Zdrahe pod Pohorjem

Demšar je eden najbolj opaznih žanrskih piscev pri nas, uspel si je izoblikovati prepoznaven slog in se tako postaviti ob bok cikličnim piscem kriminalk Igorju Karlovšku, ki je od Bazena naprej do napovedi Afere Depala vas v Patriotu uspel literarno spremljati pota slovenske tranzicije, ali ob Sergeju Verču, ki je kriminal vedno umestil v prepoznavno zamejsko okolje in je tam zaradi multietničnosti in neprebavljenih konfliktov iz časa fašizma ali vojne ta vedno nekaj plemenskega, predmodernega. Vendar je žanr občasno zanimiv tudi za druge, Jezero Tadeja Goloba pogosto omenjajo kot roman na mah, torej napeto kriminalno zgodbo, ki je ne moreš odložiti, kontingentu žanrskih piscev pa se pridružujejo tudi tisti, ki ne vztrajajo pri čistem žanru, temveč ga rahljajo s humorjem in parodijo, recimo Meta Osredkar z Umorom v Šmihelski vasi ali Zločinom v Stari Fužini; nasploh se zdi, da je bohinjski Fužinski zaliv precej kriminalno obljuden in da smo se Piranskemu že skoraj odpovedali, ali pa da gre za cono brez zločina.

Demšar, ki smo mu včasih zamerili, da je njegov preiskovalec preveč intuitiven in premalo racionalen in logičen, da bi mu bralec lahko sledil v vseh podrobnostih, saj rešitve primerov prihajajo iz kotičkov, ki so pripovedno zanemarjeni ali neosvetljeni, je sčasoma postal bolj pravoverno žanrski. Sloves je pridobil predvsem z dvema izrazitima in značajsko jasno profiliranima preiskovalcema, inšpektorjem Vrenkom in višjim kriminalistom Milošem, ki ju zdaj, v Pohorski transverzali, ker gre za umor, morda povezan s politiko, prisili k sodelovanju. Združi dve ekipi in kaže, kako se lotita primera, pa tudi, kako na preiskavo vpliva dejstvo, da je umor povezan s hitro vzpenjajočim se in (še) neomadeževanim politikom, menda celo kandidatom za premiera.

Pohorska transverzala je podnaslovljena kot »politična kriminalka«, obeta nam kriminal v navezi s politiko ali vsaj med politiki; če bi govorila o metodah vladanja, bi morala biti verjetno »politični triler«. V uvodnem zapisu, naslovljenem s Krči, kot da bi šlo za porodne težave mlade države, avtor na grobo oriše politično prizorišče; samokandidiranje politikov za evropske funkcije, osamosvojiteljski steber obsojen, pa ne gre v zapor, drugi gre, pa pritožba zastara, tretji nazdravlja novinarjem po obljubi izdatne podkupnine z »God bless You«, kot da ima opravka s kraljevim protokolom, ne pa z zvijačnimi provokatorji lastne oslabljene poštenosti. In tako naprej; vendar je politika v Pohorski transverzali prisotna bolj posredno, precej obtožujoč je vpogled v njeno zakulisno delovanje, pri katerem strankarski trop s samci kozli varuje svoje člane, ali jih, če je treba, nemudoma žrtvuje. Kot je pomemben del te kriminalke raziskava servilnosti policijske stroke in kot da profesionalcev, ki kot da samo čakajo na gospodarja, ki jim obeta in omogoči napredovanje v policijski hierarhiji. Ima pa seveda Pohorska transverzala tudi drugo možnost, bolj domačno in prijateljsko, ko išče krivca ali krivce za umore, ene speljane bolj premeteno, druge po navdihu, ki ga omogoča nepredvidena situacija. Priložnost dela morilca, bi lahko rekli, in potem se trupla množijo v skladu s pobezljano logiko.

Pohorska transverzala je naslovljena po rekreativni poti, na kateri najdejo, najprej mislimo da povsem naključno, nekatere ključne dokaze proti sošolcu treh umorjenih; pravzaprav najdejo dokaze na internetu, kjer je objavljena še kako prepoznavna fotografija avta, ki tam v času umora nikakor ne bi smel biti, po zatrjevanju lastnika. Ob politikih so osumljeni tudi sošolci; obletnica mature, skrivnostna druženja, motivi za maščevanje zaradi dogodkov iz maturantskih let, ki bi jih zaradi ekscesov vsi radi pozabili, posebej zazrti v brezmadežno kariero, so plodno gojišče teorij zarote, ki jih morajo preigrati kriminalisti.

Demšarjeva kriminalka ima tudi tokrat nekaj prepoznavnih lastnosti. Najbolj očitna je pojasnjevalna vloga pripovedovalca, ki nam razlaga, zakaj so kaj vprašali in kaj pomenijo odgovori osumljencev. Demšar se bolj kot indicem, čeprav teh ne manjka, posveča psihologiji – tudi inšpektor Vrenko, tečnoben še prav posebej pred koncem preiskave, je psiholog. Tako dobimo, kot v vseh boljših kriminalkah, ki skozi žanr dajo prerez družbe in detektirajo stanje »na terenu«, nekaj zanimivih in prepričljivih karakterizacij, tako med ekipo, ki preiskuje, kot med tistimi, ki bi lahko stali za krvoprelitjem. Demšarja tokrat bolj zanima, koliko so sposobni sodelovati preiskovalci in katera od linij, skrivnostna in izkušena ali bolj zagnana bo prej prišla do dokazov in razrešitve primera. Hkrati seveda ponudi model za razumevanje prestreljenosti policijske stroke s politiko, pokuka tudi v z ničemer omejeno moč najvišjih in njihovo brezskrupulozno udejstvovanje pri zadnjem privatizacijskem valu. Po katerem ostane očitno le še potop. Bere se tekoče in z ritmom, z zgostitvami in bolj položnimi pasusi drži Demšar napetost, dobro tempira odpiranje novih vej preiskave in kapljanje dokazov, tako da je roman povsem solidno čtivo tudi za bralce, ki so sicer žanru – ali branju nasploh – manj naklonjeni.