naši lasje so se spremenili v veje / prezrele fige poletje je v izdihljajih / ne vem ali je takšnih brezskrbnih / še za prste ene roke / medtem ko se drugje začenja življenje

Še vedno mi je nerodno, ko pomislim na lansko poletje, ko je prišel Ludvik, in nisem takoj opazila, da je iz moje stroke. Že sem ga videla v kletki, potem pa bum, in sem bila v kletki jaz sama, med svojimi ptiči. Na srečo ne za dolgo. Smejal se je tako na glas, da so še kavke pobegnile. Potem se mi je opravičil za negalantnost in odpustila sem mu.

Niti roman niti film morda nista umetniško brezhibni deli, ki bi do konca obvladali svojo formo in nas prepričali z estetsko dovršenostjo. Vseeno pa sta oba, deloma na skupen in deloma na nasprotujoč si način, deli, ki nas upravičeno intrigirata še leta po nastanku. Zdi se, da njun čas še ni minil, to pa zato, ker je pravzaprav zdaj nastopil v še bolj intenzivni obliki. Ameriški psiho je znanilec današnje situacije, v kateri se množična psihoza mainstreamovske ameriške kulture bolj kot kdajkoli prej preliva v Evropo, pa tudi v preostanek sveta, ter zastavlja temeljna vprašanja o zgodovinski identiteti ljudstev Zemlje in krepi epohalno krizo svetovnih civilizacij ter jih postavlja pred izziv: kako se na Ameriko odzvati, istočasno pa kako zaživeti v postameriškem svetu, ko se ameriške sanje sesuvajo v lastni mrzlici.

Prava odlika knjige pa je poetični slog, ki res deluje v sozvočju s tematiko. Ko piše o fotografijah zapuščenih srnjih prenočišč, razmišlja: »Vsi puščamo odtise mehke živali svojega telesa v gnezdih, kjer se počutimo varni.« O pomladnem vrtu zapiše, da je »poln pričakovanja, kot da se bo zavesa nad tem odrom kmalu odstrla«. Mrgoli tudi domiselnih opisov, ko recimo opaža, da ima plevel imena kot kakšna bitja iz grozljivk, ali raznih poosebitev. Še bolj učinkoviti pa so tisti čisto intimni prizori, saj nas spusti čisto blizu, na primer v senco češnje na maminem vrtu: »Naš vrt preči ›mačja pot‹.

I

Lomastim po mladem žitu.
S stegni te zdruzgam
kot zrel grozd,
da priteče sok
in se ti pocedi po čelu.

Moj hrbet se vzpenja
in se razpira kot šotor,
kot steza iz lave,
ki se vali v morje.Preberi

Morda je, paradoksno, največja slabost zbirke ta, da je preprosto predobra. Forma je tako dobro implementirana, liričnost pa tako konsistentna in vseprežemajoča, da znotraj literarne vrste, kjer smo na konvencijo, četudi na igriv način, tako navajeni, kdaj pogrešimo kakšen zdrs, ekscentričnost.

Vem, moja vznesena enkratnost vam je dvignila dlake. Čudite se, a ne čudite se pravilno. Menite, da boste z leti že postali boljši, odlični, krasni, a saj potiho veste, da to ne bo tako. Potuhnili se boste v kakšen prepad, v kakšno luknjo dvonožne gotovosti. Nadeli si boste suženjstvo, pa naj bo še tako alternativno in odbito, suženjstvo, ki bo počesano vsakršne krasnosti. Vašo odličnost boste prirejali za nazaj, kot fake zgodbo, katero bodo poslušali iz olike. 

Trznil je, odprla je oko lahko umestimo med dvoje tendenc, ki jih lahko zasledimo v sodobni slovenski prozi: na eni strani, kot že omenjeno, spajanje romana in kratke proze, na drugi strani pa v linijo romanov, ki se vračajo v polpreteklo zgodovino.

ne bojim se več teme brez skrbi je rekla ko je držala srp v rokah / ne bojim se več teme nič takega mi ne more

Branje Jacka Kerouaca danes, morda še zlasti če ga ne beremo z mesta belega hetero moškega, je dvoumna izkušnja. Kerouacova proza je s svojimi ritmom, energijo, maničnostjo in pronicljivim upodabljanjem stanja, ki ga danes dobro poznamo, tako hipnotična, kot je vedno bila – a kako tovrsten bralni užitek združiti z odporom do mizoginije, homofobije, rasizma itd. v istem besedilu?

Razsulo se je in razsulo nas je že preveč mesij, bojda zavezanih civilizacijsko univerzalnim etičnim normam in družbeni prenovi. Zaupanja vredno in nezadržno privlačno postaja udejanjanje celovitosti, s tem verodostojnosti, odgovornosti, zmožnosti za konfliktna soočanja in artikuliranja zadev, kot se v določenem trenutku mislijo ali dokazljivo so.   

Tatjana Žarova je diplomirala na Moskovski državni univerzi Mihaila Lomonosova. Predavala je slovenski in hrvaški jezik na Moskovski državni univerzi za mednarodne odnose, bila je atašejka za kulturo na veleposlaništvu Ruske federacije v Sloveniji, dolga leta je delala na slovenskem veleposlaništvu v Moskvi. Je članica Združenja književnih prevajalcev Rusije. V ruščino je prevedla dela številnih slovenskih avtorjev, med njimi Ivana Cankarja, Andreja Hienga, Matjaža Zupančiča, Draga Jančarja, Milene Mohorič idr. Njen prevod Jančarjevega romana To noč sem jo videl je bil dve leti zapored, 2017 in 2018, nominiran na mednarodno Tolstojevo nagrado jasna poljana.

Pšenično zrno je tako pravzaprav zelo klasičen roman, ki spominja na tradicijo ruskega psihološkega realizma, pri čemer pa je pripoved spletena tudi v spregi s tradicionalnimi lokalnimi načini pripovedovanja zgodb, ki eliptično prečijo čas. Je delo, ki ga lahko priporočimo prav vsem in sodi na knjižno polico vseh ljubiteljev zgodovine literature; je pa tudi zapolnitev bele lise v slovenski prevodni književnosti – dragoceno čtivo pri razumevanju sodobnih duhovnozgodovinskih in geopolitičnih premikov. 

Skozi prepleteni labirint ločja: spokojen / obraz vode: spi, potopljen pod modro / goro.

Če je slovenski literaturi (in ukvarjanju z literaturo) uspelo prerasti svojo mitološko embrionalno stopnjo, v kateri je raison d'être literature ustvarjenje Naroda, pa se mora danes literatura izviti rimsko-bibličnemu primežu mistifikacije zgodovinskih procesov in vsakršnega legitimiranja (razrednih) gospostev. Pri tem si lahko pomaga z interdisciplinarno navezanostjo, z upoštevanjem obliterarnih kontekstov in okoliščin ter ne nazadnje z izbranimi Močnikovi spisi.

Dnevi pred obiski bolnišnice so bili pogosto še slabši kot dnevi, ki so sledili. Vedela sem, da ponoči ne bo spal. Naslednjega dne je imel pregled po prvih mesecih terapije. In potem bomo vedeli, kako zaskrbljeni moramo biti. »Vse bo v redu, boš videl,« sem zašepetala in ga pobožala po glavi. Še štiri mesece morava zdržati. 

Pesmi so kot telesa. V njih potekajo različni procesi. Ki morajo biti med sabo do popolnosti usklajeni. Usklajeni, da ne pride do zastojev in posledično do bolečin. A drugače kot v mojem telesu, po katerem rovarijo bolečine, je v pesmi vse delovalo brezhibno. Pesem je imela vse dele in sestavine točno na pravih mestih. Vsi deli in vse sestavine so bili mladi.

Sedla sta, ona s hrbtom proti steni, da je imela cel prostor pred sabo, on nasproti. Pogovarjala sta se o preteklih dneh, odkar sta se nazadnje videla. Pregledala sta dolg seznam piv, ki so jih imeli na voljo. Je bila to sploh prava izbira za ta trenutek? Vprašanja ni izrekla

Erica je šarmantno nekonvencionalna, neformalna in zelo smejoča se sogovornica. Ob priliki pričujočega pogovora me povabi domov. Tam mi najprej pove zgodbe o podnajemnikih, ki živijo v njeni hiši – študentih in mladih pisateljih –, pa še razgrne, da ji njihova mladostniška sproščenost ustreza ter da nikoli ni bila naklonjena obsedenemu pospravljanju, ki bi jo lahko odvrnilo od življenja v takšni skupnosti. Ko me popelje v dnevno sobo in se spraviva k pogovoru, v katerem naj bi mi odgovarjala v angleščini, v kateri je, kot pravi, bolj natančna, me za začetek ogovori kar sama, in to – ne vem, ali se tega sploh zaveda – v slovenščini.

Blizu doma sem, / ampak te terenske ceste so počasne. / Šel sem na srečanje / zločincev, zločincev / in drugih zločincev.