Arašidovo maslo in Murakamijeva stopala 

Lara Gobec

Vedno sem občudovala Murakamijevo železno disciplino, njegovo zbujanje ob štirih zjutraj, nekajurno pisanje, ki je sledilo, in med popoldnevi pretečene kilometre. Ob večerih se japonski pisatelj druži s knjigami in glasbenimi ploščami. Pomirjen zaspi vse do naslednjega dne, ko bo njegova beseda znova stekla v življenje. Jutranje ure, njihova tihota in kaplje rose na travi, bodo znova oblikovale njegov pripovedni tok, posejan s surrealizmom in liki, ki jih nikdar ne bo mogoče dokončno razumeti.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
    • Jama ena

      kolumna

      Esad Babačić

      Vsi smo na jami. Nosimo jo v sebi, skačemo po njej, se igramo z njo, predvsem pa nas je strah, da v njo ne pademo. Pregovor »kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade«, je prej slaba tolažba kot pa morebitna rešitev edinstvenega totalitarizma, nizkotnega človeka, ki raje pomaga drugemu, ki pada v jamo, kot pa da bi se sam soočil s svojo.

      Preberi

      28. junija 2022 | Esej, kolumna

    • »eno samo odprto obzorje«

      Ana Svetel: Marmor. Beletrina, 2022

      Diana Pungeršič

      Ob vstopu v drugo pesniško zbirko Ane Svetel nas pričaka svojevrstna dvopolnost, ustvarita jo naslovni Marmor in prva pesem »o odprtih vratih skozi življenje«, ki stoji zunaj siceršnjih treh razdelkov zbirke. Nasproti si stojita kamen in zrak oziroma negibnost, monolitnost, polnost, trdota na eni strani in gibanje, prepišnost, lebdenje, praznina na drugi. A opozicija je le navidezna, kajti skrajnosti se nujno srečata – v tretji točki, novi razsežnosti, tj. v možnosti in potencialu, ki ga v sebi skrivata tako praznina (prostora) kot polnost (kamnine).

      Preberi

      27. junija 2022 | Kritika, komentar

    • Skalpel je zapel

      Hana-Uma Zagmajster

      Rada bi bila fluid / Pa sem črepinja / V koži na nebu v soju neonke / Rezilo / Na moji sliki UV akrilo / Krvavičke

      Preberi

      24. junija 2022 | Poezija

    • Čas nesorazmerno povečane sedanjosti *

      Iva Božič

      Vedno sem se čudila, kako je lahko en pogled tako zelo nabit s privlačnostjo, da se ne moreš upreti njegovemu čaru. Vedno sem verjela, da gre za zgodbo, ki jo skriva, da se za njim skriva intriga, ki jo par oči le narahlo odgrne in nas pusti razgaljene z željo potopiti se globlje vanjo, jo razkriti, razumeti. Vse bolj dvomim, da gre res za zgodbo. 

      Preberi

      23. junija 2022 | refleksija

    • S(po)tik

      Vinku Möderndorferju

      Tinkara V. Kastelic

      Vedno, ko pišem, pravzaprav pišem tebi, / pretkani paberkovalec domišljij. Čeprav me ne bereš. / Čeprav me zadnje čase skoraj nihče več ne bere, ker se kakor kamen kujam in molčim.

      Preberi

      22. junija 2022 | Poezija

    • Mensa in corpore sano

      uvodnik iz prihajajoče številke revije Literatura

      Ana Marwan

      Jezik je les. Ko pišeš, je, kot bi mizar delal mizo. Ki je lahko narejena preprosto in hitro in imenovana surova in sveža in arhetipska, lahko pa je obrušena in opiljena in polakirana, da se sveti kot ideja. Samo da stoji in nosi. Lahko tudi slabo nosi, tudi take so: valovite in neravne. Tem se reče »dizajn« in so dražje. Velikokrat je stvar okusa, za katero mizo se odločiš. Velikokrat moraš tudi paziti, da se prilega v stanovanje, k ostalim stvarem.

      Preberi

      21. junija 2022 | Uvodnik

    • Pisava, posameznik in družba

      Dijana Matković: Zakaj ne pišem. Cankarjeva založba, Ljubljana 2021

      Silvija Žnidar

      Na naslovnici dela Zakaj ne pišem Dijane Matković je likovna upodobitev Samire Kentrić z močno vsebino: svinčnik, pisalo, ki bruha ogenj, oziroma pisalo kot eruptiven vulkan. Sporočilnost, mentaliteta te podobe se vzporeja, prenaša oziroma dovrši v samem tekstu knjige: pisava, ki se je formirala, tlela in brbotala pod površino, prihaja z vso silo in eksplozivnostjo na plan, podira pod sabo vse ovire, ki ji stojijo na poti, ter glasno in jasno predaja svoje besede.

      Preberi

      20. junija 2022 | Kritika, komentar

    • Požigalec

      odlomek iz romana "Titov sin", ki v kratkem izide pri založbi Goga.

      Andraž Rožman

      Danes za spremembo častim jaz. Častim ti mesto na tejle zeleni klopci in prvi poskus, da nažicaš za liter vina. Hahaaaaa. Ne glej me tako zabodeno. Tukaj, ja, tukaj nasproti hiše pravice sem preživel najhujši čas. Ti bom razložil, zakaj sem pristal na betonu, pokrit s kartonom. Imel sem vsaj dobro družbo.

      Preberi

      17. junija 2022 | Proza

    • Ne govorit psihiatru v metaforah!

      iz revije Literatura 371

      Davorin Lenko

      Večkrat te kontaktirajo neznanci ali polznanci in te povprašajo o tem, kako uspeti kot pisatelj, kako napisati dober tekst in, še pomembneje – tako oni –, kako čim hitreje objaviti napisano delo pri po možnosti čim večji založbi. In ti se znajdeš v skrajno neprijetni situaciji, saj moraš ohraniti nivo profesionalizma – ali pa vsaj njegovo iluzijo –, obenem pa si nekako zavezan, da poveš resnico, torej: da ni pravil, ni enačbe in da ni univerzalnega nasveta.

      Preberi

      16. junija 2022 | Esej, kolumna

    • Potovanje

      Mateja Polona Wallas

      Kaplje so zdaj padale s težkim votlim zvokom, druga za drugo, na njena ramena, na njen obraz, na lase, čelo, vrat, čutila je, kako ji polzijo navzdol po notranjosti telesa. Frik veselo maha z repom in z gobcem ovohava vsako lužo na tleh. Vanja pomisli, da med spanjem in budnostjo ne opaža več razlike, njeno potovanje se je začelo kot na silo, prehitro sprožen porod.

      Preberi

      15. junija 2022 | Proza

    • 308. člen kazenskega zakonika, kolokvialno imenovan meja

      kolumna

      Lara Gobec

      Zame je poezija revolucionarna ravno v tej arhitekturi, postavitvi življenjskega prostora, ker ima vso sposobnost, moč, zamenjati brleč zaslon, zamenjati pisane bonbone na ekranu, ki sinkopirano padajo v vrsticah. Po ljudeh posega v intimi njihovih sob, v tistih kotih, kamor ne zaidejo niti njihovi bližnji.

      Preberi

      14. junija 2022 | Esej, kolumna

    • Ženska želja na bazarju glasov

      Perumal Murugan: Delno ženska, Cankarjeva založba, Moderni klasiki, 2021. Iz angleščine prevedla Irena Levičar.

      Ana Lorger

      Delno ženska ali Maddhorubaagana je v tamilščini ime za androgino formo božanstva Ardhanarišvare, ki je v hindujski mitologiji sestavljeno iz moške in ženske polovice. Čeprav je tej mešanici moškega Šive in ženske Parvati posvečen redkokateri hindujski tempelj, naj bi ustno izročilo o verovanju v to božanstvo obstajalo vse od začetka prvega stoletja našega štetja.

      Preberi

      13. junija 2022 | Kritika, komentar

    • Cikel o emancipiranosti

      Ema Odra Raščan

      Ko me je bilo / najbolj strah, / sem se skrila. / V tem neizmerno / neemancipiranem / dejanju sem se / spoznala.

      Preberi

      10. junija 2022 | Poezija

    • Sanje nič ne stanejo

      Hubert Klimko-Dobrzaniecki: Islandski triptih. Prevod: Tatjana Jamnik. KUD Police Dubove, 2021 (Eho)

      Sanja Podržaj

      »V nadlogah, stiskah, večnem pomanjkanju se najbolje sanjari. Sanje nič ne stanejo in se včasih izpolnijo.« Hrepenenje prežema poetične novele, ki gradijo triptih o osamljenosti in nenehnem iskanju pravega doma ter življenjskega smisla. Želja poganja delovanje protagonistov, a je zanje hkrati pogubna, ker bodisi ne vedo, kaj v resnici želijo, bodisi vedo, a je to nedosegljivo, bodisi so to že dosegli, a se pred njimi sesuje v prah. Preberi

      9. junija 2022 | Kritika, komentar

    • Kvantiteta

      kolumna

      Andrej Blatnik

      S kolegico, odlično pisateljico, po daljšem času sedim na kavi. »Kako si?« »Glede na razmere še kar, pa ti?« »Tudi še kar.« »No, slišim, da si napisala spet eno super knjigo, ki bo kmalu izšla. Še kaj delaš ali …?« »Morala bi še delati, ampak ... Izdati moram še eno knjigo, pa ne vem, kaj bi pisala.« »Moraš? Zakaj?« »Da ne izgubim pravice do statusa samozaposlene s plačanimi prispevki. Pravila so se spremenila in zdaj ni več dovolj ena izdana knjiga v treh letih, ampak je treba objaviti dve v petih.«

      Preberi

      7. junija 2022 | Esej, kolumna

    • Več obrazov ene zgodbe

      Peter Svetina in Damijan Stepančič: Lučka Lučka in senca Senčica, Mladinska knjiga, 2022

      Gaja Kos

      Zgodbe o sencah in njihovi odsotnosti so seveda obstajale že pred to, a tale je lepo samosvoja. Lučka je prikrajšana za svojo senco, kar z drugimi besedami pomeni, da ji nihče ne počiva v naročju, kadar je ugasnjena ...

      Preberi

      6. junija 2022 | Kritika, komentar Trampolin

    • Fragmenti

      Luka Benedičič

      Da so solze lepše od obraza. Da se obraz nikoli ne spremeni. Samo duša se postara, kot srce otroka. Da ni vaje, s katero bi vzljubili telo. Samo telo je, ki vzljubi prevale.

      Preberi

      3. junija 2022 | Poezija

    • Vezenine po iransko

      Marjane Satrapi: Vezenine, prevod: Jedrt Lapuh Maležič, Buča, Ljubljana 2021

      Iztok Sitar

      Leta 2000 je v Franciji izšel prvi zvezek Perzepolisa iranske avtorice Marjane Satrapi (1969), ki je tako v stripovski kot v širši umetniški in kulturni srenji pritegnil nemajhno pozornost in do leta 2004, ko je izšel zadnji, četrti del, postal prava evropska stripovska uspešnica.

      Preberi

      2. junija 2022 | Kritika, komentar

    • Kak dan

      Tom Veber

      Kak dan je le še en dan, ko se počutim razosebljenega, ko bi lahko bil kdorkoli, saj bi tudi moj lajf zadnje čase lahko živel kdorkoli. Kot otrok sem sovražil kompromise, zaprisegel sem si, da ne bom nikoli, ampak res nikoli, sklepal kompromisov – glede svojega poklica, prijateljev in predvsem glede samega sebe. Zdaj prav vsak dan za zajtrk, kosilo, večerjo in kdaj tudi za malico, če sem posebej lačen, goltam debele kose kompromisov, kdaj drobno nasekljane v paradižnikovi omaki, kdaj ocvrte in s tatarsko omako, spet drugič gratinirane, s prilogo mladega krompirja in zeljnih krpic. 

      Preberi

      1. junija 2022 | Proza

    • Stripovska metafikcija

      Richard McGuire, Tukaj. Prevod: Boštjan Gorenc - Pižama. Zavod VigeVageKnjige, 2021

      Katja Štesl

      Težko bi našli stripovski ustvarjalnosti bolj domačo tematiko od neločljivosti prostora in časa; vsebine, ki temeljno določa formo, katere meje pa so v iskanju novih izraznih možnosti podvržene nenehnemu preizkušanju. V dobrodošlem prevodu čezlužne uspešnice osnovni gradniki stripa tako niso razporeditve okvirčkov na straneh, temveč dvostranske postavitve ponavljajočega se kadra – nekakšna kronika naslovnega »tukaj« –, ki se stekajo v živi rob in so hkrati v funkciji ozadij. Na te podobe so s prostorsko koherentnostjo prilepljeni manjši, z rahlo sivo obrobljeni okvirčki, ki sporočajo, kaj se je na mestu, kjer se zdaj dogaja to, pripetilo v nekem drugem časovnem obdobju. 

      Preberi

      30. maja 2022 | Kritika, komentar

Izdelava: Pika vejica