Drobni nasmehi, / s peskom posute gozdne poti. / Prisotnost praznine, / nekje spodaj mesto šumi.

Čisto potiho uvaja citat o laži, potrebni za srečo, vzet iz predstave Vestern / Not Dead Enough, ki skozi dekonstrukcijo žanra kritično in zlasti z nebrzdano vehemenco premišljuje naš tu in zdaj in vrednost človekovega življenja. V pričujoči zbirki ne bomo našli nič tako razbijaškega, Čisto potiho našo pozornost in srčiko bivanja raje lovi v drobne, skoraj nevidne zanke miselnih preskokov, izvirnih prizorov in slik, pri čemer se laž in sreča spretno izmikata v (tudi pesniško) prihodnost, ki se je gre veseliti. 

Jutra so zdaj zopet hladnejša moč svetlobe počasi pojenja / barve listov drevesne skorje postajajo intenzivnejše a trše

Roman Zabubljena je torej milo rečeno nenavadna stvaritev, in to na dober način. Gre za besedilo, ki se zaveda samega sebe, svojih danosti in omejitev, hkrati pa mu to ne preprečuje, da teh meja ne bi nenehno preizkušal. Fragmentarna forma in diskurzivna razpršenost mu omogočata, da se z bralcem nenehno poigrava, a mu hkrati zastavlja precej tehtna vprašanja o pomenu fikcije in širše o družbeni vlogi umetnosti nasploh. Pa vendar se istočasno giblje po tanki meji med konstruktivno relativizacijo, ki razgalja, kar je razgaliti treba, in relativizacijo zaradi relativizacije same. Vsebinska sidrišča mu zdrse na srečo preprečujejo.

»Moral si bom poiskati novo stanovanje, bil sem trdno odločen, da bo tokrat takšno, v katerem bom lahko gostil kogar koli in kadar koli, v katerem bom lahko kadil in poslušal glasbo in telefoniral,« (1) piše Jurij Hudolin v romanu Ljubljanske ulice iz leta 2018 in s tem povzema najemniške sanje neke mladosti, ki so presegle rok trajanja, se razvlekle in razplodile v sanje drugih mladosti in drugih generacij – tudi v moje sanje in mojo generacijo, in to je vredno omeniti že na začetku.

Vse je resnično, vse je dovoljeno.

Tudi sam se pogosto sprašujem, kdo je ta oseba v ogledalu. Zakaj bi moral vedeti? Odgovori so precenjeni.

ponoči se lahko stisnem med vaju, / brez odeje, ki bi me pokrila, / natančno na sredino

Že leta 2020 je Osojnik izdal knjigo z naslovom Poskus državnega udara pod pretvezo epidemije, potem pa je sledilo še kar nekaj dolgih mesecev »manipuliranja teles državljanov za nezakonite politične interese«, kot zapiše v eni izmed pesmi. 2021 je tako tudi kronika neke politike, in čeprav ugotavlja, da je težko pisati poezijo v času pogrezanja v mračni totalitarizem, mu uspevajo prav humorni in pikri komentarji.

Križ, ki ga je (likovno) nosil, in križ, na katerega se je (umetniško) »obesil« Roman pred dejstvenim slovesom, samomorom, je križ ambivalentnega odnosa do katolištva. Malevičevskemu križu je dodal človeško podobo, slogovno je oblikoval značilen katoliški križ, četudi gre za sodobno predelano ikonografijo, ki vzpostavlja ali naj bi vzpostavila distanco.

Toplina drugih nikoli zares ni zapustila sveta, le skriva se, včasih za tančico našega cinizma, golega nerazumevanja sočloveka ali v neodkritih kotičkih naše okolice. V prijaznosti prodajalk, ki svetujejo, kateri cvetovi so sveži, ali mimoidočemu, ki se pretvarja, da tvojega padca ni videl in se ne pusti motiti pri ogledovanju vsebin svojega majhnega ekrana. Na drugem koncu sveta, kjer je kokakole toliko, da se ljudje skoznjo lahko vežejo v skupni krog.

Roman Leto, ko so prišle čebele je torej poleg najbolj očitnega – torej tega, da je roman o čebelah – tudi roman o odraščanju, iskanju lastnih poti, odkrivanju strasti, navezovanju in še čem. Če so dedka Ottmarja čebele naučile živeti, ni presenetljivo, da dajo vsak kakšno lekcijo tudi Josy. Kdor je pomislil, da roman o čebelah ne more biti drugega kot brenčeč dolgčas, se je pač zmotil.

Ladja

Svetilnik je Kiklop z vrtečo glavo-

s svojim svetlobnim očesom vidi milje daleč.

Noč prebadajo snopi bliskov.

Moja samota je „mornarjev dnevnik».

Intervali luči mi določajo smer-

„pesem hoče biti luč»…

Lorca in španski borci,

stihi in morska stihija-Preberi

Avgustovska rezidentka Sovretovega kabineta Društva slovenskih književnih prevajalcev je bila makedonska prevajalka in publicistka dr. Ivanka Apostolova Baskar (Skopje, 1973). Ivanka Apostolova je samozaposlena v kulturi kot antropologinja umetnosti, kreativna in programska producentka, režiserka video in gledaliških projektov, vizualna dramaturginja, prevajalka, urednica, promotorka.

Množice preučevalcev literature, najodmevneje Harold Bloom, so govorile o imanentni vrednosti literarnega dela – in o tem, da ta vrednost izginja, da jo zamenjujejo kontekstualne vrednosti in uporabe. Reprezentacijske, ideološke, ekonomske. Temu se seveda nič ne more izogniti, niti književnost, pa naj jo imamo za še tako avtonomno, naj si jo želimo še tako avtonomno. Njeno avtonomijo pa zanesljivo povečuje, če kontekstualne razloge poveličevanj – ali poniževanj – znamo osvestiti.

Nekje proti koncu Plime, novega romana Ane Schnabl, vidimo protagonistko, kako sedi na plaži, »zatopljena v knjigo, v pretenciozni roman mlade avtorice z izjemnim slogom, a – bog ji odpusti – brez prave substance«.

rišem le z vodnimi spiralami / in peskom, ki ga po stvaritvi zbrcam

Kdor je vsaj bežno spremljal profesionalno pot Mete Hočevar, ki je svoje arhitekturno znanje zelo uspešno uporabljala kot ena naših najbolj uveljavljenih scenografk in gledaliških režiserk, nad izidom njenega proznega prvenca Drobnarije ne bi smel biti preveč presenečen.

Osebi se nahajata na dnu brezna, ki ga od zgoraj osvetljuje luč. Medeja se zbudi na zguljenem usnjenem kavču. Na njenem puloverju so strjeni madeži bruhanja. Obe njeni dlani, oba komolca in oba bicepsa so pritrjeni na marionetne vrvice, ki se dvigajo v nedefinirane višave brezna. Jazon poležava na tleh pred ognjiščem. 

Francoska pisateljica maroških korenin Leïla Slimani, rojena leta 1981 v Rabatu, pariška študentka in nekdanja novinarka pri pariški reviji Jeune Afrique, je, podobno kot njena nigerijska kolegica Chimamanda Ngozi Adichie, s svojimi do zdaj tremi romani na zavidljivo visoki ravni prepričala tako strokovno kot širše bralstvo.