»Le kakšen smisel imajo knjige, v katerih ni ne slik ne dvogovorov?« se sprašuje Alica v novi knjigi, izdani pri založi VigeVageKnjige.

Literatura je resnična celo takrat, ko laže oziroma si izmišljuje ali je popolnoma izmišljena. Kriterij resničnosti v literaturi ni ujemanje z dejstvi, ampak s svojo resnico (ta pa je tudi naša), ki hkrati dovoljuje oziroma celo napeljuje na različne interpretacije.

Kako daleč sta si zastonj in zaman? Si človek res ogleda svetovno znan spletni muzej ali legendarni slovenski film, ker ga ceni in se mu približa spoštljivo, ali pa ga ponuca kot toaletni papir samo zato, ker je pač brezplačen?

Ne cedi se med, krvava marmelada

Zbirko Membrane, membrane se tako vsekakor splača vzeti v roke, predvsem zaradi njene tematske raznolikosti, ki pokriva razne nianse urbanega življenja, se dotika tematik ustvarjanja, spolnosti, identitete, kritičnih presečišč človeka in družbe itd.

Začeti moramo razmišljati onkraj ideje, da je človek samozadostna, posamična entiteta, saj se ogromen del sveta nahaja v nas, hkrati pa smo sami del sistemov, ki so mnogo večji od nas.

Najprej bi se rada opravičila, ker že dolgo časa ni bilo glasu od mene. Kar predstavljam si, da ti je bilo hudo ali te je morda že skrbelo, kaj se dogaja, ker receptor že vse te dolge tedne ni poklical tvojega imena. Ti pa nisi mogla žeti občudovanja pred sostanovalci s tem, kje vse sem bila, kar priznaj.

Težko je zaustaviti željo po pisanju. Pisanje je vedno, odkar pač pišemo, razumljeno kot temelj komunikacije, osnovni pogovor zbeganega in nepopolnega človeka s samim seboj v čudni izolaciji.

Totalitarna turobnost je vsota otrpnjene transcendence.

Pesniški prvenec Amonit že v naslovu odpira dve večji vprašanji: kdo ali kaj je amonit v tej zbirki in kako se vse to povezuje z vesoljem. Naslovnico namreč krasi predstavnik amonitov (izumrli predniki današnjih hobotnic, lignjev in sip), a skozenj preseva vesolje, ki se bohoti čez celotno zadnjo platnico.

To bi bila kar zmaga: če bi nas ta epidemija spomnila, da nam ni treba vsak vikend pit kave s kulisami druge prestolnice za sabo ali stalno rast in se razcvetat, da bi bili vredni lajfa.

Ali ni prej tako, da smo se vrnili k normalnemu življenjskemu ritmu? Da odklon od norme ni virus, temveč da je bil – ravno obratno – nenormalen tisti vročični svet izpred virusa?

Alyssa in James »mata dost«! Iz mesta, ki ju dolgočasi in živcira, se neprilagojena najstnika odpravita poiskat Alyssinega očeta, ki živi neznano kje. Na poti pristajata v konfliktnih situacijah, za sabo pustita truplo, nekdo jima je za petami, vmes pa skušata zgraditi nekaj podobnega ljubezni.

vsi ti odnosi že od nekdaj niso dovolj ker so preveliki za naša usta

Pesniški prvenec Sare Nuše Golob Grabner, pretresa silna vznesenost in viharniška (raz)čustvenost, ki skozi motiviko cikličnosti naravnih pojavov upesnjuje primarno intimistično doživljanje posameznice ter njenega odnosa do sveta, v katerem se ne počuti domače.

Tudi vi v teh dneh najraje zažigate žajbelj in z njim preganjate skrbi? Ne? Morda vam prav zaradi tega danes ni tako povšeči.

Tine in Bine sta spet udarila! No, udaril je Prepolovilec, brata pa sta mu tik za petami. Čeprav – izkaže se, da je vsaj enkrat Prepolovilec za petami njima …

Kakšno bo življenje po epidemiji? Bodo kanali v Benetkah vsaj še malo tako bistri, kakor so v teh dneh? Bodo vrednosti mikroprašnih delcev v zraku zaradi zmanjšanega prometa še naprej nižje?

Kadar pišem na roko, se počutim, kot da roka blokira moje misli, kot da telo ni dovolj hitro, da bi držalo korak z mišljenjem. Občutek je podoben tistemu, ko sanjaš, da hitro tečeš, ker želiš nekaj ujeti ali pa se dotakniti zaklada, ki je pred tvojim nosom, a se ne premakneš nikamor: kot da bi tekel na mestu po spolzkem ledu ali po teflonu.

Spo­sobnost, ki je pripomogla k temu, da je bil moj prevod kljub nekaterim pomanjkljivostim uspešen – in mislim, da to velja za moje prevajanje na splošno –, je dejstvo, da se mi ob branju prikazujejo slike; ko berem, vidim podobe