelj in skladatelj Max Brod (1884, Praga–1968, Tel Aviv) je bil od študijskih let pa do Kafkove prezgodnje smrti njegov najtesnejši prijatelj. Srečevala sta se bolj ali manj vsak dan, skupaj sta obiskovala judovsko gledališče, literarne večere in predavanja, potovala po Češki in po Evropi, skupaj prebirala literarna dela svojih favoritov, posvečena sta bila v intimne skrivnosti drug drugega. Brod je bil nazadnje tisti, ki je ohranil Kafkovo literarno zapuščino pred uničenjem in poskrbel zaPreberi