Stopinje

Novo v zbirki Stopinje

Mauro Covacich

Trst, obrnjen na glavo: Petnajst sprehodov po mestu vetra

(prevedel Vasja Bratina)

Tržaški pisatelj Mauro Covacich (1965) je v Trstu preživel otroštvo in mladost, zdaj živi in ustvarja v Rimu. Ker je avtorja motilo neskladje med literarnim, stereotipnim in stvarnim, živim Trstom, se je odločil, da ga bo obrnil na glavo in opisal druge, zunanjemu opazovalcu dostikrat skrite vidike. Izid takega pristopa je nov, svež pogled na mesto, ki ga zaznamujejo precejšnja nasprotja, na mesto vročega sonca in mrzle burje. Iz številnih odsekov Covacichevih »petnajstih sprehodov po mestu vetra« sevata globina in širina razmišljanja, poleg tega pa na teh sprehodih ni le izvrsten vodnik, temveč podaja lastna doživetja, obuja spomine, razlaga posebnosti, ki jih je mogoče najti le tam, dotakne pa se tudi tamkajšnjih Slovencev.

Marie Luise Kaschnitz

Tamburin, konj

(izbrala in prevedla Urška P. Černe)

Marie Luise von holzing-Berstett (1901–1974) je pisala kratke zgodbe, poezijo, romane, eseje in radijske igre. S prevodom njenih zgodb Slovenci dobivamo prav poseben svet kratke proze – pisateljica v psihološkem pogledu na človeka združuje nasprotja: umirjeno človečanstvo, obenem pa misterije in srhljivke, postavljene na različna prizorišča. Čeprav je pisateljica iz rodu plemenitašev, nam pokaže prozo 20. stoletja, stoletja globoke oslabitve človeka, tudi tistega t. i. modre krvi. nekdanja prva dama nemške književnosti v povojni republiki, cenjena in odlikovana, ima močan čut za druge. Je »pesnica ruševin«: daje glas zrušeni, krvoločni duši evropejca in ji vrača dostojanstvo, pozabljeno kategorijo.

Ida Fink

Moj prvi konec sveta

(izbrala in prevedla Jana Unuk)

Ida Fink: Moj prvi konec sveta

 

Ida Fink (1921–2011) je na seznamu stotih najpomembnejših židovskih pisateljev nacionalnega židovskega knjižnega centra v new Yorku. edina tema njenih kratkih zgodb je holokavst, vendar pisateljica v njih ne opisuje dogajanja samega, pač pa vsakdanje življenje na obrobju pošastnih dogodkov v stalnem zavedanju smrtne ogroženosti. Pri tem tematika holokavsta obsega tudi spomin na usodni čas in prepletanje tega spomina s poznejšim življenjem. njene zgodbe, v veliki meri avtobiografske, govorijo z utišanim glasom in so pisane z intimnih stališč – opisujejo svet »tik preden«, od enega začasnega preživetja do drugega, s tehniko zlaganja fragmentov, ohranjenih v spominu, v celoto dogajanja v vojnih dneh.

Petre M. Andreevski

Vsi obrazi smrti

(izbrala in prevedla namita Subiotto)

Petre M. Andreevski: Vsi obrazi smrti

Petre M. Andreevski (1934–2006) je eden najbolj plodovitih in izvirnih makedonskih literarnih ustvarjalcev. V svojih novelah spretno lovi ravnotežje med verjetnim in neverjetnim in črpa gradivo predvsem iz makedonske folklorne imaginacije, zato se njegova kratka proza približuje tipu folklorne fantastike. obseda ga univerzalna tema smrti, ki jo slika v neverjetnih kompozicijah: mojstrsko ilustrira kolektivni strah, individualne obsesije in preganjavico, s katerimi se srečujejo junaki njegovih novel. To so največkrat preprosti, neuki, a iskrivi vaščani, v katerih so globoko ukoreninjeni šege in običaji, celo šamanstvo njihovih prednikov. Pred bralčevimi očmi paradira cela vojska umetelno izrisanih karikatur.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • »V prisotnosti njegovega veličanstva kralja si nihče ne upa dvigniti pogleda«

    Aljaž Krivec

    Mujica, rojen leta 1942 v Buenos Airesu, se je po skromnem otroštvu v zgodnjih šestdesetih preselil v newyorški Greenwich Village. V ZDA se je odločil za študij na (zloglasni) Free University of New York, znani kot »kalilnici idej«, ki jih radi strpamo pod skupno oznako »nove levice« (emancipatorna gibanja, vezana na vprašanje spola in seksualnosti, rase, podmazana s kritiko imperializma, kapitalizma …).

  • Večina mojih likov hrepeni in poskuša vzpostaviti povezavo

    Veronika Šoster

    Izraelski pisatelj Etgar Keret je bil s svojim presenetljivim humorjem in zgodbami s poudarjeno človeško noto med slovenskim bralstvom lepo sprejet že z zbirko “Še zadnja zgodba in konec” (LUD Literatura, 2014, prevedla Andrej Blatnik in Julija Potrč Šavli), ob izidu prevoda njegove najnovejše kratkoprozne zbirke “Polêti že!” (prevedla Julija Potrč Šavli) pa smo z njim spregovorili o novih tehnologijah, človeških apetitih, iskanju stika in trenutni situaciji, napisal pa nam je tudi posvetilo.

  • Srečko

    Vesela Ljahova

    Toda moral je priznati, da je kljub temu srečko. Preživel je zimo, ki se je bližala koncu, prejšnjo noč pa si je priskrbel naročje trsk, ki jih je zakuril pred spanjem.

Izdelava: Pika vejica